Jedro

Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost toženkini pravici do svobode izražanja, saj je bilo s tem zagotovljeno ozaveščanje ljudi o pomembnosti ohranjanja zdravega življenjskega okolja, kar je prispevalo tako h generalni prevenciji kot tudi zaščiti lokalnega okolja, v katerem je prišlo do očitanega onesnaženja. Tehtnica se je torej prevesila na toženkino stran ter tožnik zaradi očitanega dolgotrajnega poseganja v okolje, njegove odločenosti pri tem ravnanju in teže kaznivega dejanja v tem konkretnem primeru nima pravice zahtevati popolne anonimnosti. Škoda, za katero tožnik zatrjuje, da mu je nastala kot posledica objave, ne pretehta škode, ki bi brez prepoznavnega poročanja nastala zaradi izostanka generalne prevencije in zaščite lokalnega okolja. Toženkino prepoznavno poročanje zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo protipravno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v celoti (v I., II., III. in IV. točki izreka) potrdita.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožnikove tožbene zahtevke, da je toženka dolžna s svoje spletne strani iz članka z naslovom "A.", objavljenega na spletu dne ... 2022, odstraniti tožnikovo osebno ime in naslov, tako, da iz novinarskega prispevka ne bo prepoznana njegova identiteta, da se toženki v bodoče prepove na njenih spletnih straneh objavljati tožnikove osebne podatke in fotografije, da mu je dolžna plačati 4.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ter da je dolžna pravnomočno sodbo na lastne stroške objaviti na naslovnici njene spletne strani (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da se toženki v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočnega zaključka kazenskega postopka prepove na njenih spletnih straneh in v drugih tiskanih publikacijah objavljati tožnikove osebne podatke in fotografije (II. točka izreka). Ugodilo je toženkinemu ugovoru zoper začasno odredbo, sklep z dne 30. 3. 2023 je razveljavilo v preostalem delu in v celoti zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (III. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (IV. točka izreka).

2.S pritožbama se tožnik pritožuje zoper celotno sodbo in sklep iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi zoper sodbo najprej navaja, da v primeru poročanja o kaznivem dejanju in poimenskega poročanja ne gre za dve isti stvari, saj poročanje o kaznivem dejanju v javnem interesu ne pomeni avtomatsko poimenskega poročanja o storilcu. Ključno vprašanje v tej zadevi je, ali bi se toženkina pravica oziroma pravica javnosti do obveščenosti z zakritjem tožnikovih osebnih podatkov brez večje škode za njeno bistvo lahko zmanjšala na tisto mero, ki bi bila nujna za uresničitev tožnikovih ustavnih pravic, o čemer se sodišče ni izreklo in ni ponudilo odgovora. Ni pojasnilo, kakšno dodatno vrednost v prispevkih je javnost sploh pridobila s poimensko objavo tožnikovega imena, ki je povsem neznana oseba, in sicer mali vaški kmet iz vasi X. pri Y. Sodišče tudi ni upoštevalo posledic objave in se o tem ni izreklo. V obravnavani zadevi ne gre za dejanje težke kriminalitete ali kaznivih dejanj, ki so javnost občutno pretresla ter zaradi česar bi bilo potrebno prepoznavno poročanje. Takšno stališče, ki ga zagovarja sodišče prve stopnje, je pretogo, ozkogledno in napačno, na kar napotujejo tudi stališča iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Tožnik je bil obsojen le na nizko pogojno kazen, sodba je bila kasneje razveljavljena in v tem trenutku tožnik še vedno velja za nedolžnega. V konkretnem primeru se je namreč večina obtožb v obtožnici že izkazala za neresnične, vendar škode na tožnikovi osebnosti ne bo mogoče nikoli več restituirati. Tožnik nadalje navaja, da med pravdnima strankama ni bilo spora, da je poročanje o onesnaževanju okolja v javnem interesu, vendar ponavlja, da bi bila javnost zadostno informirana tudi brez prepoznavnega poročanja. Izpodbijana odločba ne pojasni, zakaj je bilo poročanje s tožnikovim imenom bistvenega pomena za lokalno javnost. Poleg tega je sodišče zmotno ugotovilo, da je izkazan velik interes okoliških lokalnih kmetov, saj gre za kmetijska zemljišča, ki so v lasti tožnika in njegove družine ter v tem delu ni nikakršnih kmetij. Končno je sodišče napačno tolmačilo tudi, da ga javnosti posredovan neresničen podatek, da je bil tožnik v inšpekcijskem postopku že od leta 2011 dalje, ni dodatno očrnil ter obremenil. V pritožbi zoper sklep pa tožnik v bistvenem ponavlja navedbe v pritožbi zoper sodbo, zato teh navedb pritožbeno sodišče na tem mestu ne povzema. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da toženkin ugovor v celoti zavrne, sodbo pa spremeni tako, da tožnikovim zahtevkom v celoti ugodi, podredno, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka odgovarja na pritožbo zoper sodbo. Pritožbene navedbe prereka, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa in iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki med pravdnima strankama ni bilo prerekano, je toženka ... 2022 na svoji spletni strani objavila članek z naslovom "A." (A1, A11) ter članek v razširjeni obliki z naslovom "B.", ki ga je isti dan povzel tudi C. na svoji spletni strani (A2, A13), v katerih je tožnika označila kot ... gradbenika in kmeta ter navedla njegovo ime in priimek. O tožniku je torej pisala prepoznavno. V obeh člankih je toženka pisala o teku kazenskega postopka, v katerem je bila v času objave zoper tožnika vložena pravnomočna obtožnica. Zaradi posegov v naravno okolje z namenom uravnavanja in nadziranja mokrote tal, kot tudi z odlaganjem različnih odpadkov in gnoja, je bilo tožniku očitanih šest nedopustnih ravnanj, s katerimi naj bi povzročil poškodovanje naravne vrednote, ogrožal stanje vode na nižje ležečih območjih in povzročil delno uničenje habitata raka navadnega koščaka, ter mu je bilo očitano kaznivo dejanje obremenjevanja in uničevanja okolja po 5. točki prvega odstavka 332. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), v zvezi z drugim odstavkom 332. člena KZ-1 (A14). Ker je v zvezi z navedeno problematiko članek objavil tudi ..., je tožnik vložil na okrajna sodišča v Ljubljani, Kranju in Kopru predloge za izdajo začasnih odredb. Vsa tri navedena sodišča so tožnikovim predlogom vsaj delno ugodila in izdala sklepe o začasni odredbi, s katerimi so medijem, tudi toženki v tej konkretni zadevi, naložila umik tožnikovega imena s spletnih strani in bodočo prepoved prepoznavnega poročanja do zaključenega kazenskega postopka (sklep z dne 30. 3. 2023, list. št. 47, A3, A4). V zvezi z izdajo treh začasnih odredb, s katerimi je tožnik uspel, je prišlo do reakcije tudi v javnosti. Tako je bil v Pravni praksi št. 24 z dne 15. 6. 2023 objavljen članek "Čeri poimenskega poročanja o obdolžencih kaznivih dejanj", v katerem je pisec polemiziral glede začasnih odredb v zadevi ... kmeta, v tu obravnavanem primeru tožnika, Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije pa je 14. 4. 2023 v ... objavil članek z naslovom "Začasne odredbe sodišč posegajo v pravico do obveščenosti".

6.V postopku je bila predložena tudi odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 30. 11. 2022 (A6), iz katere je razvidno, da se je tožnik, tam inšpekcijski zavezanec, pritožil nad kaznijo v višini 1.000 EUR, ki mu je bila izrečena s sklepom 26. 7. 2021, ker tudi v naknadno določenem roku, ki se je iztekel 31. 8. 2021, ni izpolnil obveznosti, naloženih z inšpekcijsko odločbo z dne 15. 5. 2019. Pritožbi je bilo ugodeno in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. Iz te inšpekcijske odločbe izhaja, da je bilo tožniku z inšpekcijsko odločbo v letu 2019 naloženo, da svoja zemljišča po izkopu gradbenih odpadkov zasuje z izključno močvirsko zemljo, ki je bila izkopana že pred letom 2011, oziroma z drugo močvirsko zemljo. Tožnik pa se je pritožil, da odločba temelji na deset let starem strokovnem mnenju Zavoda RS za varstvo narave iz leta 2011 ter da inšpekcijske odločbe ne more izvršiti, saj izkopana močvirska zemlja oziroma druga močvirska zemlja ne obstoji več.

7.Iz sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I K 000/2020 z dne 30. 1. 2023 (A15) izhaja, da je bil tožnik spoznan za krivega, ker je kršil predpis o emisijah in vnosu količin snovi v zemljo in vodo, pri tem pa je nastala dejanska škoda na kakovosti zemlje in vode, in sicer za dve od prvotno očitanih šestih dejanj v obtožnici, to je, da je od maja 2016 do novembra 2019 dreniral na ravninskem delu z odgrinjanjem močvirne zemljine in nasipavanjem peska in gramoza ter da je območje zasipaval z različnim materialom, gramozom, skalami, tudi odpadki (beton, opeka, tlakovci, asfalt). S takšnim ravnanjem je povzročil dodatno poškodovanje naravne vrednote, ker je na navedenih zemljiščih uničil lastnosti, zaradi katerih je območje določeno za naravno vrednoto, ker ni ohranjal obstoječega hidrološkega stanja in drugih lastnosti tal. S tem je storil kaznivo dejanje obremenjevanja in uničevanja okolja po 1. točki 332. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 332. člena KZ-1 in mu je sodišče na prvi stopnji izreklo pogojno obsodbo s kaznijo enega leta zapora v preizkusni dobi treh let. Sodba je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani (A16) 22. 6. 2023 razveljavjena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob zaključku obravnave na prvi stopnji v tem pravdnem postopku še ni bilo podatkov o morebitnem pravnomočno zaključenem kazenskem postopku zoper tožnika.

8.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi najprej obširno obrazložilo materialnopravno podlago spora, torej določila Obligacijskega zakonika (OZ), Ustave Republike Slovenije (Ustava RS), Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), odločbo Ustavnega sodišča RS (USRS) Up-538/2020 ter tam opredeljeno osnovno metodo, ki se uporablja pri tehtanju med človekovimi ustavnimi pravicami horizontalno postavljenih oziroma prirejenih subjektov, to je metodo praktične konkordance, po kateri lahko nosilca svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. Opredelilo je ključna pravila, podana s strani Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v primerih, ko zaradi zavarovanja zasebnosti in drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja. Opredelilo se je tudi do za tu obravnavani primer odločilne sodne prakse, to je odločbe Vrhovnega sodišča RS (VSRS) II Ips 77/2020.

9.Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj opredeljeno pravno podlago opravilo presojo konkretnega primera. Najprej je ugotovilo, da je tožnik javnosti neznana oseba, torej anonimni posameznik ter da je toženka posegla v tožnikovo najmanj varovano sfero, to je tožnikovo delovanje v javnosti in tek uradnih postopkov zoper njega. Nadalje je ugotovilo, da poročanje v kazenskih postopkih, v katerih se obravnavajo kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine, sodi med zadeve poudarjenega javnega interesa. V konkretnem primeru je bil podan izrazit interes lokalne skupnosti, še posebej lokalnih kmetov s kmetijami ob povirju potoka, kjer so se dogajali posegi v okolje. Ugotovilo je, da je toženka dosledno spoštovala tožnikovo domnevo nedolžnosti ter da se je lahko zanesla na podatke, ki jih je pridobila iz uradnih virov, to je pravnomočne obtožnice, in pred objavo informacij ni bila dolžna preverjati njihove resničnosti. Postavilo se je na stališče, da kaznivo dejanje, o katerem je toženka poročala, sodi med težja kazniva dejanja, s katerimi se povzroča škoda okolju. Gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena zaporna kazen do osmih let, pri tem pa je tehtalo tudi večje število izvršitvenih dejanj in dolgotrajnost posega v okolje. Obrazložilo je, da dejstvo, da je bilo iz obtožnice izpuščenih več izvršitvenih dejanj, ne more imeti posebne teže, saj je treba toženkino poročanje preveriti oziroma upoštevati v času pravnomočne obtožnice, s katerimi je bilo tožniku očitanih šest nedopustnih ravnanj, in ne post festum, to je v sedanjem stanju kazenskega postopka. Nadalje je ugotovilo, da toženka tožniku res ni dala možnosti, da bi se o objavljenih informacijah izjavil, vendar je v članku zapisala, da tožnik zanika krivdo, pri tem pa je vseskozi upoštevala domnevo tožnikove nedolžnosti. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo tudi, kar je izpovedal toženkin odgovorni urednik D. D., da je tožnikov poseg v okolje na nek način prizadel širšo javnost, saj se je v celotno zadevo vključilo ... društvo za zaščito naravne in kulturne dediščine.

10.Sklepno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vse navedene okoliščine prevesile tehtnico na stran toženkine pravice do svobode izražanja s prepoznavnim pisanjem o tožniku. Dodalo je še, da je onesnaževanje okolja družbeno pomembna tema, ter da je o tem treba obširno poročati, ljudi pa ozaveščati o pomembnosti ohranjanja zdravega življenjskega okolja, kar prispeva h generalni prevenciji, polje zasebnosti pa se, četudi gre za anonimnega posameznika, v takšnih primerih močno zoži. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da toženka z zmotnim zapisom, kar je v postopku tudi priznala, da naj bi bil zoper tožnika v letu 2011 uveden inšpekcijski postopek, tožniku ni povzročila posebne škode, niti takšne škode ni zatrjeval. Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa in med pravdnima strankama ni prerekano, se je inšpekcijski postopek pričel v letu 2011 zoper tožnikovega očeta ter se v letu 2013, potem ko je tožnik sporne parcele prevzel v svoje lastništvo, nadaljeval zoper njega.

11.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, kot je navedeno v izpodbijani sodbi, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, konsistentna, natančna in povsem ustreza napotilu iz 8. člena ZPP. Sodišče je zadevo temeljito raziskalo ter se izreklo o vseh trditvah in ugovorih pravdnih strank. Sodba vsebuje jasne in razumne razloge o odločilnih dejstvih, obrazložitev sodbe pa povsem ustreza napotilom iz 324. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodbi sodišča prve stopnje ni treba ničesar dodati. Prav tako ji ni očitati nobenih pomanjkljivosti ter jo iz tega razloga v celoti potrjuje. V nadaljevanju se opredeljuje do pritožbenih navedb.

12.V obravnavani zadevi med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila objava člankov oziroma poročanje o kazenskem postopku, ki teče zoper tožnika, v javnem interesu. Razhajata pa se glede vprašanja, ali je toženka smela to storiti na prepoznaven način, to je z objavo tožnikovega imena in priimka. Zaradi jasnosti tehtanja med tožnikovo pravico do zasebnosti in toženkino pravico do javnega obveščanja in izražanja (34. in 35. člen ter 39. člen Ustave RS) pritožbeno sodišče na kratko povzema ključne kriterije kot podlago za odločitve v tovrstnih zadevah, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo:

- Merila za tehtanje in razrešitev kolizije med navedenima pravicama, ki jih je izoblikovalo ESČP, so: 1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2) položaj osebe, na katero se objava nanaša in kaj je predmet objave; 3) predhodno ravnanje osebe, na katero se objava nanaša; 4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5) vsebina, oblika in posledice objave; 6) teža naloženih sankcij.

- Po merilih, ki jih je oblikovala sodna praksa v zadevi VSRS II Ips 77/2020 in drugih tovrstnih zadevah, je naslednji kriterij za dopustnost prepoznavnega poročanja odvisen od vloge udeleženca, ali gre za storilca, žrtev, družinske člane. V konkretnem primeru je tožnik storilec, torej je po tem kriteriju najmanj zaščiten.

- Naslednji kriterij je, ali storilec nastopa kot oseba iz javnega prostora ali na drug način javnosti prepoznana oseba, ali pa gre za javnosti neznanega posameznika. Najvišjo stopnjo prepoznavnega poročanja in s tem najmanjšo zaščito zasebnosti so deležne absolutno javne osebe, potem relativno javne osebe, največjo stopnjo zaščite zasebnosti uživajo javnosti neznane osebe oziroma anonimni posamezniki. V konkretnem primeru, kar pritožbeno ni izpodbijano, gre tožnika šteti za javnosti neznano osebo oziroma anonimnega posameznika.

- Naslednji kriterij, po katerem je sodišče moralo odločati, se nanaša na vprašanje, na katero področje tožnikove sfere se je objava nanašala. Po tem kriteriju je najbolj varovano posameznikovo intimno, potem družinsko življenje, najmanj pa posameznikovo delovanje v javnosti ali tek uradnih postopkov zoper njega. V konkretnem primeru je toženka pisala o tožnikovi najmanj varovani sferi zasebnosti.

- In končno je zgoraj navedena odločba VSRS postavila jasne kriterije glede poročanja o teku kazenskih postopkov, in sicer v dveh smereh, glede teže domnevnega kaznivega dejanja in stadija kazenskega postopka. Tako je o sumih storitve kaznivih dejanj dopustno prepoznavno poročati takrat, ko bo za to podan izjemen javni interes, pri čemer bo moral novinar praviloma pridobiti odziv prizadete osebe. Tudi o odprtih kazenskih postopkih ni vselej dopustno prepoznavno poročati, ampak le takrat, kadar gre za primere težke kriminalitete ali kaznivih dejanj, ki so javnost občutno pretresla, ob pogoju, da je za takšno poročanje podan javni interes. V teh primerih je namreč obdolžence mogoče opredeliti kot relativne javne osebe. Pri t. i. mali kriminaliteti, zaradi pomanjkanja javnega interesa, poimensko poročanje praviloma ni dopustno. Nasprotno pa je po pravnomočno zaključenih kazenskih postopkih dopustno tudi poimensko poročati, vendar ne o bagatelni kriminaliteti, prav tako ima storilec s potekom časa tudi pravico do pozabe. V konkretnem primeru je toženka poročala o odprtem kazenskem postopku zoper tožnika.

- Sodna praksa je zavzela tudi stališče, da se sme o odprtih kazenskih postopkih poročati na podlagi dostopnih in korektnih informacij, kot so obtožnica tožilstva in informacije z javnih zaslišanj ter takšnih informacij ni potrebno dodatno preverjati.

13.Postopkovnih kršitev, ki jih očitata pritožbi, sodišče prve stopnje ni storilo. Ne drži, da ni odgovorilo na vprašanje, kakšna je informativna vrednost poimenskega poročanja za pravilno razumevanje konkretnega prispevka. Sodišče je na to odgovorilo v celotni svoji obrazložitvi na straneh od 14 do 25. Prav tako ne drži, da se sodišče ni izreklo do posledic objave, posredno je to storilo pri tehtanju med obema pravicama, ki ga je obrazložilo, predvsem pa v točkah 46, 51 in 52 obrazložitve. Tožnik podaja tudi pritožbeni ugovor, da so brez podlage in protispisni razlogi sodbe v 36. točki obrazložitve glede izkazanega velikega interesa lokalnih kmetov, ki imajo kmetije ob povirju potoka, da se seznanijo s tekom kazenskega postopka, krajem storitve očitanega kaznivega dejanja in domnevnim storilcem. Navedeno ne drži, saj na tem delu ni kmetij, v okolici pa so vsa zemljišča v lasti tožnika. Zato ni jasno, na podlagi katerih podatkov je sodišče predpostavljalo nevarnost za okoliške kmete. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za neupoštevne pritožbene novote. Toženka je v odgovoru na tožbo (list. št. 55) podala trditve, da je s strani tožnika v okolje odlagana gnojevka pronicala v tla in s tem ogrožala kakovost talne vode na območju, kar pomeni, da je javnost imela interes, da se z navedenim seznani, tudi lokalno prebivalstvo ter kmetje nizvodno ob povirju. Tožnik navedenih trditev ni konkretno prerekal, zato so po oceni pritožbenega sodišča ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne in jih pritožba ne more izpodbiti. Sicer se sodišče prve stopnje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni osredotočilo zgolj na položaj lokalnih kmetov s kmetijami ob povirju potoka, ampak je obrazložilo, da je podan izrazit interes celotne lokalne skupnosti. Po oceni pritožbenega sodišča pa ni utemeljen niti pritožbeni očitek v zvezi z zmotno navedbo v delu prispevka, da je bil zoper tožnika že v maju 2011 uveden inšpekcijski postopek, saj je bil ta neprerekano uveden v letu 2013 in je toženka svojo napako v tem postopku priznala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil inšpekcijski postopek uveden v maju 2011 zoper tožnikovega očeta, leta 2013 pa nadaljevan zoper tožnika. Ker je inšpekcijski postopek zoper tožnika tekel od leta 2013, do zaključka obravnavanja pred sodiščem prve stopnje v tej zadevi pa še ni bil zaključen, je sodišče pravilno ugotovilo, da ta zmotna navedba (za dve leti) tožniku ni mogla povzročiti posebne, dodatne, pravno priznane škode. Pravilno je ugotovilo tudi, da tožnik v tem delu ni konkretno zatrjeval škodnih posledic; ne zatrjuje jih niti v pritožbi.

14.Bistven del tožnikovih pritožb pa se nanaša na tehtanje sodišča prve stopnje med tožnikovo pravico do zasebnosti in toženkino pravice do javnega obveščanja, kar je sodišče prve stopnje storilo po metodi praktične konkordance, torej, če in koliko je treba zožiti domet obeh pravic oziroma koliko lahko posegata ena v drugo. Pritožbi sodišču očitata, da je tehtanje opravilo nepravilno, pretogo, ozkogledno ter je napačno tolmačilo težo kaznivega dejanja, zaradi katerega se je tožnik znašel v kazenskem postopku, pri tem pa ni upoštevalo posledic objave. Tožnik zatrjuje, da bi se pravica javnosti do obveščenosti s prikritjem njegovih osebnih podatkov brez večje škode za njeno bistvo lahko zmanjšala na tisto mero, ki bi bila nujna zaradi uresničitve tožnikovih ustavnih pravic. Zatrjuje torej, da bi toženka svoj cilj s poročanjem o konkretni okoljski problematiki lahko dosegla v javnosti tudi s poročanjem na neprepoznaven način.

15.Naloga sodišča prve stopnje je bila, da na zgoraj navedeno ključno vprašanje tožnika odgovori tako, da opravi tehtanje na podlagi zgoraj povzetih kriterijev. Kot že povedano, je sodišče prve stopnje tehtanje pravilno opravilo in mu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

16.Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za poročanje o kazenskem postopku, v katerem se obravnavajo kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine, ter da takšno poročanje sodi med zadeve poudarjenega javnega interesa. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bilo poročanje v javnem interesu. Sodišče prve stopnje je uporabilo pojem poudarjeni javni interes, ki ga sicer v pravni praksi ni pogosto zaslediti, a za konkreten primer zadostuje, da je bil za toženkino poročanje podan javni interes.

Po splošno znanih dejstvih pritožbenemu sodišču je tim. okoljska problematika oziroma onesnaževanje okolja v sedanjem času poudarjena, prioritetna, "top" tema, ne samo v slovenskem, ampak tudi v evropskem in svetovnem merilu. Zato je pomembno o problematiki onesnaževanja okolja poročati in s tem ljudi ozaveščati o pomembnosti ohranjanja zdravega življenjskega okolja. Pravilno je sodišče prve stopnje opredelilo tudi, da je bil podan še posebej izrazit interes lokalne skupnosti. Do obremenjevanja je prišlo na območju povirja potoka X., ki predstavlja ekosistemsko in hidrološko naravno vrednoto lokalnega pomena, ker leži na območju Nature 2000, to je v ekološko pomembnem območju. Pri tem niti ni pomembno, ali se lokalne kmetije tam nahajajo ali ne, ampak je bistvenega pomena, da je bila lokalna skupnost seznanjena s tožnikovimi ravnanji onesnaževanja okolja, ki so mu bila očitana v kazenskem postopku. Pri tem je treba upoštevati, kar daje toženkinemu prepoznavnemu poročanju še večjo težo, da je tožniku očitan dolgotrajni poseg v okolje, namreč inšpekcijska odločba je bila tožnikovemu očetu izdana v letu 2011, tožniku pa so bila dejanja očitana od leta 2013 naprej, vse do leta 2019, ter da je bilo to onesnaževanje predhodno že lokalno prepoznano in izpostavljeno, saj je Društvo za varstvo naravne in kulturne dediščine Y. z okolico na to konkretno onesnaževanje opozarjalo.

17.Tožnik je v postopku navedel, da je bilo njegovemu očetu z ureditveno inšpekcijsko odločbo naloženo, da mora opraviti sanacijo s ponovno vzpostavitvijo močvirnatega območja, kar je bilo zanj nesprejemljivo, saj bi za kmete enostavno pomenilo nerabno zemljo, zato odločbe ni izvršil. Ne držijo pa njegove trditve, da ko je bila inšpekcijska odločba avtomatsko prenesena nanj, ji kot laik ni nasprotoval, saj je iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor (A6) razvidno, da tudi tožnik, ko je obveznost sanacije bila naložena njemu, inšpekcijskih odločb ni spoštoval. Pritožbenemu sodišču so tožnikova stališča, da je močvirnata zemlja za kmeta neuporabna, kot tudi, da so na konkretnem območju tožnikovi predniki že 60 let takšne površine izsuševali, življenjsko razumljiva. A če je zakonodajalec določil, da se v navedeno zaščiteno ekološko območje Nature 2000 v ničemer ne sme posegati, potem je bilo sodišče pri tehtanju dolžno navedeno upoštevati. Prav tako bi navedeno moral upoštevati tožnik. Njegovi ugovori v zvezi z izsuševanjem zemlje za potrebe kmetijstva zato v kazenskem postopku očitanih nedopustnih posegov v okolje ne morejo opravičevati.

18.Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče pravilno presodilo tudi težo kaznivega dejanja, pri čemer je treba toženkino poročanje presojati v času pravnomočne obtožnice za vseh šest nedopustnih ravnanj, torej ga ni mogoče presojati post festum in so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z nadaljnjim tekom kazenskega postopka, to je glede pogojne obsodbe, katera je bila naknadno razveljavljena. Toženka se je na javne podatke iz pravnomočne obtožnice lahko povsem zanesla. Iz podatkov kazenskega postopka je razvidno, da so bila tožniku očitana dejanja, ki predstavljajo kvalificirano obliko kaznivega dejanja, za katero je zagrožena kazen zapora do osmih let. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bil ob poročanju podan kriterij, da gre za primer težke kriminalitete, vse v povezavi z zgoraj obrazloženim poudarjenim javnim interesom v primerih onesnaževanja okolja. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka ob poročanju spoštovala domnevo tožnikove nedolžnosti.

19.Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost toženkini pravici do svobode izražanja, saj je bilo s tem zagotovljeno ozaveščanje ljudi o pomembnosti ohranjanja zdravega življenjskega okolja, kar je prispevalo tako h generalni prevenciji kot tudi zaščiti lokalnega okolja, v katerem je prišlo do očitanega onesnaženja. Tehtnica se je torej prevesila na toženkino stran ter tožnik zaradi očitanega dolgotrajnega poseganja v okolje, njegove odločenosti pri tem ravnanju in teže kaznivega dejanja v tem konkretnem primeru nima pravice zahtevati popolne anonimnosti. Škoda, za katero tožnik zatrjuje, da mu je nastala kot posledica objave, ne pretehta škode, ki bi brez prepoznavnega poročanja nastala zaradi izostanka generalne prevencije in zaščite lokalnega okolja. Toženkino prepoznavno poročanje zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo protipravno.

20.Ker je tožnikova pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo predhodno izdano začasno odredbo, povzeta v pritožbi zoper sodbo pretežno v identičnem besedilu, je tudi o pritožbi zoper sklep odgovorjeno zgoraj.

21.Ob povedanem tožnikovi pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato ju je zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo na podlagi 353. člena in 2. točke 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

22.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti stroške za odgovor na pritožbo, to je nagrado v višini 375 točk, kar znaša 225 EUR, materialni stroški znašajo 4,5 EUR, 22 % davek na dodano vrednost pa 50,49 EUR. Skupaj znašajo stroški 279,99 EUR.

-------------------------------

1V tem konkretnem postopku.

2Pravna praksa, št. 24, 15. 6. 2023, Medijsko pravo, Čeri poimenskega poročanja o obdolžencih kaznivih dejanj, Jan Gantar, mag. prava, odvetnik pri Odvetniški pisarni Jereb, d. o. o.

3Prim. 11. točko obrazložitve.

4Prim. 20. točko obrazložitve.

5Odločbe VSRS II Ips 96/2021, II Ips 23/2019, II Ips 23/2020, II Ips 19/2019, VSL II Cp 2102/2017 in druge.

6VSRS II Ips 23/2020.

7Po logiki stvari je jasno, da je v definiciji "poudarjen javni interes" vsebovan "javni interes", kot ga za tovrstno prepoznavno poročanje zahteva sodna praksa.