Jedro

Tožencu ni uspelo dokazati, da je kraj prometne nesreče zapustil nezavestno. Prav dejstvo, da se je toženec zavedal svojega ravnanja in kraj nezgode, ki jo je povzročil zapustil, ima za posledico izgubo zavarovalnih pravic.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I tako spremeni, da se znesek 7.337,28 EUR nadomesti z zneskom 8.397,67, znesek 928,01 se nadomesti z zneskom 1.083,36, v točki II pa se znesek 1.393,84 nadomesti z zneskom 333,45. II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 232,73 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni po prejemu te sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 155278/2009 z dne 27. 10. 2009 vzdržalo v prvem odstavku izreka delno, v tretjem odstavku izreka sklepa pa v celoti v veljavi in sicer tako, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 7.337,28 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2009 dalje in izvršilne stroške v višini 41,00 EUR ter ji povrniti pravdne stroške v višini 928,01 EUR (točka I izreka sodbe). V presežku, za znesek glavnice 1.393,84 EUR, je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu skupaj z zamudnimi obrestmi od pravdnih stroškov zavrnilo (točka II izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sicer zoper tisti del I. točke izreka sodbe v katerem je sodišče odločilo o stroških postopka in zoper točko II izreka sodbe. Navaja, da je toženec izgubil zavarovalno pravico zaradi kršitve zavarovalne pogodbe. Sodišče je svojo odločitev oprlo na drugi odstavek 299. člena OZ, pri tem pa prezrlo določilo 165. člena OZ, ki posebej določa kdaj se šteje odškodninska odgovornost za zapadlo (sodba VSL II Cp 6548/2006). Tožeča stranka je ne glede na to določilo toženi stranki obračunala le revalorizacijske obresti in to za čas od izplačila posameznih zneskov odškodnine do poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Zahtevek je zato v delu, ki se nanaša na kapitalizirane zakonite zamudne obresti v celoti utemeljen. Prav tako so utemeljene revalorizacijske obresti – povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (148. člen OZ). Podrejeno, če pritožbeno sodišče ne bi sledilo zgoraj navedenemu, pa pritožba meni, da je odločitev sodišča napačna, ker je le-to nepravilno uporabilo pravila dokaznega bremena. Tožena stranka ni ugovarjala navedbi tožeče stranke, da ji je 2. 6. 2008 regresni zahtevek poslala priporočeno po pošti, ugovarjala je le revalorizacijskim obrestim. Neprerekana dejstva se štejejo za dokazana, zato tožeča stranka ni bila dolžna predložiti dokazila o vročitvi regresnega zahtevka tožencu. Pritožba pa nadalje tudi meni, da je sodišče napačno odločilo o stroških. Tožeča stranka ni v celoti uspela, a zaradi tega dela zahtevka niso nastali posebni stroški. Sodišče bi moralo uporabiti tretji odstavek 154. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni in vzdrži sklep o izvršbi v celoti v veljavi in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka v višini 1.083,36 EUR.

3. Toženec se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zoper I. točko izreka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je v zadevi velika povezanost med izvedenskim mnenjem psihiatra in odločanjem o zahtevku. Vztraja, da ni zavestno zapustil kraja nezgode in je zato predlagal dokaz z novim izvedencem klinične psihologije, ki pa ga sodišče ni izvedlo. To pa je kršitev določila 254. člena ZPP. Angažirani izvedenec ni opravil psihiatričnega pregleda, na zaslišanju pa tudi ni znal pojasniti, po kateri metodi in kriterijih je delal. Iz mnenja tudi ne izhaja, da je vpogledal v zdravstveno dokumentacijo toženca. Toženčevo ravnanje je ocenil na podlagi dejstev, ki v postopku niso bila zatrjevana in dokazana. Tožencu ni jasno od kod navedba izvedenca, da je osebno vozilo parkiral in celo vozil vzvratno. Priča tudi ni potrdila, da bi zbežal s kraja nesreče, ampak le, da je odšel z normalno hojo. Ker na pripombe pritožnika tudi z zaslišanjem izvedenca niso bile odpravljene nejasnosti, sodišče pa ni angažiralo izvedenca klinične psihologije, je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži navedba izvedenca, da je posttravmatski sindrom enako kot psihoorganski sindrom. Izvedenec psihiater se tudi ni opredelil do navedb izvedenke psihologinje S. (osma stran mnenja). Pritožnik meni, da je mnenje izvedenca psihiatra nepopolno in glede na to, da je pritožnik podal obrazložen dokazni predlog po angažiranju izvedenca klinične psihologije in se predlog nanaša na ugotovitev obstoja ključnega spornega dejstva, bi sodišče moralo le tega angažirati in pritožniku zagotoviti učinkovito pravico do izjave v dokaznem postopku.

4. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Med strankama ni sporno, da je toženec 7. 2. 2005 ob 6.00 uri zjutraj na L. povzročil prometno nesrečo, v kateri je bila hudo poškodovana voznica J. V.. Tožeča stranka ji je izplačala odškodnino v skupni višini 72.422,65 EUR. Tožeča stranka trdi, da je toženec po nesreči kraj zapustil peš, ne da bi ostalim udeležencem posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanem vozilu. Zaradi tega je izgubil zavarovalne pravice (7. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti Pg-aod/04-5), zato tožeča stranka od toženca zahteva povračilo izplačane odškodnine do zneska 8.345,85 EUR (2.000.000,00 SIT – šesti odstavek 7. člena ZOZP).

6. Toženec odgovornost zavrača in trdi, da njegov odhod s kraja prometne nezgode ni bil akt njegove zavestne volje in zato do izgube zavarovalnih pravic ni prišlo. V postopku je sedaj sporno ali je bil toženec v času škodnega dogodka zmožen razumeti pomen svojega ravnanja (odhoda s kraja nesreče) ali ne.

7. Ne drži očitek toženčeve pritožbe, da je sodišče zato, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem klinične psihologije absolutno bistveno kršilo določbe ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP samo odloča, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev in ne zagreši bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagata stranki. V postopku sta mnenji podala dva izvedenca in sicer psihiater in travmatolog. Izvedenec psihiater dr. R. zaslišan na glavni obravnavi je pojasnil in povedal, da je toženca osebno pregledal, vpogledal je tudi v njegovo zdravstveno dokumentacijo. Obrazložil je tudi kriterije oziroma metode psihiatričnega pregleda. Da je toženec vozilo parkiral, pa izhaja tudi iz mnenja dr. S. (stran osem mnenja), na katerega se pritožba sklicuje. Prav ugotovitev, da je pritožnik sprva normalno hodil, nato pa hitreje – pospešen odhod, po navedbi izvedenca govori za zavesten del tega dejanja. Izvedenec psihiater pa je tudi pojasnil, da toženec v času nezgode ni bil pod vplivom duševne bolezni in tudi ne psihotropnih substanc. Tudi ni utrpel poškodb takšne narave, ki bi spreminjale ali vplivale na njegovo duševnost in bi povzročale nezavest in s tem motnjo spomina. Znamenja organskega psihosindroma so pri tožencu posledica poškodbe glave v letu 1988. 8. Glede na povedano je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje dovolj razčiščeno. Tudi ni kakršnegakoli dvoma v delo izvedencev in zato tudi ni potrebe za določitev novega izvedenca - kliničnega psihologa. Med telesnimi poškodbami in zatrjevanim psihičnim stanjem toženca ni nobene neposredne vzročne zveze oziroma, toženec ni utrpel poškodbe takšne narave, ki bi vplivale na njegovo duševnost. Po vsem povedanem tožencu ni uspelo dokazati, da je kraj prometne nesreče zapustil nezavestno. Prav dejstvo, da se je toženec zavedal svojega ravnanja in kraj nezgode, ki jo je povzročil, zapustil, ima za posledico izgubo zavarovalnih pravic (7. točka prvega odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev Zg-aod/04-5).

9. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvega sodišča, da valorizacija plačanega zneska v konkretnem primeru ne pride v poštev. Slediti pa je pritožbi tožeče stranke v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska, ki ga je tožeča strank plačala oškodovanki in to za čas od 18. 6. 2008 do vložitve predloga za izvršbo 22. 10. 2010. Ni slediti prvemu sodišču, da toženec ni bil pred vložitvijo predloga za izvršbo obveščen o obstoju terjatve. Tožeča stranka je v dokaz predložila sodišču obvestilo - dopis naslovljen na toženca „regresni zahtevek zaradi izgube zavarovalnih pravic z dne 2. 6. 2008“ (priloga A 26). Iz dopisa tudi izhaja, da je bil tožencu poslan priporočeno po pošti. Toženec ni zanikal, da obvestila ni prejel. V pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2011 (list. št. 93) pa pravi, da tožeča stranka ni upravičena do zamudnih obresti za čas, ko toženec za obstoj terjatve ni vedel, to je preden ga je tožeča stranka o obstoju terjatve obvestila. Tako ni dvoma, da je bil toženec obveščen o terjatvi. Tožeča stranka je v potrditev, da je bil obveščen in kdaj predlagala dokazila. Toženec temu ni ugovarjal oziroma navajal drugih datumov prejema zahtevka. Povedano pomeni, da je toženec zahtevek za plačilo škode prejel in po poteku petnajstih dni po prejemu tega zahtevka, ko je terjatev zapadla v plačilo pa do vložitve predloga za izvršbo, tečejo od plačanega zneska zakonite zamudne obresti v neprerekani višini 1.060,39 EUR (priloga A 144). Po povedanem je pritožba tožeče stranke v tem delu utemeljena (5. alineja 358. člena ZPP).

10. Po pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. V posledici je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o vseh stroških postopka. Tako je tožeča stranka na prvi stopnji s svojim zahtevkom skoraj v celoti uspela, zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Prvo sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo na 1.083,36 EUR. Tožeča stranka pa je z 2/3 zahtevka uspela tudi s pritožbo. Pritožbene stroške je sodišče odmerilo na 349,10 EUR. To so stroški sodne takse v višini 348,00 EUR in poštnina v višini 1,10 EUR. Glede na uspeh je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki tudi 232,73 EUR stroškov pritožbenega postopka.