Jedro

Ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito po prvi alineji 52. člena ZMZ-1, je navedeno že samo po sebi zadosten razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila kot očitno neutemeljeno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 13. 4. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, svoje istovetnosti pa ob podaji prošnje ni izkazal, saj toženki ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je osebno izkaznico izgubil v Alžiriji, potni list pa ima prti tihotapcu v Turčiji. Legalno je iz Alžirije odšel z letalom v Turčijo, nato pa je potoval brez dokumentov v Grčijo, Albanijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško in nato v Slovenijo. Je Berber in musliman. Materin jezik je berberski, govori pa tudi arabsko in francosko. Živel je v kraju Tizi Ouzou. Pravilno je odgovoril na nekaj zastavljenih vprašanj o Ljudski demokratični republiki Alžiriji. Glede razlogov, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito, je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da zaradi diskriminacije Berberov v Alžiriji in ker ne more svobodno uporabljati svojega materinega jezika. Ker je protestiral za pravice Berberov, je bil za par dni zaprt. Poleg tega ima brata, ki je invalid in mu želi pomagati in mu tudi želi omogočiti zdravljenje. V Alžiriji tudi ni služb. Za mednarodno zaščito je zaprosil že v Grčije, vendar jo je zapustil, ker ga niso nastanili v Azilni dom in je bil brez sredstev za preživljanje. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker Hrvati begunce vračajo v Srbijo. Tožniku je bil izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni.

2. Na osebnem razgovoru 9. 5. 2018 je tožnik navedel, da ima osebno izkaznico v Alžiriji, potni list pa pri tihotapcu v Turčiji. Ko je bil opozorjen na svojo izjavo, da je osebno izkaznico izgubil v Alžiriji, je navedel, da tega ni rekel. Alžirijo je zapustil pred sedmimi meseci. Kot razlog je navedel, da je bil član stranke MAK, ki ji je včasih pomagal organizirati proteste, zato so ga za tri dni zaprli in pretepli. Gre za Berbersko stranko, katere član je od leta 2015, članske izkaznice pa nima. Nazadnje je demonstriral 20. 4. 2017, ko so ga zaprli za tri dni. Dva oziroma tri mesce po tem dogodku je zapustil Alžirijo. Prej države ni mogel zapustiti, ker ni imel denarja. Leta 2016 so ga v Alžiru pretepli, ker je Berber. Arabci v Alžiriji so rasistični do Berberov. Ko je odšel v mesto, so ga pretepli, ker ni govoril arabski jezik. Državo je zapustil tudi zato, da bi delal in pomagal bratu, ki je invalid. Želi si normalnega življenja in družine. Službe v Alžiriji ne more dobiti, čeprav ima diplomo. Ker mora brat na operacijo, potrebuje veliko denarja. Želel je študirati, pa ni mogel, ker ni bilo denarja in je moral pomagati družini. Na fakulteti je moral študirati v arabskem jeziku. Ostalih težav v Alžiriji ni imel, imel pa je težave z Arabci. Na koncu osebnega razgovora je navedel, da je kristjan. Ko je bil opozorjen, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je musliman, je pojasnil, da ni vedel, kaj je rekel. Kot kristjan v Alžiriji ni imel težav. V lastnoročni izjavi pa je tožnik navedel, da mu zaradi berberske narodnosti v Alžiriji grozijo s smrtjo.

3. Tožnik v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko v izvirniku in ni izkazal svoje istovetnosti v skladu s četrtimi odstavkom 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in tako tožnikova istovetnost ni nedvoumno ugotovljena. Kljub temu, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi izkazal istovetnost, tožena stranka ne dvomi, da gre za prosilca iz Alžirije, saj je pravilno odgovoril na vsa vprašanja o Alžiriji in tudi sam navaja, da prihaja iz Alžirije. V nadaljevanju toženka navaja vsebino drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, ki opredeljuje status begunca ter 52. člena ZMZ-1, ki določa pogoje, v katerih se prošnja prosilca šteje kot očitno neutemeljena.

4. Toženka ugotavlja, da je iz tožnikovih navedb jasno razvidno, da je njegov odhod iz izvorne države povezan z ekonomskimi razlogi, kljub temu, da je kot razlog navajal tudi druge razloge. Navedel je, da v Alžiriji ni služb, da ima slabe pogoje za zaposlitev. Kljub temu, da ima diplomo, ne more dobiti službe. V Alžiriji ima brata, ki je invalid in mu želi pomagat. Rad bi ga pripeljal s seboj in mu omogočil zdravljenje. Brat mora oditi na operacijo, zato potrebuje veliko denarja. Želi si ustvariti družino in normalno živeti. Ekonomske težave oz. slabe življenjske razmere, kakršne navaja tožnik pa toženka ocenjuje kot nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ker je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je potrebno njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Toženka tudi ugotavlja, da je Ljudska demokratična republika Alžirija z Odlokom o določitvi seznama varnih držav, ki ga je sprejela Vlada RS dne 17. 2. 2016 (v nadaljevanju Odlok) deklarirana kot varna država. Tožnik pa ni izkazal, da zanj Ljudska demokratična republika Alžirija ne bi bila varna država. Tožnikove navedbe v postopku niso takšne narave, da bi predstavljala razlog za priznanje mednarodne zaščite. Toženka ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države, kot to določa 61. člena ZMZ-1. Na straneh 8 in 9 obrazložitve izpodbijane odločbe toženka obširno navaja tožnikove posebne okoliščine in presoja ali je za tožnika Alžirija varna država. Toženka ugotavlja, da ne obstajajo utemeljeni razlogi, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, na podlagi prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik v postopku ni podajal skladnih izjav, kar podrobneje pojasni. Tožnik je tudi navajal le splošne težave zaradi berberske narodnosti, ki pa jih ni konkretiziral, kljub temu, da je bil večkrat pozvan, naj opiše na kakšen način je bil v izvorni državi ogrožen. Iz navedenega toženka sklepa, da z izjavami, da je v izvorni državi ogrožen ker je Berber in kristjan, skuša prikriti resnični vzrok za odhod iz države, ki pa je ekonomske narave. Pri tožniku tako ne obstaja razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1, zato je toženka v skrajšanem postopku, tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno.

6. Tožnik je na svoji poti prečkal več varnih držav in je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. V Grčiji je zaprosil za mednarodno zaščito pa ni počakal do odločitve, ker ga niso nastanili v azilni dom in zaradi finančnih razlogov, zato je Grčijo samovoljno zapustil in ilegalno prečkal več varnih držav. Takšno pa ni ravnanje resnično ogrožene osebe, ki potrebuje mednarodno zaščito in je zaradi svoje ogroženosti zapustila matično državo. Takšna oseba zaprosi za pomoč takoj, ko se ji ponudi priložnost. Poleg navedenega je tožnik podajal neskladne izjave glede veroizpovedi in glede osebne izkaznice, glede znanja jezika in glede časa odhoda iz matične države. Tožnik ni navajal tehtnih razlogov, ki bi kazali, da za tožnika Ljudska demokratična republika Alžirija ni varna država ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

7. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker je menila, da je ekonomski migrant in da je Alžirija zanj varna država in ker je za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji. Tožnik poudarja, da ima zaradi berberske narodnosti težave z Arabci, saj ga pretepajo, ker ne govori arabskega jezika, marveč berberski. Očitno pa je prišlo pri prevodu do težave. Očitek, da v Grčiji tožnik ni počakal do odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ni utemeljen, saj ga tam niso nastanili v Azilni dom ali mu odobrili finančna sredstva za življenje, da bi lahko počakal do konca postopka. Tožnik je prišel v Slovenijo, da bi tu živel, saj v matični državi nima možnosti za življenje. Po narodnosti je Berber in je v matični državi izpostavljen stalnemu preganjanju in diskriminaciji, zato tudi Berberi toliko bežijo iz Alžirije. Glede na navedeno tožnik naslovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je do vseh relevantnih dejstev in okoliščin opredelila v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnikovi ugovori so za odločitev nerelevantni in neutemeljeni. Sklicuje se na obrazložitev izpodbijane odločbe in na ustaljeno sodno prakso ter meni, da je izpodbijane odločba pravilna in zakonita.

9. Ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje je sodišče na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka z izpodbijano odločbo, ki jo je sprejela v pospešenem postopku, pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 13. 4. 2018 za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno.

12. Na podlagi prve do devete alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (druga alineja).

13. Med strankama v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, kot to navaja tudi tožnik, toženka pa o teh navedbah ne dvomi, kljub temu da tožnik svoje identitete ni izkazal z veljavnim osebnim dokumentom s sliko. Prav tako med strankama ni sporno, da je bila tožnikova izvorna država Ljudska demokratična republika Alžirija uvrščena na seznam varnih izvornih držav v smislu 61. člena ZMZ-1 z Odlokom Vlade Republike Slovenije o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/2016).

14. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite pa so določeni v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 1.A členom Ženevske konvencije o statusu beguncev se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1 in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Skladno z določili prve do pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo odloči o prošnji bodisi v rednem postopku, bodisi v pospešenem postopku. Z določilom pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tako zakonodajalec med drugim določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz določbe 52. člena ZMZ-1. 15. V konkretnem primeru je vprašanje odločanja v pospešenem postopku neločljivo povezano z materialno-pravnim vprašanjem obstoja zavrnitvenih razlogov po prvi in drugi alineji 52. člena ZMZ-1, zato sodišče pri svojem odločanju obe navedeni vprašanji skupno obravnava, še zlasti ob upoštevanju stališča, ki ga je v primerljivi zadevi izreklo Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-96/09 z dne 9. 7. 2009. 16. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav pravilno ugotovila, da je za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji podan razlog po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Razlogi, s katerimi je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito tudi po presoji sodišča niso takšni, da bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite.

17. Tožnik je kot enega od razlogov, zaradi katerega je zapustil matično državo navedel, da je bil član stranke MAK, ki ji je včasih pomagal organizirati proteste, zato so ga za tri dni zaprli in pretepli. Gre za Berbersko stranko, katere član je od leta 2015. Nazadnje je demonstriral 20. 4. 2017, ko so ga zaprli za tri dni. Po dveh oziroma treh mesecih po tem dogodku je zapustil Alžirijo, kar naj bi bilo julija oz. Avgusta 2017. Toženka je tožniku pravilno pojasnila dejstva, zaradi katerih meni, da tožnikovo sodelovanje na demonstracijah ni imelo na tožnikovo življenje bistvenega vpliva in da je po njih več mesecev varno živel v Alžiriji in se mu ni ničesar zgodilo. V zavezi z demonstracijami se tožnik ničesar konkretno ni bal. Tudi po tožnikovih izjavah se mu po zadnjih protestih aprila 2017 ni nič zgodilo in je matično državo zapustil v šele oktobru 2017 in ne takoj po demonstracijah. Kot razlog, da je šele oktobra 2017 zapustil matično državo je tožnik na osebnem razgovoru navedel, da je želel malo delati, da bi bratu lahko dal denar. Izrecno je tudi navedel, da v Alžiriji ni bil nikoli fizično ogrožen.

18. Tožnik je kot razlog, zaradi katerega je zapustil matično državo navajal splošna dejstva in sicer, da je Berber in zaradi tega pri Arabcih diskriminiran, saj so Arabci rasisti. Pri tem svojega navajanja ni v ničemer konkretiziral. Kot razlog, zaradi katerega je zapustil matično državo pa tožnik navaja tudi ekonomske in socialne razloge, da v Alžiriji ni služb in da ima slabe pogoje za zaposlitev. Kljub temu, da ima diplomo, ne more dobiti službe. V Alžiriji ima brata, ki je invalid in mu želi pomagat. Rad bi ga pripeljal s seboj in mu omogočil zdravljenje. Brat mora oditi na operacijo, zato potrebuje veliko denarja. Želi si tudi ustvariti družino in normalno živeti. Tudi po mnenju sodišča so dejanski razlogi tožnika za odhod iz matične države prvenstveno ekonomske in socialne narave. Ekonomske težave oziroma slabe življenjske razmere, kakršne navaja tožnik, in pomoč bratu invalidu, ki mora na operacijo, pa tudi po presoji sodišča toženka pravilno ocenjuje kot nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz prve alineje 52. člena ZMZ-1. 19. Tožnik je v postopku podajal neskladne izjave ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru glede veroizpovedi (enkrat da je musliman, nato da je kristjan), glede osebne izkaznice (najprej da jo je izgubil v Alžiriji, nato pa, da jo ima v Alžiriji), glede znanja jezika (da zna arabsko) in glede časa odhoda iz matične države (enkrat julij oz. avgust 2017, drugič oktober 2017), kar nesporno izhaja iz listin upravnega spisa. Tako je po presoji sodišča tožena stranka upravičeno dvomila v verodostojnost tožnikovih izjav. Toženka je tudi po mnenju sodišča upravičeno sklepala, da tožnik z izjavami, da je v izvorni državi ogrožen ker je Berber in da je kristjan, skuša prikriti resnični vzrok za odhod iz matične države, ki pa je dejansko ekonomske narave. Neskladnost tožnikovih izjav poleg navedenega tudi po presoji sodišča vzbuja dvom v verodostojnost tožnikovih izjav. Po presoji sodišča toženka predhodno navedene razloge zaradi katerih je tožnik zapustil matično državo pravilno ocenjuje kot nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in svojo odločitev za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene pravilno utemeljuje na določbi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 20. V skladu s 1. A členom Ženevske konvencije morajo dejanja: - biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali; - predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije so predvsem: - dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; - pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; - pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; - nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; - pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona; - dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke (drugi odstavek 26. člena ZMZ-1). Tudi po presoji sodišča v predmetni zadevi ni podano dejansko stanje, ki ustreza definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. 21. Ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito po prvi alineji 52. člena ZMZ-1, je navedeno že samo po sebi zadosten razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku. Že ugotovitev, da obstoji eden izmed razlogov iz 52. člena ZMZ-1 zadostuje za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku.

22. Tožena stranka pa se je pri svoji odločitvi dodatno oprla še na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja prosilca štetje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Določba druge alineje 52. člena ZMZ-1 med drugim daje pristojnemu organu možnost, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito in jo kot očitno neutemeljeno zavrne ob upoštevanju koncepta varne izvorne države po določilih 61. člena ZMZ-1 v pospešenem postopku. Ljudska demokratične republika Alžirija je z Odlokom razglašena za varno izvorno državo. Skladno s prvim odstavkom 62. členom ZMZ-1 je potrebno kumulativno ugotoviti, ali ima prosilec državljanstvo te države (prva alineja), v danem primeru Ljudske demokratične republike Alžirije, kar v predmetni zadevi ni sporno (čeprav tožnik v postopku ni predložil pristojnemu organu za izkazovanje svoje istovetnosti nobenega osebnega dokumenta s sliko v izvirniku) in da prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom (ZMZ-1) za tožnika ni varna izvorna država (druga alineja). Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, kar pomeni, da je prvo naveden kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo v konkretnem primeru izpolnjen. Ocena ali je tožnikov strah utemeljen pa je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Vendar pa je tožena stranka v predmetnem postopku posebne okoliščine tožnika tudi presojala, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe na straneh 6 in 7. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se lahko štelo, da zaradi njegovih posebnih okoliščin Ljudska demokratične republika Alžirija zanj ni varna izvorna država. Sodišče se v tem delu v celoti strinja z navedbami tožene stranke in njenimi razlogi.

23. Po povedanem je kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo, iz prve alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi po presoji sodišča kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal tehtne razloge, zaradi katerih bi Ljudska demokratične republika Alžirija zanj ne bila varna izvorna država. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede na tožnikovo možnost bivanja v varni izvorni državi tudi po mnenju sodišča tožnik pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite ne izpolnjuje. Zato je po presoji sodišča toženka pravilno odločila, da se tožnikova prošnja, kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ker prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne (na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1).

24. Pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Pristojni organ mora tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, vendar je po presoji sodišča, glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je skladna s podatki upravnih spisov, toženka v obravnavani zadevi navedeno tudi storila. Vse tožnikove relevantne navedbe je toženka dokazno ocenila in se opredelila do tožnikovih izjav, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Toženka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (enako sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017).

25. Sodišče se prav tako strinja z razlogi in zaključkom toženke, da v obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1 po katerem zajema resna škoda: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

26. Po presoji sodišča je tožnika izpodbijano odločitev pravilno utemeljila na podlagi iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Tožnik sicer ugovarja, da je prišlo do napak pri prevodu in da ni utemeljen toženkin očitek, da tožnik v Grčiji tožnik ni počakal do odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, saj ga tam niso nastanili v Azilni dom ali mu odobrili finančna sredstva za življenje, da bi lahko počakal do konca postopka. Vendar pa po mnenju sodišča ta tožnikov ugovor na pravilnost odločitve ne more vplivati. Tožnik je Grčijo samovoljno zapustil še pred odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in ilegalno prečkal več varnih držav na svoji poti do Slovenije, vendar ni zaprosil za mednarodno zaščito. Kot to pravilno navaja toženka takšno ni ravnanje resnično ogrožene osebe, ki potrebuje mednarodno zaščito in je zaradi svoje ogroženosti zapustila matično državo. Takšna oseba zaprosi za pomoč takoj, ko se ji ponudi priložnost, česar pa tožnik nesporno ni storil. 27. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.