Jedro

Ravno glede na dejavnost, s katero se ukvarja tožeča stranka in zato kvalifikacija njenega interesa kot tržnega, komercialnega, je treba pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da sporni čistilni stroj v naravi sedaj za tožečo stranko ne predstavlja stvari, ki bi bila adekvatna sporni stvari v času njenega neutemeljenega odvzema s strani tožene stranke. Zato pa pritožbeno sodišče ne vidi zadržkov za ugoditev denarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, uveljavljanemu v zadnjem sojenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s tem, ko ji je v breme toženca prisodilo celotno uveljavljano glavnico v znesku 574.690,00 SIT, zakonske zamudne obresti pa le od 12.12.2005 dalje in ne od 1.8.2003 dalje, kot je to zahtevala in zgolj v tem obrestnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Toženi stranki je tudi naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 652.096,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka se pravočasno pritožuje zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe, uveljavlja smiselno vse pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in se zavzema za spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke, podrejeno pa za njeno razveljavitev s ponovljenim sojenjem pred sodiščem prve stopnje. Pritožnik vztraja na svojem stališču, da bi bila tožeča stranka kvečjemu upravičena zahtevati vrnitev spornega čistilnega aparata Kirby v naravi, v kolikor bi njena terjatev obstojala po temelju, kar pa sicer pritožba prav tako osporava s trditvijo, da je bil toženec upravičen ta čistilni stroj obdržati. Pritožba vsebuje tudi določene ugovore na račun gotovljene vrednosti spornega čistilnega stroja.

V vloženem pritožbenem odgovoru tožeča stranka oporeka pritožbenim navedbam in se zavzema za ohranitev prvostopenjske sodbe v veljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v drugem ponovljenem sojenju v zadostni meri raziskalo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, upoštevaje pri tem napotke pritožbenega sodišča v prejšnjih razveljavitvenih sklepih, prav tako pa tudi materialnopravno pravilno odločilo, predvsem pa svojo odločitev prepričljivo utemeljilo v obrazložitvi napadene sodbe, ob hkratnem povzetku izraženega pravnega stališča pritožbenega sodišča v prejšnjih odločitvah.

Zato pritožbeno sodišče v celoti povzema prepričljive razloge prvostopenjske sodbe in se sklicuje nanje brez nepotrebnega ponavljanja, v zvezi s pritožbo pa še dodaja:

Tožeči stranki pripada odškodnina v okviru inštituta varstva lastninske pravice v smeri stvarnopravnih določb, kot je to pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago svoje odločitve.

Pri tem tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno in dejansko oceno sodišča prve stopnje, da 13 let star čistilni sistem Kirby za tožečo stranko ne predstavlja več vrednosti, ustrezne tisti v času neutemeljenega zadržanja spornega stroja s strani tožene stranke, kar je logična in prepričljiva ocena tudi z vidika življenjsko izkustvenih sklepanj. Tožeča stranka se bavi s prodajo tovrstnih čistilnih strojev, splošno znano pa je zanimanje kupca teh in podobnih produktov za čas izdelave tega, saj pomeni ta čas izdelave obenem tudi jamstvo za pričakovane lastnosti stroja ustrezne tehničnim dosežkom za posamezno obdobje. Razumljivo je, da 13 let star stroj za kupca ne pomeni s tržnega, komercialnega vidika nove stvari kot predmeta prodaje, ustrezne vsem aktualnim tehnološkim dosežkom in pričakovanjem, četudi bi držala trditev tožene stranke, da je sam stroj sicer še v brezhibnem stanju in da je mogoče tudi vnaprej še pričakovati dalj časa trajajoče funkcioniranje tega stroja. Ravno glede na dejavnost, s katero se ukvarja tožeča stranka in zato kvalifikacija njenega interesa kot tržnega, komercialnega, je treba pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da sporni čistilni stroj v naravi sedaj za tožečo stranko ne predstavlja stvari, ki bi bila adekvatna sporni stvari v času njenega neutemeljenega odvzema s strani tožene stranke.

Zato pa pritožbeno sodišče ne vidi zadržkov za ugoditev denarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, uveljavljanemu v zadnjem sojenju.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede dejanske ocene sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke po samem temelju obstoji in da tedaj toženec sam ni imel kot posestnik stvari obenem tudi izkazanega pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice na premični stvari, kar bi opravičevalo nadaljnjo toženčevo posest in last stvari ter obenem ovrglo zahtevano lastninsko varstvo tožeče stranke. Pravilna je razlaga sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi pritrjujejo trditvi tožeče stranke, da bi bil toženec upravičen do nagrade v obliki spornega čistilnega stroja le, v kolikor bi prodal 15 tovrstnih strojev v roku štirih mesecev. Poleg dejanskih in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v tej smeri v celoti povzema kot svoje, še poudarja dejstvo, da pogodba o delu z dne

9.3.1991 - A5 listinskih prilog prodajo 15 strojev v štirih mesecih opredeljuje v bistvu kot pogodbeno obveznost toženca, zato nikakor ni logično, da pa bi po drugi strani razlaga pravilnika o stimulaciji z dne

2.4.1991 vodila k nagrajevanju zastopnika že, v kolikor bi prodal 15 strojev po poteku tega roka, saj bi prišlo do njegove nagraditve v bistvu čeprav ne bi izpolnil dogovorjene pogodbene obveznosti. Oba akta je zato treba razlagati v povezavi, kot je to pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje in nasprotno toženčevo stališče ne more vzdržati.

Pritožba s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane odločitve ne more imeti vpliva. S poudarjanjem stanja spornega čistilnega stroja, ki da je pri tožencu v enakem stanju kot ob vložitvi tožbe, glede na vse navedeno pritožnik ne more uspeti v svojem zavzemanju, da bi mogla tožeča stranka doseči le vrnitev stroja v naravi in ne denarne vrednosti, kot jo uveljavlja.

Neutemeljeno je zato tudi pritožbeno nakazovanje, da bi si moral stroj ogledati izvedenec in oceniti njegovo sedanjo vrednost in stanje ter da je tožeča stranka opustila zadostitev dokaznemu bremenu v tej smeri.

Bistvenega pomena tudi niso pritožbene navedbe o predvideni življenjski dobi tega spornega čistilnega sistema Kirby oziroma načina reklamiranja te življenjske dobe pri tožeči stranki ob prodaji teh strojev.

Pritožbeno sodišče tudi ne vidi nobene procesne opustitve v ravnanju sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazni predlog toženca na zaslišanje priče, saj je bil dokazni cilj tožene stranke ob dokaznem predlogu k zaslišanju te priče, kot je sama pojasnila na glavni obravnavi dne 12.9.2005 - list. št. 217 spisa ravno le potrditev doživljenjske garancije za tovrstne čistilne stroje. Dejansko stanje v tej smeri tudi zaradi tega ni ostalo nepopolno razjasnjeno, kot to pritožba očita, glede na že navedeno stališče tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega sodišča, da sama življenjska doba tega aparata glede na vse okoliščine primera ni bistvenega pomena.

Tožena stranka je sprejela tudi dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca s prilagojeno ugotovitvijo vrednosti spornega stroja na čas zadnjega sojenja - zapisnik o glavni obravnavi z dne 12.12.2005 - list. št. 242 spisa, zato so njene pritožbene navedbe v smeri graje načina določitve višine denarne odmene v bistvu nove in zato v smislu člena 337 ZPP neupoštevne. Sicer pa bi kakršnokoli ugotavljanje višine te odmene po času, ko naj bi sporna stvar v naravi za tožečo stranko postala neuporabna (po lastnih trditvah tožeče stranke je to bilo vsaj v letu 1999) moglo pripeljati tudi do zgodnejšega začetka teka zamudnih obresti, kar bi tožencu ne bilo v korist. To pa tudi ni bistvenega pomena, kdaj je tožeča stranka v celoti izgubila interes na zahtevanem pravnem varstvu v obliki vrnitve spornega čitilnega stroja v naravi. Kakor hitro ji je sodišče verjelo, da je do tega prišlo, je upravičena do denarne odmene v višini valorizirane vrednosti stroja po stanju iz leta 1992, kot to ustreza pristopu že navedenega izvedenca in kot je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno upoštevalo valorizacijo te denarne odmene na čas sojenja in od takrat dalje tudi priznalo tožeči stranki tek zamudnih obresti.

Tudi ostala pritožbena izvajanja niso utemeljena.

Pritožbeno sodišče pa tudi samo v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP ni našlo uradno upoštevnih kršitev procesnega ali materialnega prava, zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Stroškovna odločitev, vsebovana v izpodbijani sodbi, ni bila predmet pritožbene graje. O pritožbenih stroških pa je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi prvega odstavka člena 165 v zvezi s prvim odstavkom člena 157 ZPP. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, ker s pravnim sredstvom ni uspela. Tožeča stranka pa z vloženim pritožbenim odgovorom ni bistveno pripomogla k razjasnitvi spornega razmerja, zato v zvezi s tem procesnim dejanjem povezanih pravdnih stroškov ni mogoče kot potrebne pravdne stroške naprtiti v breme druge pravdne stranke.