Jedro

Pravilnik je enostranski pravni akt, ki ga je sprejela tožeča stranka in z njim obljubila nagrado tistemu, ki izpolni v njem določene pogoje (prim. 229. čl. ZOR). Rok za pridobitev nagrade v tem pravilniku resda ni določen, vendar pa je že iz njegovega naslova (pravilnik o stimulaciji) in uvodnega besedila ("v interesu razvoja firme v zvezi s kvalitetnim delom svojih zaposlenih") razvidno, da gre za nagrajevanje in stimulacijo tistih, ki so pri svojem delu uspešni - uspešnost pa gotovo pomeni, da izpolnjujejo prevzete obveznosti, torej v konkretnem primeru, da toženca izpolnjujeta obveznosti, ki sta jih prevzela s pogodbo. To pa kaže na nujno medsebojno povezanost pravilnika in pogodbe o delu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v točkah II. in III. 3., 4. in 5. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - v točkah III. 1. in 2. spremeni tako, da se zavrne nasprotni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je K. M. lastnik K. čistilnega sistema, ki ima serijsko št. 4901167697, tip LEGEND II, za kar je tožeča stranka dolžna izdati potrdilo o lastništvu, ki ga bo sicer nadomestila ta sodba, v roku 15 dni pod izvršbo. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki K. M. izročiti izpolnjen in potrjen garancijski list z žigom tožeče stranke in podpisom pooblaščene osebe tožeče stranke za K. čistilni sistem, ser. št. 4901167697, tip LEGEND II, ki se bo glasil na ime tožene stranke K. M. kot lastnice tega sistema, ker bo sicer garancijski list nadomestila ta sodba, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Ugotovi se, da je M. K. lastnik K. čistilnega sistema, ki ima serijsko št. 4910167497, tip LEGEND II, za kar je tožeča stranka dolžna izdati potrdilo o lastništvu, ki ga bo sicer nadomestila ta sodba, v roku 15 dni pod izvršbo. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki K. M. izročiti izpolnjen in potrjen garancijski list z žigom tožeče stranke in podpisom pooblaščene osebe tožeče stranke za K. čistilni sistem, ser. št. 4910167497, tip LEGEND II, ki se bo glasil na ime tožene stranke K. M. kot lastnika tega sistema, ker bo sicer garancijski list nadomestila ta sodba, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom oprostilo prvo toženko plačila sodnih taks, s sodbo pa zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je prva toženka dolžna plačati 164.640,20 SIT, drugi toženec pa 152.621,20 SIT, oba z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.4.1992 dalje. Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da sta toženca lastnika vsak v izreku sodbe navedenega K. čistilnega sistema, za kar je tožeča stranka dolžna izdati potrdilo o lastništvu ter izpolnjen in potrjen garancijski list, ker bo sicer te listine nadomestila izpodbijana sodba. Tožeči stranki je še naložilo, da prvi toženki plača 34.671,01 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1993, drugemu tožencu pa 3.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.8.1991 dalje ter da tožencema povrne njune pravdne stroške v znesku 217.694,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V letu 1991 je tožeča stranka sprejela pravilnik o stimulaciji v interesu razvoja firme v zvezi s kvaliteto dela svojih zaposlenih. Pravilnik je bil sestavni del pogodb o delu. Iz 4. čl. pogodbe o delu je razvidno, da mora vsak akviziter v roku 4 mesecev prodati 15 strojev, po pravilniku o stimulaciji pa je izrecno rečeno, da zastopnik po 15 prodanem stroju prejme v last en stroj iz naslova nagrade. Dne 27.3.1991 je tožeča stranka sprejela na skupščini družbe sklep, da je potrebno določiti rok, kdaj in v katerem primeru se po pravilniku o stimulaciji lahko podeli posameznemu delavcu darilni aparat. Skupščina je bila mnenja, da je to časovno obdobje opredeljeno tako, kot že izhaja iz pogodb o delu. Sodišče pa je ugotovilo, da je treba jemati ločeno tako pravilnik o stimulaciji kot tudi pogodbo o delu v zvezi s pridobitvijo nagrade ter da časovna omejitev za pridobitev stroja kot nagrade ni bila podana. Tožeča stranka je ponudila en stroj zaradi poravnave, nikakor pa ne v skladu z listinami, t.j. pravilnikom in pogodbo o delu. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožeča stranka sestavila aneks, ki ga tožnica ni podpisala. Iz njega je razvidno, da ji stroj kot nagrada ne pripada. Te anekse je tožeča stranka pripravila, da bi preprečila samovoljo posameznih agentov, ki se je pojavljala tako pri tožencih in nekaterih drugih agentih. Sodišče je pomanjkljivo izvedlo dokazni postopek, ker je v celoti vzelo vero pričam I. S., P. Č. in R. K. glede na to, da so v službi pri tožeči stranki, oprlo pa se je na izjavo prič D. T., A. S., M. B. in L. S.. V nadaljevanju pritožbe pojasnjuje, zakaj izpovedbe teh prič niso sprejemljive. Pogodbe o delu je pripravila predhodno, po sprejetju pravilnika o stimulaciji pa ga je priključila k pogodbi o delu. Že to kaže, da sta pogodba o delu in pravilnik o stimulaciji povezana in ju je šteti enotno. Nemogoče si je tolmačiti, da bi tožeča stranka nagrajevala agenta, ki proda v enem letu 15 strojev. Vsekakor je to vezano na rok 4 mesecev. Pravilnik o stimulaciji je bil sprejet iz razlogov razvoja firme v zvezi s kvalitetnim delom svojih zaposlenih. Če proda agent 15 strojev na leto, to ni kvalitetno delo. Tožeča stranka smatra, da je razmerje med pravdnima strankama ustrezalo pogodbi o trgovskem zastopanju (790. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Po 805. čl. ZOR pa pripada plačilo za zastopanje trgovskega zastopnika praviloma le ob izpolnjeni pogodbi, v primeru neizpolnjene pogodbe pa le tedaj, če je prišlo do neizpolnitve iz razloga, ki je na strani naročitelja. Nagradni stroj za prodajo 15 strojev v dobi 4 mesecev pomeni nagrado, ki jo je lahko šteti kot plačilo za kvalitetno delo. Glede nasprotne tožbe v zvezi s provizijo tožeča stranka prilaga dopis K. M. z dne 18.8.1992, ko je že prekinila pogodbo o delu, s katerim poziva tožečo stranko za plačilo provizije zgolj v znesku 16.046,80 SIT ter zakonite zamudne obresti od 20.5.1992. Iz tega dopisa je razvidno, da tožečo stranko čaka ves demonstracijski material, da ga vrne. Prav tako je iz njega razvidno, da ni imela pravice do nagradnega stroja, ker ga ni zahtevala, pač pa da ga bo vrnila. Tudi ni imela pravice do 3.000,00 SIT, ki bi jih dobila, če bi agent, ki naj bi ga pripelajala v firmo, prodal 12. stroj. Noben od tožencev ni pripeljal nikogar. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v tem postopku pa naj se zaslišijo priče, katerih imena in naslove navaja ob koncu pritožbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne ocene listinskih dokazov, namreč pogodb o delu, ki sta jih s tožečo stranko sklenila toženca, in pravilnika o stimulaciji. Pogodbo o delu sta toženca sklenila 1.3.1991 za določen čas (1. čl. pogodbe) in sta jo po lastni izpovedbi podaljševala oziroma sklepala nove poodbe za določen čas (izpovedba na narokih dne 8.9.1993 in 20.10.1993). V tej pogodbi je v 4. čl. določena provizija in delo, ki naj bi ga v času trajanja pogodbe opravila toženca (v določenem roku bi za tožečo stranko prodala določeno število strojev). O kakšni nagradi pogodba ne govori.

Dne 2.4.1991 (torej v času trajanja prej navedenih pogodb o delu) je tožeča stranka oziroma njen poslovodni organ v interesu razvoja firme v zvezi s kvalitetnim delom svojih zaposlenih sprejel pravilnik o stimulaciji, ki se nanaša na delo akviziterjev pri prodaji K. čistilnih sistemov. V tem pravilniku je določeno, da zastopnik po 15 prodanem stroju prejme v svojo last en stroj iz naslova nagrade ter da ob prodaji dvanajstih strojev prejme še 3.000,00 SIT.

Pogodba o delu in pravilnik se ne sklicujeta drug na drugega. Ostaja vprašanje, ali ju je treba medsebojno povezovati, ali pa akviziterju v vsakem primeru (ne glede na rok) po prodaji določenega števila strojev pripada nagrada (v obliki nagradnega stroja ali denarne nagrade). Sodišče prve stopnje je na navedeno vprašanje upoštevajoč izpovedbo zaslišanih prič ter pravila za razlago nejasnih določb pogodbe (100. čl. ZOR) odgovorilo, da nagrada iz pravilnika ni časovno omejena. S takšno razlago listin pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

Že je bilo omenjeno, da sta toženca s tožečo stranko sklepala pogodbe za določen čas. Po pogodbi o delu je akviziter dolžan prodati 5 strojev na mesec oziroma 15 v štirih mesecih. Nejasnost tega določila je tožeča stranka pojasnila s tem, da se en mesec ni štel zaradi poskusnega dela, oziroma ga je treba ob uporabi 100. čl. ZOR tolmačiti tako, da je dolžan prodati 15 (in ne 20) strojev v štirih mesecih. Pač pa pravilnika ni mogoče razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Pravilnik je enostranski pravni akt, ki ga je sprejela tožeča stranka in z njim obljubila nagrado tistemu, ki izpolni v njem določene pogoje (prim. 229. čl. ZOR). Rok za pridobitev nagrade v tem pravilniku resda ni določen, vendar pa je že iz njegovega naslova (pravilnik o stimulaciji) in uvodnega besedila ("v interesu razvoja firme v zvezi s kvalitetnim delom svojih zaposlenih") razvidno, da gre za nagrajevanje in stimulacijo tistih, ki so pri svojem delu uspešni - uspešnost pa gotovo pomeni, da izpolnjujejo prevzete obveznosti, torej v konkretnem primeru, da toženca izpolnjujeta obveznosti, ki sta jih prevzela s pogodbo. To pa kaže na nujno medsebojno povezanost pravilnika in pogodbe o delu. Na drugačen zaključek ne more kazati nepodpis aneksa k pogodbi o delu, saj pogodba o delu nagrade v obliki čistilnega sistema sploh ne predvideva, medtem ko je preklic obljube sicer pod določenimi pogoji mogoč (230. čl. ZOR).

Zaradi napačne presoje listin je torej sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča. Glede na povedano in ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki nista prodali 15 strojev v roku 4 mesecev (str. 4 sodbe), je tako nasprotni tožbeni zahtevek tožencev za ugotovitev lastništva čistilnih sistemov neutemljen. V tem delu je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo (4. tč. 358.čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Za spremembo izpodbijane sodbe v celoti pa ni pogojev, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje neopopolno ugotovljeno. Tako za presojo utemeljenosti nadaljnjega nasprotnega tožbenega zahtevka (izplačilo denarne nagrade 3.000,00 SIT) ni ugotovitev, ali sta toženca za pridobitev te nagrade izpolnila pogoje, ki jih določa pravilnik o stimulaciji v povezavi s pogodbo o delu, razlogi o višini povizije, ki naj bi jo tožeča stranka še dolgovala toženki M. K. pa so nepopolni. Glede na zavrnitev zahtevka za povrnitev denarne vrednosti stroja pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo primernosti zahtevanega denarnega zneska. V tem delu je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP) V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v smeri, kot je bilo že obrazloženo ter ponovno odločiti o tožbenem zahtevku (ta je bil nazadnje oblikovan na glavni obravnavi dne 2.3.1994) ter še o preostalem delu nasprotnega tožbenega zahtevka.