Jedro

Slabi poslovni rezultati bi lahko bili podlaga za razrešitev direktorja s funkcije vodilnega delavca, ne pa za prenehanje delovnega razmerja. Tudi individualne pogodbe o zaposlitvi za vodilne delavce so klasične pogodbe o zaposlitvi (zanje le ne veljajo določene norme KP) in so prav tako podvržene kogentnim predpisom delovnega prava. Zato se z individualno pogodbo o zaposlitvi ni mogoče dogovoriti za drugačen način prenehanja delovnega razmerja kot ga določa zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi odločilo s sodbo in s sodbo na podlagi odpovedi. S sodbo je praktično v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, ugotovilo obstoj delovnega razmerja do 16.12.2000, naložilo toženi stranki plačilo neto plače za mesec junij (pravilno: julij) v višini 120.870,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.8.2000, plačilo plač za čas od vključno avgusta 2000 do 16.12.2000 z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupnem znesku 411.728,85 SIT, plačilo regresa za letni dopust za leto 2000 in odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2000 v skupni višini 142.859,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.8.2000 dalje ter povrnitev stroškov postopka v višini 247.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Kar je tožnik iz naslova vtoževanih plač več, je zavrnilo. Hkrati je ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožnika v višini

182.584,00 SIT ne obstoji. S sodbo na podlagi odpovedi pa je zavrnilo tožnikov zahtevek na izplačilo opravljenih nadur v višini 37.728,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bilo tožniku prenehanje delovnega razmerja izrečeno nezakonito. Glede na razloge, navedene v izpodbijani odločitvi, bi po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka lahko tožniku prenehanje izrekla zakonito le na podlagi izvedenega disciplinskega postopka. Posledično je tožnik upravičen, da se mu prizna delovno razmerje do 16.12.2000 ter izplača nadomestila plač za čas do vključno 16.12.2000 in regres za letni dopust za leto 2000. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik upravičen tudi do izplačila plače za mesec julij, saj mu je ta znesek tožena stranka nezakonito odtegnila in plače ni izplačala. Do odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2000 pa je upravičen iz razloga, ker spornih 11 dni ni mogel koristiti po krivdi tožene stranke. Glede terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot, pa je ugotovilo, da tožena stranka njenega obstoja z ničemer ni izkazala.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (sodba na podlagi odpovedi je tako postala pravnomočna). Pritožbo je vložila po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je 14. člen pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z veljavno zakonodajo. Ta pogodba ima namreč značaj individualne pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z delavcem s posebnimi pooblastili. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z navedbami tožene stranke tudi ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi kršitev delovnih obveznosti. Do prenehanja delovnega razmerja je prišlo predvsem iz poslovnih razlogov, saj delo tožnika kot vodje oddelka ni obrodilo želenih in pričakovanih poslovnih rezultatov. Pobotni ugovor tožene stranke je sodišče zavrnilo v posledici storjenih kršitev pravil postopka. Sodišče ni proučilo vseh dejstev in dokazov, ki sta jih stranki navedli, dokaze, ki jih je ponudil tožnik, pa je nepravilno zavrnilo. Poleg tega iz sklepa o ugotovljeni materialni odgovornosti tožnika izhaja, da je bila odškodninska odgovornost tožnika ugotovljena s strani pristojnega organa, da je škoda v slabi kvaliteti oziroma uničenju nekaterih proizvodov oziroma naprav, na podlagi izkustvenih normativov in dejanske izdelavne cene pa je bila ugotovoljena tudi njena višina. Posledica napačne ugotovitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja je tudi ugoditev zahtevku za izplačilo celotnega regresa in odškodnina za neizkoriščen letni dopust. Tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo nezakonito, del regresa, do katerega je bil tožnik upravičen, pa mu je bil izplačan.

Tožnik tudi ni bil prikrajšan za izrabo spornih dni letnega dopusta.

Sodišče je povsem ignoriralo dejstvo, da tožnik ni niti zaprosil za odobritev dopusta pred mesecem junijem. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Pri tem je ugotovilo, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da je 14. člen pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z veljavno zakonodajo in da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito. Sklicevanje tožene stranke, da gre v konkretnem primeru za individualno pogodbo o zaposlitvi, v skladu s katero je tožniku delovno razmerje prenehalo iz poslovnih razlogov, ker njegovo delo ni obrodilo želenih rezultatov, ni utemeljeno. Slabi poslovni rezultati bi lahko bili podlaga za razrešitev tožnika s funkcije vodilnega delavca, torej podlaga za prenehanje njegovega mandata, ne pa za samo prenehanje delovnega razmerja. Pri individualnih pogodbah o zaposlitvi (če v konkretnem primeru sploh gre za tako pogodbo o zaposlitvi) je treba ločevati med mandatom (tj. pooblastilom za izvrševanje vodilne funkcije, ki je praviloma časovno omejeno) in delovnim razmerjem. Individualne pogodbe o zaposlitvi za vodilne delavce (delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi) pravno gledano namreč niso nič drugega kot klasične pogodbe o zaposlitvi, razlika je le v tem, da se za delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ne uporabljajo določila Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in nekatera določila veljavnih kolektivnih pogodb dejavnosti pri urejanju konkretnih pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Zato so enako kot klasične pogodbe o zaposlitvi podvržene kogentnim določilom delovnopravne zakonodaje. Z individualnimi pogodbami o zaposlitvi se tako ni mogoče dogovoriti za način prenehanja delovnega razmerja, ki ga zakon ne dopušča. Odločitev sodišča prve stopnje, da razveljavi izpodbijana sklepa tožene stranke, je zato pravilna, posledično pa tudi odločitev o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja do 16.12.2000 in priznanje terjatve za izplačilo nadomestil plač v tem obdobju.

Povsem pravilna in zakonita je tudi odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora tožene stranke. Prav ima sodišče prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala obstoja te terjatve. Navedeno terjatev je v pobot priglasila v pripravljalni vlogi z dne 4.10.2000 z enim samim stavkom, sklicujoč se na svoj sklep o povrnitvi materialne škode z dne 1.8.2000. V navedeni pripravljalni vlogi in sklepu pa ni podana niti ustrezna trditvena podlaga za ugotovitev obstoja te terjatve, kaj šele ustrezni dokazi. Že sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da mora delodajalec za obstoj odškodninske odgovornosti delavca zatrjevati obstoj škode, nedopustno ravnanje delavca, vzročno zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter delavčevo krivdo v obliki hude malomarnosti ali naklepa in to tudi dokazati.

Pri tem pa sodišče ni ravnalo v nasprotju z določili ZPP, ko ni izvedlo dokazov, ki jih je ob nasprotovanju temu zahtevku predlagal tožnik. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 11.6.2002 jasno zanikal kakršnokoli odgovornost za zatrjevan nastanek škode in v dokaz tej trditvi - ne trditvi tožene stranke, da je odgovoren, predlagal določene dokaze. Izvedba teh dokazov, ob popolnem pomanjkanju ne samo dokazne, ampak celo trditvene podlage toženkinega zahtevka, bi bila nesmiselna. Poleg tega je večino predlaganih dokazov sodišče prve stopnje celo izvedlo. Vpogledalo je v sklep o povračilu storjene materialne škode z dne 1.8.2000, izplačilno listo za mesec julij 2000 in pritožbo tožnika na sklep z dne 4.9.2000. Izvedlo pa ni dokaza z zaslišanjem tožnika in dokaza z vpogledom v spis pod opr. št. I Pd 296/2000, kjer naj bi bilo odločeno o identični zadevi. V tem smislu nezakonitosti v postopanju sodišča prve stopnje ni.

Pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja na to, da izrek, glede na podani pobotni ugovor, formalnopravno ni povsem pravilno oblikovan.

Po določilu 311. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) se lahko med seboj pobotata le terjatvi, ki se glasita na denar ali istovrstne nadomestne stvari. Ni mogoče torej med seboj pobotati terjatve na razveljavitev disciplinskih ukrepov z denarno terjatvijo iz naslova odškodninske obveznosti. 1. in 2. točka I. odstavka izreka izpodbijane sodbe zato ne sodita v ta del izreka, s katerim je bil ugotovljen obstoj tožnikove denarne terjatve. Ta formalna nepravilnost pa nima takih razsežnosti, da bi bil izrek sodbe nerazumljiv ali sam s seboj v nasprotju, zato pritožbeno sodišče ni postopalo po določilu 1. odstavka 354. člena ZPP in sodbo razveljavilo.

Glede na to, da je tožniku delovno razmerje prenehalo šele

16.12.2000, je v letu 2000 pridobil pravico do izrabe celotnega dopusta pri toženi stranki, s tem pa tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust 2000. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnik upravičen le do dela regresa. Trditve, da je bil del regresa tožniku izplačan, pa tožena stranka ni z ničemer izkazala.

Neutemeljen je nazadnje še očitek priznani odškodnini za neizkoriščen letni dopust. Tožniku je bilo v letu 2000 priznanih 22 dni letnega dopusta. Le-te bi lahko v skladu s 1. odstavkom

58. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju ZDR/90) izrabil do 30. junija naslednjega leta, česar pa zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke ni mogel. Tožniku je delovno razmerje nezakonito prenehalo že sredi leta 2000, poleg tega pa mu tožena stranka spornih 11 dni sploh ni dovolila koristiti, in sicer brez utemeljenega razloga. Koriščenje navedenih dni letnega dopusta mu je prepovedala s sklepom o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je v pritožbi zoper sklep o prenehanju izrecno ugovarjal tudi tej odločitvi tožene stranke, vendar je tožena stranka njegovo pritožbo v celoti zavrnila, čeprav bi mu teh 11 dni lahko dovolila koristiti še v času 30 dnevnega odpovednega roka. Ob takšnem kategoričnem ravnanju tožene stranke bi bilo dodatno zaprosilo tožnika za koriščenje spornih 11 dni dopusta brezpredmetno.

Tožničina pritožba je tudi v tem delu neutemeljena.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).