Jedro

Tožnik ni uredil svojega statusa v skladu z ZPIZ-2B, zato je to po uradni dolžnosti morala storiti tožena stranka, potem ko je ugotovila, da je uživalec starostne pokojnine in hkrati od 1. 1. 2004 vpisan v Poslovni register kot odvetnik B.B.. Ker terjatev ni verjetno izkazana, predlog za izdajo začasne odredbe na odložitev izvršitve dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe na odložitev izvršitve dokončne odločbe tožene stranke št. ¸... z dne 16. 5. 2016. Ugotovilo je, da ni izkazane nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode, kar je zadosten razlog za izdajo zavrnilnega sklepa.

2. Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo in izdajo ugoditvenega sklepa o predlagani začasni odredbi.

Sklicuje se na sodbo opr. št. V Ps 1710/2011 z dne 8. 3. 2012 po kateri od 1. 1. 2009 iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti nima lastnosti zavarovanca in se mu od istega datuma dalje izplačuje starostna pokojnina v polnem znesku. Sodba o izvzemu iz zavarovanja po 1. odstavku 18. člena ZPIZ-1 je pravnomočna in ni bila nikoli razveljavljena. Stanje za izvzem je obstajalo pred izdajo sodbe in tudi v letih 2010 do vključno 2014, kar je dokazano s potrdilom Finančnega urada A. z dne 31. 1. 2016 iz katerega izhaja, da iz naslova odvetniške dejavnosti nima minimalnega dohodka, temveč izgubo. Pravica, ki mu je bila priznana po 1. odstavku 18. člena ZPIZ-1 mu je zagotovljena v enakem obsegu tudi na podlagi 389. člena ZPIZ-2. Kljub temu je tožena stranka izdala odločbo, s katero ugotavlja lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 za 10 ur tedensko in ga hkrati opozarja, da mora v 8-ih dneh po dokončnosti odločbe, vložiti prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prijava v zavarovanje na podlagi opravljanja dejavnosti odvetništva z dnem 1. 1. 2016 za 10 ur na teden bi mu povzročila težko nadomestljivo škodo. Star je 77 let, večkrat je bil v sodnih sporih prisiljen zavarovati svojo pravico do starostne pokojnine, sedaj pa se ga znova omejuje v pridobljenih pravicah. Plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 1. 2016 dalje bi ga eksistenčno ogrozilo, saj ima v dejavnosti izgubo, omogoča pa službo zaposlenim. Pokojnina je edini vir preživljanja, škoda z vključitvijo v zavarovanje pa ne samo, da bi bila težko nadomestljiva, ampak zaradi plačevanja prispevkov nepopravljiva.

3. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožnika, poudarja da upravičenost do pokojnine ni predmet tega socialnega spora, da ugotovitev lastnosti zavarovanca in izvršitev odločbe ne bi povzročila težko nadomestljive škode in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ki je izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sklep je utemeljen z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja le še naslednje.

6. Začasne odredbe so ukrep zavarovanja denarnih ali nedenarnih terjatev. Mogoče jih je uveljavljati pred, med in po končanem sodnem postopku, vse dokler ni opravljena izvršba. To velja tudi za uveljavljanje pravic ali obveznosti iz socialnih zavarovanj pred socialnim sodiščem.

V skladu s 70. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(2) (ZDSS-1) tako lahko sodišče med postopkom bodisi na predlog stranke ali celo po uradni dolžnosti izda začasno odredbo, s katero odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Seveda se tudi v teh sporih začasne odredbe izdajajo ob uporabi Zakona o izvršbi in zavarovanju(3) (ZIZ). Kadar gre za nedenarne terjatve, kot v obravnavanem primeru, mora biti glede na 272. člen ZIZ-a poleg verjetne izkazanosti terjatve izpolnjena vsaj še ena od predpisanih nadaljnjih predpostavk, in sicer: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, oziroma da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale upniku. Prav nobena od naštetih predpostavk pa v obravnavani zadevi ni niti verjetno izkazana.

7. Z izpodbijanim sklepom je zato utemeljeno zavrnjen predlog za zadržanje izvršitve drugostopenjske odločbe št. ... z dne 16. 5. 2016 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 26. 2. 2016. S slednjo je namreč ob uporabi novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(4) (ZPIZ-2B) ugotovljeno, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti B.B. - odvetnik po 15. členu ZPIZ-2 za 10 ur na teden. Odločba je uprta na 37. člen ZPIZ-2B, po katerem lahko z delom ali dejavnostjo nadaljujejo tudi uživalci pokojnine iz 4. odstavka 406. člena zakona pod pogojem, da v roku 30 dni po uveljavitvi novele zakona ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim 3. odstavkom 116. člena zakona za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko od 1. 1. 2016 dalje. Svoj status so bili do 31. 1. 2016 dolžni urediti vsi uživalci pokojnin, ki so želeli nadaljevati z dejavnostjo, saj je v nasprotnem primeru tožena stranka z 2. odstavkom 37. člena ZPIZ-2B zavezana k postopanju po uradni dolžnosti.

8. Ker tožnik ni uredil svojega statusa v skladu z ZPIZ-2B, je to namesto njega po uradni dolžnosti morala storiti tožena stranka, potem ko je ugotovila, da je uživalec starostne pokojnine in hkrati od 1. 1. 2004 vpisan v Poslovni register kot odvetnik B.B.. Za predlagano začasno odredbo zato ni verjetne izkazanosti nedenarne terjatve v smislu 272. člena ZIZ-a. Ob opustitvi zakonske obveznosti pa seveda ni mogoče uspešno zatrjevati niti težko nadomestljive škode iz 70. člena ZDSS-1 oz. 272. člena ZIZ, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

9. Za pritožbeno rešitev predmetne zadeve je tako pravno povsem irelevantno vztrajanje na sodbi opr. št. V Ps 1710/2010 z dne 8. 3. 2011 o izvzemu iz zavarovanja, kot tudi sklicevanje na 389. člen ZPIZ‑2, saj v okoliščinah konkretnega primera zagotovo ne zadošča za uspešno zatrjevanje težko nadomestljive škode. Enako velja za pritožbene navedbe, da bi ponovna vključitev v zavarovanje od 1. 1. 2016 dalje za 10 ur tedensko, tožnika eksistenčno ogrozila, ker da ima z odvetniško dejavnostjo izgubo. V zvezi s slednjim namreč ni videti razumnega razloga, da bi uživalec pokojnine kljub poslovni neuspešnosti, oz. ustvarjanju izgube vztrajal pri opravljanju dejavnosti. Sicer pa je kombinirani status v popolni avtonomni sferi uživalcev pokojnin. Izključno od njihove odločitve je odvisna obveznost vsaj delne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaradi nadaljnjega opravljanja dejavnosti ter obseg sočasnega uživanja starostne pokojnine.

10. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 2. točke 365. člena ZPP potrditi sklep sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008

(2) Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami

(3) Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami

(4) Ur. l. RS, št. 102/2015