Jedro

Sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka. O predlogu mora odločiti najkasneje v treh dneh, pri tem pa ne presoja, ali je tožeča stranka svoje trditve dokazala, temveč le, ali je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji. Glede na kratek rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je razumljivo, da se ta odločitev lahko opira le na navedbe v tožbi in listine, ki jih je tožnik priložil tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvajanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožniku.

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil na zaslišanju prisoten pooblaščeni predstavnik sindikata, ki odpovedi ni nasprotoval. Na zagovoru prisotni delavec ni imel nobenega pooblastila in tudi ni funkcionar sindikata oziroma sindikalni zaupnik, temveč zgolj član sindikata, tako kot tožnik. Ta delavec je izjavil zgolj to, da sindikat zadeve ni obravnaval in da svojega mnenja ne želi izpostaviti. Ta delavec je bil pod očitnim vplivom sindikalnega zaupnika A.A., ki je svoje pristojnosti zlorabil na škodo tožnika. Sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ni dokazal verjetnosti svoje terjatve, saj naj bi mu delodajalec v postopku ponudil novo pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa zgolj takšna ponudba ne zadošča, saj ponujeno delovno mesto ni bilo sistemizirano. Za pravilno odločitev ne more biti odločilna zgolj višina plače. Novo delovno mesto je lahko neustrezno po drugih kriterijih (znanje in izkušnje, fizične in psihične lastnosti). Sprejem na slepo bi bil za tožnika lahko usoden, saj bi lahko sledila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita, da v dokaz nevarnosti nastanka nenadomestljive škode ni predložil dokaza o ločitvi, o preživljanju otrok in višini preživnine. Tožnik tega niti ni mogel storiti, saj postopek še ni pravnomočno zaključen. Tožnik je lahko predložil le zapisnik glavne obravnave, iz katerega izhaja sodna poravnava glede dodelitve otroka v varstvo in vzgojo materi, plačevanja preživnine v višini 140,00 EUR in razvezi zakonske zveze. Tožnik je imel popoldansko obrt, za takšno obrt pa je predpogoj, da je podjetnik redno zaposlen. S prenehanjem delovnega razmerja bo konec tudi popoldanske obrti. Gre za specifično dejavnosti poučevanja in inštruiranje, pri kateri mora biti izvajalec ves čas nekako povezan z gasilsko dejavnostjo, zato bo tožnik s prenehanjem delovnega razmerja brez zaposlitve, brez obrti in brez pravic na Zavodu za zaposlovanje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede statusa predstavnika sindikata na zaslišanju pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter glede ustreznosti ponujene zaposlitve. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v postopku izdaje začasne odredbe sodišče ne izvaja popolnega dokaznega postopka in da ne presoja, ali je tožnik svoje trditve dokazal, temveč le ugotavlja, ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji. V skladu z drugim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dne. Glede na tako določen rok je razumljivo, da odločitev o začasni odredbi ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje in s tem tudi odločilna dejstva presojajo le s stališča, ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve. Glede na kratek rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je razumljivo, da se ta odločitev lahko opira le na navedbe v tožbi in listine, ki jih je tožnik priložil tožbi.

Verjetnost obstoja terjatve ni izkazana s tožbenimi navedbami o domnevnih nepravilnostih glede vloge sindikata v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz dejstva, da se je predstavnik sindikata udeležil tožnikovega zagovora, je očitno, da je tožena stranka upoštevala obveznost iz prvega odstavka 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) in na tožnikovo zahtevo obvestila sindikat o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Morebitno neupoštevanje internih sindikalnih pravil, na kar opozarja pritožba (zadeva znotraj sindikata ni bila obravnavana, sindikalnih zaupnik je na zagovor poslal sodelavca brez pooblastil in stališč), pa ne more povzročiti nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ne gre za nepravilnost na strani delodajalca. Bistveno je, da sindikat redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni nasprotoval, zato tudi ni prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prvega odstavka 85. člena ZDR.

Pritožba protispisno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje štelo, da tožnik ni izkazal verjetnosti svoje terjatve, ker mu je tožena stranka ponudila novo pogodbo o zaposlitvi. Izpodbijani sklep takšnega stališča ne vsebuje. Morebitna neprimernost ponujene zaposlitve sama po sebi ne pomeni nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka ni mogoče šteti, da bi tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve, kar je v skladu s prvim odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami) osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Terjatev je izkazana za verjetno, če razlogi, ki govorijo za ugoditev tožbenemu zahtevku, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo za zavrnitev tožbenega zahtevka. V tej fazi postopka ni mogoče trditi, da bi razlogi, ki govorijo za ugoditev tožbenemu zahtevku, bili številčnejši in bolj prepričljivi od tistih, ki govorijo za njegovo zavrnitev. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da ni izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe, določen v prvem odstavku 272. člena ZIZ, zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Glede na to, da ni bil izpolnjen že osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe (izkazanost verjetnosti obstoja terjatve), sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno ugotavljati, ali je izpolnjena ena od nadaljnjih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (preprečitev nastanka težko nadomestljive škode). Zaradi navedenega se pritožbeno sodišče niti ne opredeljuje do pritožbenih navedb glede izkazanosti nevarnosti nastanka nenadomestljive škode.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.