Jedro

Tožnici ni mogoče očitati, da je bila neupravičeno odsotna z dela od določenega dne dalje. Tožnica si je prizadevala, da bi po zaključenem bolniškem staležu pričela z delom pri tožencu, vendar ji tega ni omogočil, zato ni bil podan utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (po katerem lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2013 nezakonita in se razveljavi ter da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki traja do 31. 5. 2013, kar pa je zahtevala tožeča stranka več, pa zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko za čas od 21. 5. 2013 do 31. 5. 2013 prijaviti v obvezna zavarovanja in ji za to obdobje obračunati bruto plačo v znesku 254,35 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2013 dalje do plačila, kar pa je zahtevala tožeča stranka iz tega naslova več, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 9.156,72 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, zavrnilo pa višji zahtevek v višini 4.578,36 EUR bruto s pripadki ter zahtevek za izplačilo zakonskih zamudnih obresti (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 526,18 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da spremeni III. točko izreka tako, da tožeči stranki prisodi ustrezno nižji znesek odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) oz. vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 19. 3. 2012, saj je tožena stranka v januarju 2012 kot samostojni podjetnik pričela opravljati dejavnost na lokaciji A., kjer se nahaja pekarna, v kateri je delala tožeča stranka. Med toženo stranko in prejšnjim delodajalcem tožeče stranke ni nobenega pravnega nasledstva, saj gre za dve povsem ločeni pravni osebi, poleg tega pa tožeča stranka ni niti zatrjevala, še manj dokazala, da je šlo med tožečo stranko in prejšnjim delodajalcem za prenos dejavnosti v smislu instituta spremembe delodajalca. Tako je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena zgolj eno leto in pol in ne pet let, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Nesporno je, da je bila tožeča stranka v neprekinjenem bolniškem staležu od 18. 12. 2012 dalje. Dne 3. 5. 2013, ko se je tožeča stranka skladno s pozivom morala zglasiti na delo, se na delo ni zglasila, ampak je toženca preko sms obvestila, da gre tega dne k zdravniku zaključiti bolniški stalež. Po prejemu sporočila je toženec tožnico poklical in zahteval, da se zglasi na delovnem mestu, kamor je prišla s hčerjo okrog 19.00 ure in tega dne ji je tudi naročil, da naj v ponedeljek 6. 5. 2013 prinese manjkajoče bolniške liste, naj si uredi nohte in pride tega dne delati v popoldansko izmeno. Tožeča stranka je dne 6. 5. 2014 prišla v prostore delodajalca med 15.00 in 16.00 uro in prinesla bolniške liste, ter povedala, da je prišla z zamudo (saj bi morala priti ob 14.00 uri), ker je imela težave z zdravnico in pridobivanjem bolniškega lista. Dne 8. 5. 2013 je tožena stranka tožeči stranki poslala pisni poziv naj se zglasi na delo v petek dne 10. 5. 2013, vendar tudi tega dne na delo ni prišla. Tudi priči B.B. in C.C. nista izpovedovali objektivno. B.B. je hči tožeče stranke in je seveda zainteresirana za izid predmetnega postopka, zato njena izpoved ne more biti povsem verodostojna in objektivna. Priča tudi dne 3. 5. 2013 ni bila prisotna v času, ko sta pravdni stranki opravljali razgovor glede tega, kako bo tožeča stranka nadaljevala z delom pri toženi stranki. Razgovor sta opravljali v proizvodnih prostorih, medtem ko se je priča nahajala v prodajalni in se je v razgovor vključevala šele ob koncu le-tega. C.C. pa v času, ko je tožena stranka tožečo stranko pozivala na delo in se z njo dogovarjala, ni bila prisotna. Sicer pa gre za pričo, ki je izrazito kritična do delodajalcev albanskega porekla, pri čemer pa njena izpovedba v celoti izhaja iz njenih izkušenj s prejšnjim delodajalcem in ne toženo stranko. Priča je tudi izrecno izpovedala, da jo je o tem, kako se znebiti tožeče stranke spraševala žena prejšnjega delodajalca in da ji je toženec le potožil, da je tožeča stranka že dolgo v bolniški. Tega, da je neka tretja oseba spraševala za način, kako se znebiti določenega delavca, pa ni možno prevaliti na toženo stranko in iz tega naslova narediti zaključek, da se je tožena stranka želela znebiti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odpoved nezakonita iz vsebinskega razloga, ki naj bi bil, da je tožena stranka tožeči stranki po njeni želji, da bi pričela z delom, le-to preprečila. Sodišče je tak zaključek naredilo ob povsem nekritičnem sledenju izpovedbam tožeče stranke, njene hčere in C.C.. Tožena stranka je tožečo stranko dvakrat pisno pozvala, naj se zglasi na delo, poleg tega pa je pri osebni zdravnici tožeče stranke preverila in prejela zagotovilo, da bolniški stalež pri tožeči stranki ni več indiciran, z odločbo z dne 20. 5. 2013, ki jo je tožena stranka prejela 21. 5. 2013 pa je bilo odločeno, da ima tožeča stranka odobren bolniški stalež do 30. 4. 2013. Glede na to, da se tožeča stranka po 6. 5. 2013 ni več zglasila pri delodajalcu niti ga ni kontaktirala, je toženec utemeljeno zaključil, da tožeča stranka ne namerava pričeti ponovno delati, zato so izkazani vsi zakonski razlogi za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor pa sodišče kljub pritožbenim razlogom glede zakonitosti izredne odpovedi tožeče stranke le-tem ne bo sledilo in bo v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, pa tožena stranka sodišču predlaga, da primerno vsem okoliščinam zniža prisojeno odškodnino po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo odškodnino v višini tožničinih 12-ih plač, ker je tožnica samska oseba, mati treh polnoletnih otrok, da je bila pri toženi stranki in njenih pravdnih prednikih zaposlena od leta 2008, stara 49 let in po izobrazbi trgovka in da ima glede na splošne gospodarske razmere slabe možnosti za zaposlitev. Tožena stranka meni, da je odločilno, da je bila tožničin delodajalec dobro leto in pol in da je bila stara 49 let. Da so trenutne gospodarske razmere v Republiki Sloveniji težke in da je težko najti zaposlitev, vendar pa ne more biti bivši delodajalec tisti, ki bo kot socialni korektiv za težke gospodarske razmere in pomanjkanje ustreznih zaposlitev. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in zaslišanju tožeče, tožene stranke ter prič pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: -da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2012 dalje na delovnem mestu prodajalke živilskih izdelkov; -da je bila tožeča stranka v bolniškem staležu neprekinjeno od 18. 12. 2012 do 30. 4. 2013 in da je bila od 1. 5. 2013 dalje zmožna za delo; -da je bila tožeča stranka s tožencem ustno dogovorjena, da se zglasi pri njemu na razgovoru dne 3. 5. 2013 ob 16.00 uri; -da se je tožeča stranka dne 3. 5. 2013 zglasila pri tožencu, vendar delati ni začela, ker ji je dejal, da naj pride na delo dne 6. 5. 2013 in zraven prinese manjkajoči bolniški list; -da je bila dne 6. 5. 2013 tožeča stranka na delovnem mestu v skladu z dogovorom in navodilom toženca in mu predložila tudi bolniške liste, vendar jo je toženec vseeno poslal domov in ji rekel, da jo bo poklical; -da je toženec tožečo stranko pisno pozval, da pride na delo v petek 10. 5. 2013, pošto pa je prejela šele v soboto 11. 5. 2013, zato ga je poklicala in mu sporočila, da je pošto prejela prepozno, vendar se glede pričetka tožničinega dela nista dogovorila; -da je tožeča stranka ponovno poklicala toženca dne 13. 5. 2013 in ga vprašala kdaj naj pride delat, vendar ji glede pričetka dela ni odgovoril, vključil pa je v dogovarjanje še odvetnico, ki ji je tega dne že omenjala možnost prenehanja zaposlitve; -da je priča C.C. izpovedala, da jo je toženec spraševal, kako bi odpustil tožečo stranko, saj je ne potrebuje več, ker je toliko časa ni bilo.

Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno dokazno zaključilo, da se je tožeča stranka dejansko želela vrniti na delo k tožencu, kar je izkazano s tem, da je sledila njegovim navodilom glede termina zglasitve pri njem ter dviga in dostave bolniških listov. Tožeča stranka si je prizadevala, da bi po zaključenem bolniškem staležu pričela z delom pri tožencu, vendar ji je slednji to onemogočal, saj ji je dne 3. 5. 2013 dejal, da naj pride na delo 6. 5. 2013, tega dne pa ji je dejal, da bo še razmislil in da jo bo poklical. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožeči stranki ni moč očitati niti napak v zvezi s sporočanjem bolniškega staleža tožencu, saj je bolniške liste dostavljala takoj, ko jih je prejela, to pa je potrdil tudi sam toženec in sicer, da je prejemal odločbe ZZZS in sicer en dan kasneje, ko so bile izdane. Ker si je tožeča stranka prizadevala, da bi po zaključenem bolniškem staležu pričela z delom pri tožencu, vendar ji ta to ni omogočil, ni izkazan utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2013 nezakonita.

Glede na to, da tožeča stranka ni želela nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi določbe prvega odstavka 118. člena ZDR-1 tožeči stranki dosodilo denarno povračilo v višini 9.156,72 EUR zaradi odpovedi pravice do reintegracije. Tudi ob upoštevanju kriterijev, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, je dosojeno denarno povračilo v višini 9.156,72 EUR potrebno oceniti kot ustrezno. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni mogoče upoštevati zaposlitve tožeče stranke pri prejšnjem delodajalcu. Tožeča stranka je na naroku dne 18. 4. 2014 izpovedala, da je delala na istem delovnem mestu in v isti stavbi kot pri toženi stranki že od 1. 2. 2008. Torej je delala na istem delovnem mestu, na istem naslovu in v istih prostorih in je šlo za kontinuirano opravljanje dejavnosti tožene stranke in njenih pravnih prednikov, kar sta potrdili tudi izpovedi C.C. in B.B.. Ob upoštevanju teh dejstev, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki in njenih prednikih zaposlena več kot 5 let, da nove zaposlitve po prenehanju delovnega razmerja ni uspela dobiti, da je stara 49 let in po poklicu trgovka, da je samska oseba s tremi odraslimi otroki, od katerih sta dva brez službe, stara 49 let in je prijavljena na RS za zaposlovanje ter prejema denarno socialno pomoč v višini 265,00 EUR, ni možen zaključek, da bi bilo dosojeno denarno povračilo nesorazmerno oz. previsoko.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sicer pa tožena stranka do povrnitve pritožbenih stroškov ne bi bila upravičena niti v primeru, če bi s pritožbo uspela. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa po prvem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).