Jedro

V pogodbi je določeno, da je dobavni rok bistveni del pogodbe. Določba je jasna in pomeni, da je pogodba razdrta po samem zakonu, če dolžnik ne izpolni svojih obveznosti v dogovorjenem roku (1. odstavek 125. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Vendar pa po 2. odstavku 125. člena ZOR upnik ohrani pogodbo v veljavi, če vztraja pri njeni izpolnitvi. Tožena stranka je vztrajala pri pogodbi. Zahtevala in sprejela je njeno izpolnitev in tudi sama pogodbo izpolnila s plačilom v obsegu, kot je to štela za utemeljeno. To pomeni, da pogodba zaradi zamude tožeče stranke ni bila razdrta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. IV Ig 153/94 z dne 21.1.1994 v veljavi v točki 1. izreka za 4.205.003,03 SIT z zamudnimi obrestmi od 17.1.1994 dalje do plačila, v preostalem delu pa se razveljavi in višji tožbeni zahtevek zavrne. Toženi stranki je naložilo 202.048,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je bila med strankama dogovorjena valutna klavzula. Rok za izpolnitev obveznosti tožeče stranke je bil dogovorjen kot bistvena sestavina pogodbe. Tožeča stranka je z izpolnitvijo svoje obveznosti zamudila. Toda tožena stranka je izpolnitev po preteku roka sprejela. Zato je pogodba ostala v veljavi v vseh nespremenjenih določilih. To pomeni, da mora tožena stranka plačati svojo obveznost preračunano po dogovorjeni valutni klavzuli.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo, uveljavlja revizijske razloge po 385. členu Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče napačno razlagalo pogodbo z dne 22.2.1991. Tožeča stranka je z dobavo močno zamujala, zato bi v skladu z načelom pravičnosti morala trpeti posledice zamude, ne pa, da je za svoje nekorektno ravnanje nagrajena z ugodnejšim tečajem. Sklicuje se na 6. člen pogodbe, po katerem je dobavni rok bistveni sestavni del pogodbe. Tožena stranka ni privolila v spremembo določila o fiksnosti deviznega tečaja. Tožena stranka res ni uveljavljala sankcije razdrtja pogodbe, vendar se s tem ni odpovedala pogodbeni sankciji, po kateri ima zamuda tožeče stranke za posledico plačilo brez valutne klavzule.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljevanju ZPP.

Revizija ni utemeljena.

V pogodbi št... je v tč.6 določeno, da je dobavni rok bistveni del pogodbe. Določba je jasna in pomeni, da je pogodba razdrta po samem zakonu, če dolžnik ne izpolni svojih obveznosti v dogovorjenem roku (1. odstavek 125. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Vendar pa po 2. odstavku 125. člena ZOR upnik ohrani pogodbo v veljavi, če vztraja pri njeni izpolnitvi. Tožena stranka je vztrajala pri pogodbi. Zahtevala in sprejela je njeno izpolnitev in tudi sama pogodbo izpolnila s plačilom v obsegu, kot je to štela za utemeljeno. To pomeni, da pogodba zaradi zamude tožeče stranke ni bila razdrta. Tako navaja tudi tožena stranka sama v reviziji. Ni ugotovljeno, da bi se po volji strank spremenila katerakoli pogodbena določba, razen dobavnega roka. Zato so obveznosti strank ostale nespremenjene, kar velja tudi za obveznost plačila, za katero je bila dogovorjena valutna klavzula po srednjem tečaju DEM na dan plačila. V pogodbi ni mogoče najti opore za stališče tožene stranke, da se je valutna klavzula nanašala samo na čas do izteka prvotno dogovorjenega dobavnega roka. Ni ugotovljeno, da bi med pravdnima strankama prišlo do soglasja, da se pogodbeno določilo o plačilu po dobavi z uporabo valutne klavzule spremeni tako, da se dogovori plačilo po vrednosti valute na dan izteka prvotno dogovorjenega dobavnega roka. Ker te spremembe pogodbe ni bilo, velja dogovorjena valutna klavzula po tečaju DEM na dan plačila. Uporaba te pogodbene določbe ne pomeni nagrado za tožečo stranko, ki je prekršila dogovor o dobavnem roku. Pomeni le, da mora tožena stranka plačati prejeto blago po realni vrednosti dobavljenega blaga. S pogodbo sankcije za kršitev pogodbenih obveznosti niso določene. Na razdrtje pogodbe tožena stranka ni pristala. Zaradi kršitve pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke lahko uveljavlja morebitne sankcije, ki jih za tak primer ureja zakon.

Pogodbena določila pa ji ne dajejo podlage za tako razlago valutne klavzule, za kakršno se zavzema v tem sporu.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena in 1. odstavku 155. člena ZPP. Odgovor na revizijo povzema ugotovitve in pravna stališča iz obeh sodb in prejšnjih vlog tožeče stranke. Zato pri odločanju revizijskemu sodišču niso koristila.

Stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.