Jedro

Glede na to, da so bili z individualno pogodbo o zaposlitvi urejeni le razlogi za razrešitev, je bilo treba za zakonito prenehanje delovnega razmerja potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi na podlagi enega od zakonsko določenih utemeljenih odpovednih razlogov (75. člen ZDR).

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v četrtem odstavku I. točke izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna za čas od 1. 2. 2010 do 19. 3. 2010 obračunati razliko v plači, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, in plačo, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu, odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh.

V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2008, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo s 4. 12. 2009 in je trajalo do 1. 2. 2010 in toženi stranki naložilo, da je za čas od 5. 12. 2009 do 1. 2. 2010 dolžna tožnika prijaviti v socialna zavarovanja, obračunati bruto plače, odvesti predpisane davke in prispevke in mu izplačati vse neizplačane plače za čas od 5. 12. 2009 do 1. 2. 2010 v višini, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. V presežku (poziv nazaj na delo in razporeditev na ustrezno delovno mesto, prijavo v socialna zavarovanja, obračun in plačilo plač v višini, kot če bi delal, za čas od 1. 2. 2010 dalje) je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbene zahtevke za razveljavitev redne odpovedi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2009 in ugotovitev, da dne 19. 11. 2009 ni pričel teči odpovedni rok, ampak delovno razmerje še traja, ter za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov (zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Meni, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Odpoklic tožnika kot poslovodje s statusno-pravne funkcije ne pomeni sočasnega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zmotno zavzelo stališče, da tožnik ni zatrjeval, da so v pogodbi o zaposlitvi posebej urejeni razlogi za njeno prenehanje. Tožnik je podal jasne navedbe, da je pogodba o zaposlitvi določala posebne odpovedne razloge. Zaradi imenovanja v funkcijo direktorja je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 11. 2008. Po tej pogodbi je imel tožnik pravico, da se ga v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti razporedi na delovno mesto, ki ga je zasedal pred začetkom mandata, saj delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ni bilo vezano na funkcijo opravljanja direktorja. Že na osnovi dejstva, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, mu je vzela materialno upravičenje do razporeditve na drugo delovno mesto. Svojo pogodbeno dolžnost je spretno izigrala z vložitvijo nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je bilo delovno mesto tehnični vodja sistemizirano in je ustrezalo stopnji tožnikove izobrazbe in delovnim izkušnjam, zato je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Meni, da delodajalec zagovora ni dolžan omogočiti izključno v primeru, ko tožnik sočasno prejme ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno mesto in jo odkloni. Tožena stranka kljub jasni zakonski in pogodbeni obvezi ustreznega delovnega mesta ni ponudila. Temeljno pogodbeno načelo je, da je potrebno izpolniti pogodbene obveznosti. V pogodbi o zaposlitvi so jasno določene obveznosti strank in postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa samovoljno in brez upoštevanja določil pogodbe o zaposlitvi ni smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ne da bi tožnik lahko uveljavil pravico do razporeditve. Kljub nejasni formulaciji določb 13. in 15. člena pogodbe o zaposlitvi je bila dolžnost tožene stranke tožnika ob odpoklicu s funkcije razporediti, po drugi strani pa je imel materialno upravičenje po uveljavitvi razporeditve. Opozarja na protispisnost v obrazložitvi izpodbijane sodbe, saj sodišče prihaja v nasprotje s tem, ko ugotavlja, da vodenje postopka odpovedi ni protipravno, po drugi strani pa ugotovi, da je izredna odpoved nezakonita. V kolikor je sodišče razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je dokazan temelj odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje, ki je določilo obstoj delovnega razmerja v smislu 118. člena ZDR, ni imelo zakonske podlage, da odloči o obstoju delovnega razmerja do odločitve, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do neupravičene obogatitve tožnika. Sicer pa je tožnik opredelil vsa pravno relevantna dejstva in dokaze, kot jih zahteva sodna praksa za določitev odškodnine. Do ključnih dejstev, vezanih na ugotavljanje obstoja odškodninske odgovornosti, se sodišče ni opredelilo, s čimer je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Dne 16. 11. 2011 je tožnik vložil še dopolnitev pritožbe in predlog za izločitev sodnika porotnika.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo odločilne okoliščine glede datuma, ko naj bi tožena stranka ugotovila obstoj odločilnih razlogov. Ne glede na odsotnost pisne izjave V.Š. je iz skladne izpovedi slednjega in direktorice I.B. po mnenju tožene stranke mogoče zaključiti, da je v začetku meseca septembra V.Š. direktorici odgovoril le, da tožnik nekaj usklajuje. Tožena stranka takrat še ni izvedela in ni mogla vedeti za vse okoliščine očitane kršitve pogodbenih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja. I.B. je rekonstrukcijo obračuna naredila na podlagi usklajevanja z družbo ... ter na podlagi fotokopij evidenčnih in tehtalnih listov, katere je hranil V.Š.. Šele na podlagi pisne izjave V.Š. je I.B. izvedela za vse okoliščine. Od njenega prejema se lahko šteje, da je tožena stranka izvedela za obstoj vseh relevantnih razlogov za izredno odpoved. Priča V.Š. je kronološko opisal potek dogajanj, kot je to zapisal v izjavi, zato je njegovo izpoved na glavni obravnavi dne 20. 4. 2011 potrebno brati in razumeti, kot da bi brali njegovo pisno izjavo. I.B. se je z vsemi okoliščinami seznanila šele 2. 11. 2009, ko je prejela pisno izjavo V.Š.. Na zagovoru se je tožnik izključno zagovarjal glede procesnih kršitev, očitane kršitve pa ni prerekal ali zanikal, kar je pri toženi stranki še dodatno ustvarilo prepričanje o obstoju odpovednega razloga, tako da je tožena stranka končno na podlagi zagovora dokončno ugotovila njegov obstoj.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso materialnopravno pravilno zaključilo, da razrešitev direktorja predstavlja utemeljen odpovedni razlog nesposobnosti v smislu druge alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS; št. 42/2002 s spremembami). Ne gre za posebne odpovedne razloge, ki bi bili določeni že v pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 11. 2008. Ta je v 13. členu določala primere, ko je tožnik lahko razrešen s položaja direktorja, kar predstavlja konec korporacijskega razmerja. V primeru razrešitve je imel tožnik pravico do razporeditve na delovno mesto, ki ga je zasedal pred začetkom mandata oziroma v skladu s stopnjo njegove strokovne izobrazbe in izkušenj (kar izhaja tudi iz 15. člena pogodbe o zaposlitvi). S pogodbo o zaposlitvi so bili urejeni le razlogi za razrešitev, za prenehanje delovnega razmerja pa je bilo potrebno še zakonito odpovedati pogodbo o zaposlitvi na podlagi enega od zakonsko določenih utemeljenih odpovednih razlogov (75. člen ZDR).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka ravnala v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je namreč preverila, ali je bilo tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, pa takšne možnosti dejansko ni bilo. Delovno mesto „tehnični vodja“ je sicer bilo sistemizirano, vendar potrebe po tem delu ni bilo. To je razvidno iz priloge B/22, kjer je navedeno, da v planu poslovanja za leto 2009, ki ga je sprejel tožnik, zasedba delovnega mesta ni bila predvidena, delodajalec pa ni dolžan delavca razporediti na ustrezno delovno mesto, če nima potreb po takšnem delu. Navedeno tudi pomeni, da tožena stranka ob tožnikovi razrešitvi objektivno ni mogla zagotoviti pravico do razporeditve iz 15. člena pogodbe o zaposlitvi. Zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da je tožena stranka svojo pogodbeno dolžnost izigrala z izredno odpovedjo. Prav tako tožnik neutemeljeno očita, da je že na osnovi dejstva, da mu ni bil omogočen zagovor, tožena stranka vzela materialno upravičenje do razporeditve na drugo delovno mesto. Uveljavljanje pravice do premestitve ni odvisno od izvedbe zagovora. S sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da na predhodno razrešitev s funkcije poslovodje v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista mogla vplivati ne tožnik ne tožena stranka. Ker zagovor v takem primeru ne bi imel smisla, je od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor.

Pritožbeno zavzemanje tožnika, da je tožena stranka ravnala protipravno že zato, ker mu je nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je neutemeljeno. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da vsaka nezakonita odločitev delodajalca še ne pomeni protipravnosti. Takšno stališče je tudi v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS, v sodbah opr. št. VIII Ips 442/2007 z dne 20. 4. 2009, VIII Ips 344/2009 z dne 9. 5. 2011 in VIII Ips 262/2008 z dne 26. 1. 2010. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izredna odpoved z dne 25. 11. 2009 nezakonita iz formalnih razlogov – zaradi prekoračitve 30-dnevnega roka za podajo odpovedi, kar pa ne pomeni protipravnega ravnanja. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik ni zatrjeval nastanek pravno priznane oblike nepremoženjske škode v smislu prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Očitka protispisnosti, s katerim pritožnik uveljavlja obstoj kršitve iz 14. točke drugega odstavka, in opustitve dolžnosti sodišča, da se opredeli do ključnih dejstev, vezanih na ugotavljanje odškodninske odgovornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), sta glede na obrazloženo neutemeljena.

Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede nezakonitosti izredne odpovedi. ZDR v 110. členu določa rok, v katerem mora biti izredna odpoved podana, pri čemer je ugotovitev datuma začetka tega roka dejansko vprašanje. Gre za trenutek, ko delodajalec ugotovi, da je konkretno ravnanje delavca taka kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je I.B. konec avgusta oziroma v prvih dneh septembra usklajevala količine odpadkov in pri tem ugotovila neujemanje v količini odpadkov. Slednja je za očitano dejanje vedela že od septembra, saj je ona sama bila tista, ki je ugotovila očitane nepravilnosti pri izdaji računa in ga je zavrnila, na kar je bil dne 22. 9. 2009 izdan pravilen račun. Na položaj direktorice je bila I.B. imenovana dne 2. 10. 2009 in takrat bi lahko v okviru svojih pristojnosti izvrševala tudi pravice delodajalca. Iz njene izpovedi še izhaja, da ji je že v septembru V.Š. povedal vse, kar naj bi ji kasneje, dne 2. 11. 2009 tudi pisno izjavil. Tožena stranka te izjave, na katero se sklicuje tudi v pritožbi, sodišču ni predložila, zatrjevanega datuma nastanka izjave pa tudi ni mogoče nadomestiti z izpovedjo V.Š.. Kot je razvidno iz zapisnika z dne 9. 11. 2009, se tožnik o očitani kršitvi na zagovoru sploh ni izrekel in tožena stranka takrat o kršitvi ni zvedela nič novega. Zato je na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka ugotovila odpovedni razlog najkasneje dne 2. 10. 2009, ko je I.B. nastopila funkcijo direktorja tožene stranke. Tožena stranka je z izredno odpovedjo z dne 25. 11. 2009 prekoračila 30-dnevni prekluzivni rok iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

Ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ima za posledico vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo te odpovedi. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožnik je bil upravičen do 120-dnevnega odpovednega roka, ki se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje iztekel 19. 3. 2010. Še pred njegovim iztekom se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu od 1. 2. 2010 dalje. Iz tega razloga je reintegracijski zahtevek sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, pri reparacijskem zahtevku pa je treba upoštevati, da ostane premoženjski položaj delavca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite izredne odpovedi vse do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi zakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožnik je namreč upravičen do takega zneska plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, kot če bi do 19. 3. 2010 delal pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče je zato odločitev v četrtem odstavku I. točke izreka (v delu, ki se nanaša na zavrnitev obračuna in plačila plač v višini plač, kot če bi delal za čas od 1. 2. 2010 dalje) ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo tako, da je za čas od 1. 2. do 19. 3. 2010 priznalo tožniku še razliko v plači, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu in ki bi jo prejel, če bi delal pri toženi stranki. Ker je tožnik uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni pa uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, je pravilna tudi odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Dopolnitve pritožbe z dne 16. 11. 2011 pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bila podana po izteku pritožbenega roka (prvi odstavek 333. člena ZPP), predlog za izločitev sodnika porotnika pa je prepozen, saj mora stranka njegovo izločitev zahtevati najkasneje do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 72. člena ZPP).

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe. V preostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).