Jedro

Pravne osebe morajo svoje poslovanje organizirati tako, da poteka nemoteno tudi v primeru izostanka zaposlenih zaradi zdravstvenih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 29. 10. 2021. 2. Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da je enoosebna družba z enim zakonitim zastopnikom. V primeru njegove hospitalizacije tako ni nobene druge osebe, ki bi v odsotnosti direktorja sestavljal, pregledoval in podpisoval vloge ali opravljal dejanja brez njegove odobritve. Napada zaključek sodišča prve stopnje, da mora biti bolezen huda in nenadna oziroma nepredvidljiva. Izpostavlja, da je sladkorna bolezen direktorja toženke sicer prisotna že dlje časa, ni pa mogel predvideti, da se bo 22. 7. 2021 njegovo zdravstveno stanje poslabšalo do te mere, da bo posledica tega njegova hospitalizacija. To dejstvo samo po sebi priča, da ni šlo za kakršno koli blažjo obliko bolezni. Naslednje dejstvo, ki priča o resnosti zdravstvenega stanja direktorja toženke, pa je, da je bil zaradi diagnosticirane bolezni hospitaliziran več kot tri tedne, ko pa je bil iz bolnišnice odpuščen, pa je bil z odločbo ZZZS še od 21. 8. 2021 do 30. 9. 2021 nezmožen opravljati delo in prepovedano mu je bilo opravljanje pridobitne dejavnosti. V nadaljevanju izpostavlja, da odločba ZZZS napotuje direktorja toženke k prepovedi opravljanja pridobitne dejavnosti v času njene veljavnosti, zato bi kršenje te odločbe pomenilo, da direktor toženke ne bi bil upravičen do nadomestila oziroma bi to pomenilo odvzem pravic, ki mu gredo v času bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je kljub predloženim dokazom vseeno in napačno zavzelo stališče, da bolezen ni bila huda, čeprav je bil direktor toženke hospitaliziran za tri tedne in da bi direktor toženke v tem času opravil zamujeno dejanje, čeprav mu to prepoveduje odločba ZZZS. Sodišče druge stopnje naj zato pretehta, ali so argumenti sodišča prve stopnje zadostni in upravičeni, ob tem pa naj tudi po načelu sorazmernosti tehta na eni strani, kako bagatelno dejanje je zamujeno in kakšen vpliv bi imelo vrnitev v prejšnje stanja na sam postopek.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma sodišče druge stopnje zgolj pojasnjuje, da pritožbene navedbe, da gre pri toženki za enoosebno družbo z enim zakonitim zastopnikom in da v primeru odsotnosti direktorja, ni nikogar, ki bi podpisoval ali sestavljal vloge oziroma opravljal druga dejanja brez njegove odobritve, predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Toženka ni v ničemer izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, zato teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni upoštevalo (337. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

6. Prvi odstavek 116. člena ZPP določa, da sodišče stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje, na njen predlog dovoli, da to opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga. Kot je utemeljeno izpostavilo sodišče prve stopnje, je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 izreklo stališče, da obstoj bolezni, tudi če je ta huda, še ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj mora biti izkazano, da je bolezen nepredvidljiva oziroma nenadna in huda, saj sicer velja, da ima stranka dovolj časa, da si zagotovi prisotnost na naroku preko pooblaščenca. Še toliko bolj to velja v primerih, ko je stranka pravna oseba, pri kateri je pričakovana skrbnost večja kot pri fizičnih osebah, kar je tudi pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ko se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbi VIII Ips 87/2001 z dne 12. 2. 2002, po kateri bolezen zakonitega zastopnika ne more biti upravičen vzrok za zamudo zakonskega roka, saj mora biti poslovanje gospodarske družbe organizirano tako, da normalno poteka ne glede na zdravstveno stanje zaposlenih.

7. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z izpodbijanim sklepom. Glede na to, da gre pri toženki za pravno osebo, bi toženka morala – kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje – svoje poslovanje organizirati tako, da bi potekalo nemoteno tudi v primero izostankov zaposlenih zaradi zdravstvenih razlogov. Iz njene vloge z dne 29. 10. 2021 izhaja, ima toženka zaposlenih 12 oseb. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna že iz navedenega razloga.

8. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, da bolezen zakonitega zastopnika ni bila huda kot zmotno navaja pritožba, saj navedenega ni presojalo. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da bolezen zakonitega zastopnika ni bila nenadna, saj je plačilni nalog za plačilo sodne takse toženka prejela 18. 8. 2018, zakoniti zastopnik pa je bil hospitaliziran do 13. 8. 2018, nadalje pa izhaja, da je bil nezmožen za delo od 21. 8. 2021 do 30. 9. 2021, kar pritožbeno ni sporno. Ob tem ni pravno odločilno, da je bilo zakonitemu zastopniku prepovedano opravljanje pridobitne dejavnosti z odločbo ZZZS na katero se sklicuje toženka, saj oprava procesnega dejanja v pravdnem postopku ne gre enačiti z opravljanjem pridobitne dejavnosti. Zakoniti zastopnik bi tako lahko in moral poskrbeti, da bi toženka pravočasno vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse (t. i. zamujeno dejanje), bodisi preko sodelavcev, bodisi po pooblaščencu. Glede na pojasnjeno, za pritožbeno presojo izpodbijanega sklepa ni odločilen kriterij sorazmernosti, t. j. kakšno dejanje je bilo zamujeno in vpliv le-tega na sam postopek.

9. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala, da je iz upravičenega razloga zamudila opravo procesnega dejanja, je zato pravilen. Njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

10. Pritožbene navedbe tako niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi 366. člena ZPP (t. j. kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člen ZPP).

11. Sodišče druge stopnje o pritožbenih stroških ni odločilo, saj jih toženka ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).