Jedro

Predlog za obnovo postopka je bil vložen 20. 7. 2009, torej po uveljavitvi ZOdvT dne 1. 1. 2009, kar pomeni, da je tožena stranka pravilno uporabila določbo 41. člena ZOdvT in o tožnikovem zahtevku odločala pravilno po določbah tega zakona iz ne po določbah Odvetniške tarife iz leta 2003. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je glede razlage besedne zveze "Nagrada za narok" po tarifni številki 3102 Odvetniške tarife sprejelo razlago, da nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka, Republika Slovenija, Okrožno sodišče v Celju, Organ za BPP, je s sklepom opr. št. Bpp 1193/2009 z dne 27. 5. 2011, sklenilo, da se odvetniku A.A. priznajo potrebni izdatki in nagrada v višini 430,80 EUR, v presežku pa se zahtevek zavrne kot neutemeljen. Odločitev je obrazložena z ugotovitvijo, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke, Bpp 1193/2009 z dne 17. 7. 2009, določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilcu B.B. Oblika izredne BPP je obsegala sestavo in vložitev predloga za obnovo postopka in zastopanje na naroku. Odvetnik je priglasil stroške pravnega svetovanja in zastopanja v višini 896,60 EUR, povišane za 20% DDV. Predlogu je predložil listine, ki so dokazovale priglašene stroške. Iz listin je razvidno, da je odvetnik upravičenca do BPP zastopal v postopku za obnovo postopka pred Okrajnim sodiščem v Celju, opr. št. P 892/2002, zaradi plačila 3.169,50 EUR. S sklepom z dne 23. 3. 2011 je sodišče ugodilo predlogu tožene stranke za obnovo postopka, dovolilo obnovo pravdnega postopka v zadevi pod opr. št. P 892/2002 in razveljavilo zamudno sodbo z dne 13. 3. 2003, tožeči stranki pa naložilo povrnitev stroškov v znesku 1.266,39 EUR.

Odvetniku je sodišče stroške postopka odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Upoštevaje vrednost spornega predmeta in v skladu z določbo 36. člena ZOdvT znaša nagrada za postopek o predlogu za obnovo postopka 167,70 EUR (tarifna številka 3302) od priglašenih 183,30 EUR; nagrada za narok (tar. št. 3303) 145,80 EUR od priglašenih 169,20 EUR; pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov (1. točka tar. št. 6000) 16,50 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) 20 EUR. Sodišče je odvetniku tako priznalo stroške v skupni višini 359,00 EUR, povišano za 20% DDV (71,80 EUR) pa 430,80 EUR. Tožniku je priznalo nagrado le za en narok, predlog za plačilo nagrade za nadalje naroke pa zavrnilo kot neutemeljen. Sklicevalo se je na sodno prakso (sklep VSL, opr. št. I Cp 495/2010 z dne 19. 5. 2010).

Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pojasnjuje, katera opravila je izvedel za potrebe postopka P 892/2002 in tožbi prilaga dokazila, ki potrjujejo njegove trditve. Ravnal je v skladu z določbo 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in napotnico s stroškovnikom toženi stranki posredoval 31. 3. 2011. V tem dopisu je toženo stranko izrecno obvestil, da se je dokazni postopek v zadevi P 892/2002 zaključil 23. 3. 2011 in da bo sklep o obnovi postopka posredoval, ko ga bo prejel. Dne 6. 5. 2011 je prejel sklep o obnovi postopka in ga 11. 5. 2011 posredoval toženi stranki. Ne strinja se z višino priznanih stroškov. Izpodbijanega sklepa se ne da preizkusiti, s čimer je tožena stranka kršila pravila splošnega upravnega postopka. Tožnik je namreč priglasil stroške z dvema zahtevkoma in sicer je primarno zahteval stroške po Odvetniški tarifi iz leta 2003, podredno pa po ZOdvT. V izpodbijanem sklepu ni nikjer navedeno, zakaj se ni odločalo po Odvetniški tarifi iz leta 2003. Iz navedenega razloga izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka je tudi zmotno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik navaja, da je upravičenca do BPP zastopal kot pooblaščenec v postopku P 892/2002 pred Okrajnim sodiščem v Celju, kjer je vložil izredno pravno sredstvo po ZPP. Postopek se je v tej zadevi pred Okrajnim sodiščem začel na podlagi tožbe, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZOdvT, saj je bila zamudna sodba v postopku P 892/2002 izdana 13. 3. 2003, ZOdvT pa je začel veljati 1. 1. 2009, zato bi bilo treba uporabiti Odvetniško tarifo iz leta 2003 in tožniku priznati priglašene stroške v višini 1.695,30 EUR (po primarnem zahtevku). V kolikor bi tožena stranka upoštevala ZOdvT, četudi je tožnik prepričan, da mu gre nagrada in izdatki po OT 2003, pa bi mu morala biti priznana nagrada v priglašeni višini 896,60 EUR z DDV, torej skupaj 1.075,92 EUR in ne le 430,80 EUR, oziroma vsaj v višini, kot je stroške priznalo Okrajno sodišče v Celju v zadevi P 892/2002, ki je o stroških odločalo v sklepu z dne 23. 3. 2011. Res je tudi sodišče v zadevi P 892/2002 zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni odločalo o stroških po OT iz leta 2003, vendar upravičenec do BPP ni vložil pritožbe zoper sklep o stroških v pravdni zadevi, ker je imel BPP le za prvo stopnjo. Sodišče je napačno odmerilo nagrado po količniku 1,0, moralo bi jo po količniku 1,2 (nagrada za naroke), nagrada za obnovo postopka pa se odmeri po količniku 1,3. Napačno uporabo materialnega prava pomeni tudi določitev vrednosti nagrade po 36. členu, namesto po 12. členu ZOdvT. Prav tako bi morala tožena stranka upoštevati že odmerjene stroške v sklepu Okrajnega sodišča v Celju P 892/2002 z dne 23. 3. 2011 in priznati stroške vsaj v višini, ki jih je priznalo Okrajno sodišče v Celju. Tako je tožena stranka stroške in nagrado tožniku znižala in se pri tem sklicevala na sodbo I Cp 495/2010, ki ni vir prava. Prav tako vir prava ni mnenje Ministrstva za pravosodje z dne 15. 6. 2010. Napačno je tudi stališče tožene stranke, da tožniku pripada nagrada le za en narok in ne za vsak narok posebej v zadevi. Tožnik sodišču predlaga, da samo odloči o stroških in nagradi tožniku, kot to določa 65. člen Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in mu po določbi OT 2003 prizna nagrado v višini 1.695,30 EUR. Podrejeno zahteva, da sodišče vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek, z napotilom, da uporabi OT 2003. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Podrejeno zahteva, da se tožbi ugodi, da se sklep tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka po presoji sodišča sprejela pravilno in zakonito odločitev, da se tožniku priznajo potrebni izdatki in nagrada v višini 430,80 EUR in da se v presežku zahtevek zavrne kot neutemeljen. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje upravni organ in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik z odločbo Bpp 1193/2009 z dne 17. 7. 2009 določen za izvajanje BPP prosilcu B.B., za sestavo in vložitev predloga za obnovo postopka in za zastopanje na naroku za obnovo postopka. Iz listih predloženega spisa izhaja, da je bil predlog za obnovo postopka vložen 20. 7. 2009, torej po uveljavitvi ZOdvT dne 1. 1. 2009, kar pomeni, da je tožena stranka pravilno uporabila določbo 41. člena ZOdvT in o tožnikovem zahtevku odločala pravilno po določbah tega zakona iz ne določbah OT iz leta 2003. Ker tožnikovi priglašeni stroški za opravljeno nudenje BPP temeljijo na odločbi Bpp 1193/2009 z dne 17. 7. 2009, je bila pravilna tudi nadaljnja odločitev tožene stranke, da se nagrada odvetniku izplača iz državnega proračuna. Za nagrade postavljenih in dodeljenih odvetnikov, ki se po ZOdvT določajo glede na vrednost predmeta (kot v obravnavanem primeru), ZOdvT v 36. členu nad vrednostjo predmeta 3.000 EUR določa nižje nagrade, kot jih za izbrane odvetnike glede na vrednost predmeta določa 12. člen ZOdvT, in na uporabo te določbe ne more vplivati odmera stroškov Okrajnega sodišča v Celju, P 892/2002 z dne 23. 3. 2011. Prav tako je tožena stranka pravilno odmerila tudi višino povrnjenih stroškov.

V zadevi je bila pravilno odmerjena tudi nagrada za (en) narok. O sporni razlagi tarifne številke 3102 ZOdvT, je že presojalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je v sklepu št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011 glede razlage besedne zveze "Nagrada za narok" po tarifni številki 3102 Tarife sprejelo razlago, da nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke. Odločitev je utemeljilo s teleološko in zgodovinsko razlago in upoštevalo pravilo, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Tako je Vrhovno sodišče RS upoštevalo namen, ki ga je ZOdvT pripisal zakonodajalec, to je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke. Pojasnilo je tudi, da je v opombi 3.1 k prvemu poglavju tretjega dela Tarife določeno, da nastanejo nagrade v prvem poglavju (tudi nagrada za narok, tar. št. 3102) v vseh postopkih, razen v primerih iz četrtega in petega poglavja. Tako je v petem poglavju je (kot ena od izjem) urejen primer, ko je pooblastilo za zastopanje omejeno na en narok (tarifna številka 3500 in 3501) in samo v primeru, ko na odvetnika ni preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, nastanejo nagrade za vsako opravilo posebej. Po presoji Vrhovnega sodišča tega pravila, ki je izjema glede na splošno pravilo, ne gre širiti tudi na primere, ki z njim niso jasno in določno zajeti (ko torej pooblastilo za zastopanje ni omejeno na en narok). Glede na navedeno razlago Vrhovnega sodišče RS, ki v primeru neenotne prakse višjih sodišč ali v primeru, ko prakse ni, zagotavlja enotno uporabo prava, ter ob ugotovitvi, da je bila v postopku odmere nagrade pravilno upoštevana določba 36. člena ZOdvT, je naslovno sodišče presodilo, da je bil v obravnavni zadevi postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo K II. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.