Jedro

Ob neizpolnjevanju pogoja sočasnosti so izpodbojna tudi plačila na toženčev transakcijski račun, saj je tudi s takimi plačili kršeno načelo enakopravnosti upnikov.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) ugotovilo, da nimajo pravnega učinka proti stečajni masi štiri izvršena plačila tožeče stranke na transakcijski račun tožene v skupnem znesku 1.268,05 EUR (303.875,70 SIT), zaradi česar je: 2.) toženi stranki naložilo, da v roku 8-ih dni vrne v stečajno maso tožeče stranke 1.268,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.09.2005 do plačila, vendar ne višje vsote glavnice z obrestmi kot 2.536,10 EUR in 3.) toženi stranki naložilo, da v roku 8-ih dni povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 127,19 EUR (30.480,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.06.2006 do plačila.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala njeno razveljavitev. Navaja, da je nesporno, da je vsa plačila tožeča stranka sprovedla na povsem običajen način z bančnimi prenosi denarnih sredstev iz "dolžnikovega" na "upnikov" transakcijski račun. Tudi zamude pri opravljenih plačilih niso neobičajne in kot take ne morejo predstavljati razlog, da bi se tožena stranka morala ustrezno prepričati pri AJPES-u. Tožena stranka ni vedela za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke, zmotno pa je stališče sodišča, da bi se zaradi zamud pri plačevanju morala prepričati, kakšno je ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Dokazno breme o vedenju dolžnikovega slabega ekonomsko-finančnega stanja je bilo na strani tožeče stranke, ta pa tega ni uspela dokazati.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Temeljno načelo stečajnega postopka je načelo enakomernega poplačila vseh upnikov. Dolžnik, čigar gospodarski položaj se je tako poslabšal, da ne more več poplačevati svojih upnikov krši načela enakopravnosti, če nekatere upnike vendarle poplača ali kakorkoli zavaruje. Izpodbojno pravno dejanje, ki ima za posledico oškodovanje stečajnih upnikov, je po svoji naravi praviloma pravno dejanje izpolnitev obstoječe obveznosti, zaradi česar se oseba, v katere korist je izpodbojno pravno dejanje storjeno, ne pojavi kot stečajni upnik. Njena terjatev namreč zaradi izpodbojnega pravnega dejanja preneha pred začetkom stečaja. Oseba upnica, ki prejme plačilo celotne terjatve s tem prejme neenakomerno, večje plačilo kot drugi upniki, ki prejmejo zmanjšano poplačilo.

Glede na določila 125.čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL; Ur.l. RS. Št.67/93 s spremembami) je lahko predmet izpodbijanja vsako pravno dejanje stečajnega dolžnika, storjeno v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov. Po stališču sodne prakse pa pri vzajemnih pogodbah pravno dejanje prehoda neke vrednosti iz premoženja dolžnika v premoženje upnika samo takrat ni zmanjšano, če predstavlja odmeno za vrednostno enako upnikovo dejanje, storjeno na podlagi istega pravnega posla v korist dolžnikovega premoženja, to pa je le takrat, kadar sta obe ti dejanji sočasni ali si neposredno sledita. Zato so ob neizpolnjevanju pogoja sočasnosti izpodbojna tudi plačila na toženčev transakcijski račun, saj je tudi s takimi plačili kršeno načelo enakopravnosti upnikov. Toženi stranki izvršena plačila pa v obravnavanem primeru niso bila sočasna z njenimi izpolnitvami, pač pa so bila, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, izvedena z velikimi zamudami, pri čemer je povprečna zamuda znašala kar 34 dni.

Plačilna nesposobnosti in prezadolženost ne nastaneta naenkrat, niti nenadoma. Gre za stanje, ki je posledica dalj trajajočih ekonomskih in finančnih težav dolžnika. Najpogosteje pa se te težave pričnejo navzven manifestirati v tem da stranka, ki je v težavah, zamuja s plačevanjem obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka neprestano zamujala pri plačevanju računov, upravičeno zaključilo, da bi se tožena stranka morala prepričati, kakšno je njeno ekonomsko-finančno stanje. Ker je tožena stranka prihajala do poplačila svojih terjatev občasno z daljšimi časovnimi zamiki, bi kot dober gospodarstvenik morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Tožeča stranka je dokaznemu bremenu, da bi toženec moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje zadostila, saj je tozadevne trditve podala v tožbi, zanje pa predložila tudi dokaze (tč. IV tožbe). Sodišče prve stopnje je utemeljenost teh trditev ugotovilo v obrazložitvi sodbe (str. 4). Zato so nerazumljive, protispisne in posledično temu tudi neupoštevne pritožbene trditve, da je bilo dokazno breme o subjektivnih predpostavkah izpodbojnosti na strani tožeče stranke in da ta tega ni uspela dokazati.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve pravdnega postopka, niti takšne, na katero mora paziti po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.