Jedro

Dokaze, za katere meni, da niso pomembni za pravilno razsojo sme sodišče zavrniti. Za razsojo so pomembni dokazi, ki so v relevantni zvezi z dejanjem, ki je predmet obtožbe in za katero obstaja verjetnost, da bodo lahko izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev.

Iz sodbe instančnega sodišča mora izhajati, da se je sodišče z navedbami stranke v pritožbi seznanilo in jih obravnavalo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je s sodbo II K 52755/2014 z 22. 10. 2015 obsojenega M. K. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 57. člena in prvega odstavka 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu je na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1 določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanko M. K. je sodišče s premoženjskopravnih zahtevkom napotilo na pravdo, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca v stroškovnem delu oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke 92. člena ZKP.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 52755/2014 z 28. 1. 2016 pritožbi obsojenčevega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v opisu kaznivega dejanja v krivdoreku spremenilo tako, da je datum „14. 11. 2010“ v zadnji vrstici opisa kaznivega dejanja nadomestilo z datumom „14. 10. 2010“. V ostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev ustavnih jamstev obdolženca v kazenskem postopku. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. V zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega postopka, ki jo obramba vidi v tem, da so razlogi o odločilnih dejstvih nepravilni, ker naj bi sledili napačnemu povzemanju vsebine listinskih dokazov, navaja, da jo poskuša zagovornik utemeljiti z izpodbijanjem pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in za posamezne okoliščine dejanja ponuja svoje videnje ter nasprotuje dokaznim zaključkom sodišč. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče obsojenemu kršilo pravico do obrambe, ko je zavrnilo s strani obsojenega predlagane dokaze, ta svoj očitek pa obrazlaga z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Tudi pritožbenemu sodišču vsebinsko očitana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb o kršitvi ustavne pravice do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist, ni podana. Iz razlogov sodbe izhaja, da se je sodišče s pritožbenimi navedbami seznanilo, strinjalo se je z argumenti prvostopenjske sodbe ter jih zato ni ponavljalo. Tako ravnanje pritožbenega sodišča je ravnanje v okviru ustaljene sodne prakse.

5. Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

B.

6. Obramba uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v prvostopenjski sodbi obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med dejansko vsebino teh listin. Kršitev utemeljuje z navajanji, da je v opisu kaznivega dejanja v krivdoreku sodbe naveden datum, ko je bil znesek 12.500,00 EUR nakazan obdolžencu z oškodovankinega računa „14. 11. 2010“, v razlogih sodbe pa se kot datum izvršenega nakazila navaja „14. 10. 2010“.

7. Zatrjevana kršitev ni podana. Ker je iz obvestila o izvršenih plačilnih transakcijah (list. št. 18 kazenskega spisa) razvidno, da je bil znesek 12.500,00 EUR z oškodovankinega računa nakazan obsojencu 14. 10. 2010, ne pa mesec dni kasneje, kot je navedeno v sodbenem izreku, pa tudi iz razlogov sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju uporabljalo pravilen datum nakazila „14. 10. 2010“, je s tem v zvezi pritožbeno sodišče, po oceni, da gre za očitno pisno napako, sodbo prvostopenjskega sodišča v opisu kaznivega dejanja v krivdoreku spremenilo tako, da je datum „14. 11. 2010“ v zadnji vrstici opisa kaznivega dejanja nadomestilo z datumom „14. 10. 2010“. S tem je očitno pisno napako, na katero prvostopenjsko sodišče ni bilo pozorno, odpravilo.

8. V nadaljevanju obramba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidi v tem, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti po navedbah vložnika nejasni. Zatrjevano procesno kršitev utemeljuje tako, da oporeka ugotovitvam prvostopenjskega sodišča o tem, da je terjatev na spornem računu lažna, izdaja računa pa motivirana z nevračilom izposojenega denarja, ugotovitvam, da je oškodovanka za sporni račun izvedela šele v pravdnem postopku ter o tem, da je dokazala, da je že v letu 2009 na svojem računu razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo opravljenih gradbenih del, nadalje, da za obsojenčev transakcijski račun, na katerega je bilo izvedeno plačilo ne bi mogla vedeti, če ne bi bilo nakazilo izvedeno po obsojenčevih navodilih in v njegovi navzočnosti ter da že navedba na spornem računu „nakazilo“ daje slutiti, da ni šlo za plačilo gradbenih del. 9. Z razlogi s katerimi obramba utemeljuje zatrjevano procesno kršitev, torej, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti napačni, dejansko oporeka dokaznem zaključku sodišča prve stopnje, da je bil razlog izdaje spornega računa le v tem, da je obsojenec lažno ustvaril protiterjatev do oškodovanke z namenom izogniti se vračilu 12.500,00 EUR. S tem, ko obramba podaja svojo lastno dokazno oceno obravnavane kazenske zadeve, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pritrdilo pa ji je tudi instančno sodišče, uveljavlja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. V nadaljevanju obramba zatrjuje kršitev pravice do obrambe in pravičnega sojenja v smislu 3. alineje 29. člena Ustave RS ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo obsojenčev dokazni predlog, vsebovan v pisnem zagovoru (list. št. 123 do 127 kazenskega spisa), ki ga je obsojenec vložil v spis na glavni obravnavi 6. 10. 2015 za postavitev izvedenca oziroma cenilca gradbenih del, ki naj bi ocenil opravljena gradbena dela izven izdanega gradbenega dovoljenja, kar bi po njegovem mnenju prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja, torej potrdilo njegov zagovor, da mu je oškodovanka nakazala 12.500,00 EUR kot plačilo za opravljena gradbena dela in ne kot posojilo, kot navaja oškodovanka. Višjemu sodišču, ki je pritrdilo zavrnitvi dokaznega predloga ter razlogom pa očita, da se ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevano izkazano utemeljenostjo dokaznega predloga.

11. Vsaka zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Dokazi, za katere meni, da niso pomembni za pravilno razsojo, sme sodišče zavrniti. Za razsojo so pomembni dokazi, ki so v relevantni zvezi z dejanjem, ki je predmet obtožbe in za katero obstaja verjetnost, da bodo lahko izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Zakaj je ocenilo dokazni predlog obsojenca za postavitev izvedenca gradbene stroke kot nepotrebnega, je sodišče prve stopnje strnjeno obrazložilo na str. 9 (točka 6) obrazložitve sodbe. Višje sodišče je oceni sodišča prve stopnje pritrdilo (točka 6 obrazložitve) ter dodatno navedlo, da iz dokaznega predloga kot takega ni videti, v čem naj bi cenitev gradbenih del, opravljenih izven izdanega gradbenega dovoljenja prispevala k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, saj je dokazni postopek postregel z ugotovitvijo, da obsojenec pri oškodovanki od konca leta 2009 dalje ni opravljal nikakršnih gradbenih del, pa tudi sicer je iz dokaznega predloga videti, da je časovno povsem nekonkretiziran, niti ni konkretno navedeno, kakšna dela naj bi izvedenec sploh ocenjeval oziroma katera naj bi bila ta dodatna dela. Navedeni argumenti so tudi po presoji Vrhovnega sodišča tehtni in izkazujejo utemeljenost ocene o potrebni zavrnitvi dokaznega predloga.

12. Z očitkom, da višje sodišče ni odgovorilo na navedbe obrambe v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga, obramba uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, (ki instančno sodišče zavezuje, da v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti) ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki se zagotavlja z obrazloženo sodno odločbo. Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo podati razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev. Z navedbami strank se mora seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe opredeliti. Dolžnost opredelitve velja tako glede dejanskih navedb strank kot tudi glede njihovih pravnih argumentov. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe instančnega sodišča pa je v primerih kot je obravnavani, ko je odgovor na očitke že vsebovan v odločbi nižjega sodišča, instančno sodišče pa s temi argumenti soglaša, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb. Vendar pa mora iz sodbe instančnega sodišča izhajati, da se je sodišče z navedbami stranke seznanilo in jih je obravnavalo. Kot je bilo navedeno že pod prejšnjo točko obrazložitve, se je v obravnavanem primeru višje sodišče do zatrjevanj obrambe, ki so se nanašale na neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca gradbene stroke v zadostni meri opredelilo oziroma jih ni prezrlo, kot zmotno meni obramba. Ker je višje sodišče na očitke o zatrjevani nepravilni zavrnitvi dokaznega predloga odgovorilo, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

C.

13. Ker zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno.

14. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbah 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.