Jedro

Dejstvo, da naj bi delavec, zaposlen na delovnem mestu kuhar - picopek s tem, da je neupravičeno storniral izdane račune, storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR), sploh glede na to, da naj bi tožnik tako ravnal tri leta, poleg tega pa ni bil edini delavec, kateremu se je tako ravnanje očitalo.

Če delodajalec delavcu pred podano izredno odpovedjo PZ ne omogoči zagovora, pa niso podani primeri iz 2. odstavka 83. člena ZDR, je podana odpoved nezakonita. Delodajalec takšne kršitve ne more sanirati s tem, da delavcu omogoči zagovor po vročitvi izredne odpovedi. Podana izredna odpoved PZ učinkuje z vročitvijo, zato je kasnejši zagovor nesmiselen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izredna odpoved, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne

02.04.2003 nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka). Ugodilo je zahtevku tožnika za vrnitev na delo in odločilo, da je tožena stranka dolžna vpisati tožniku delovno dobo v delovno knjižico od

02.04.2003 dalje ter mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračunati bruto plače in izplačati neto plače ter regres za letni dopust v zneskih, navedenih v izreku sodbe sodišča prve stopnje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, vse v 8 dneh (2. točka izreka). Za znesek, ki presega 115.000,00 SIT, je zahtevek za plačilo plače za mesec september 2003 zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov v skladu z 2. odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94). Navaja, da gre v tem individualnem delovnem sporu za situacijo, v kateri velja izjema, določena v 2. odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Kaznivo dejanje je takšne narave, da bi nadaljnje opravljanje dela pri delodajalcu pomenilo veliko verjetnost ponavljanja kršitev ali omogočilo še druge kršitve, zato obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

Tožnik se očitno zagovora sploh ni nameraval udeležiti, saj je vnaprej pred pričami priznal storitev kaznivega dejanja. Konflikt med delavcem in delodajalecm je bil zaradi delavčeve krivde takšen, da ni bilo pričakovati možnosti zagovora. Tožena stranka meni tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni izpeljala predpisanega postopka preden je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je zagovor podal že

27.03.2003, ko mu je direktor tožene stranke očital storitev kaznivega dejanja. Tožnik dejanja ni zanikal, temveč je navedel le, da ni bil edini, ki je storniral račune. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo vse predlagane dokaze, bi se lahko prepričalo, da je tožena stranka izpolnila vse formalnopravne pogoje v skladu z ZDR. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožba še poudarja, da 4. točka sklepa o izredni odpovedi, ki ga je tožnik prejel dne 02.04.2003, vsebuje vabilo na zagovor, in sicer za dne 03.04.2003 ob 8. uri v prostorih direktorja. S tem vabilom so izpolnjeni formalni pogoji, ki jih določa 2. odstavek 83. člena ZDR. Tožnik se kljub pravilno vročeni odpovedi zagovora ni udeležil. Sicer pa smisel formalnih določb ZDR ni v njih samih, temveč v omogočanju obrambe. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obveznosti tožene stranke, da tožniku vpiše delovno dobo v delovno knjižico od 02.04.2003, saj iz potrdila o prijavi in odjavi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izhaja, da je bil tožnik prijavljen v zavarovanje vse do 02.05.2003. Ne nazadnje sodišče prve stopnje napačno šteje, da sta pisna obdolžitev in zagovor procesni predpostavki. Pri odločanju o zahtevku za izplačilo plač pa bi sodišče moralo izhajati iz podatkov kazenskega spisa, opr. št. II K X/2002, in tožniku prisoditi zmanjšane zneske, saj je prejemal denarno nadomestilo pri Zavodu za zaposlovanje, v istem obdobju pa je delal tudi s posredovanjem študentskega servisa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ugotavlja po uradni dolžnosti. Po preizkusu zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje niso podane.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, nezakonita. Ugotovilo je, da tožena stranka predhodno ni ravnala v skladu z določili 2. odstavka 83. člena ZDR, saj tožniku ni vročila pisne obdolžitve, niti ga ni vabila na zagovor, preden mu je vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec, preden poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, delavcu osebno vročiti pisno obdolžitev in mu omogočiti zagovor. Zagovora ni dolžan omogočiti le v naslednjih primerih: kadar so okoliščine primera takšne, da bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da omogoči zagovor; če delavec zagovor izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove vabilu. Zmotno pritožba meni, da so bile v konkretnem primeru okoliščine takšne, da delodajalec delavcu upravičeno ni omogočil zagovora. Dejstvo, da naj bi tožnik storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic, samo po sebi ni takšna okoliščina, zaradi katere delodajalec ni dolžan omogočiti zagovora. Tožnikovo neupravičeno storniranje računov naj bi trajalo kar tri leta, torej daljše časovno obdobje. Tožnik pa tudi ni bil edini, ki je račune storniral. V konkretnem primeru torej niso podane takšne izjemne okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da delodajalec omogoči zagovor.

Tožena stranka je bila zato dolžna ugotavljati vse okoliščine kršitev, ki utemeljujejo podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem namenom omogočiti zagovor tožniku v postopku pred odpovedjo.

Bistvo pisne obdolžitve in zagovora pri delodajalcu je v tem, da se delavec seznani z vsemi dejstvi in očitki s strani delodajalca in se o njih izjavi. Zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je zagovor tožnik podal že 27.03.2003, ko mu je direktor tožene stranke predočil, da ga bo ovadil zaradi kaznivega dejanja. Tožniku tedaj še ni bilo znano, da mu bo tožena stranka zaradi neupravičenega storniranja računov podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato ta razgovor z direktorjem tožene stranke ne predstavlja zagovora v postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka, preden je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožniku ni vročila pisne obdolžitve niti vabila za zagovor. Takšne kršitve postopka tožena stranka ne more odpraviti s tem, da tožnika v izredni odpovedi, ki mu jo vroči dne 02.04.2003, povabi na zagovor za dne 03.04.2003, saj izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje z vročitvijo, zato je kasnejši zagovor nesmiseln. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožnik zagovora pred vročitivijo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podal, zato je neutemeljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje aboslutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje obrazložitev izpodbijane sodbe razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje tudi, kar zadeva dejstvo, kdaj je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje. Podana izredna odpoved učinkuje z vročitvijo delavcu, v konkretnem primeru torej od 02.04.2003 naprej. Navedba, da je bil tožnik prijavljen v zavarovanja vse do 02.05.2003 sicer predstavlja tudi novo dejstvo, ki v skladu s 337. členom ZPP ni upoštevno, saj pritožnik ni izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti najkasneje do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Neutemeljeno pritožba opozarja na podatke kazenskega spisa o dohodkih tožnika v obdobju po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, je namreč tožnik upravičen do izplačila plač v višini, kot bi jih prejemal, če bi delal pri toženi stranki, zlasti ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi tožnik delal pri drugih delodajalcih.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (2. odstavek 22. člena ZDSS), zato tožena stranka sama krije stroške pritožbe. Tožnik v odgovoru na pritožbo ni navedel nič odločilnega, kar bi vplivalo na sprejeto rešitev, zato sodišče druge stopnje priglašenih stroškov ni priznalo kot potrebnih stroškov v sporu. Glede na navedeno jih tožnik v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP krije sam.