Jedro

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS (ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, izdanem v istovrstni zadevi). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja tudi v pritožbi), da način izračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadaljnji). Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom. Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih potrebnih opravil (npr. posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju, in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo v 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji v 40-tedenskih študijskih programih.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o višini tožbenega zahtevka. Ta temelji na obrazloženem tožničinem izračunu prikrajšanja pri plači, ki ga toženka ni obrazloženo prerekala. Toženka je izračunu ugovarjala zgolj v smislu, da izhaja iz zmotnih materialnopravnih stališč glede obsega tožničinih delovnih obveznosti (kot je bilo že obrazloženo, so dejansko zmotna materialnopravna stališča toženke), ne pa tudi v smislu samega računskega izračuna. Tudi v pritožbi toženka ne navede, v čem konkretno naj bi bil tožničin izračun napačen. Sodišče prve stopnje je za izračun višine tožbenega zahtevka resda postavilo tudi izvedenca finančne stroke, ki pa je izračunal višjo vrednost prikrajšanja pri plači, kot jo zahteva tožnica. A kot rečeno, je sodišče prve stopnje sledilo izračunu tožnice (ki ga toženka ni obrazloženo prerekala) in ga upoštevalo pri odločanju. Zato niti niso odločilne obširne pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, 7.228,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 85,40 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici za obdobje od januarja 2005 do marca 2010 obračuna prikrajšanje pri plači v višini 10.484,38 EUR bruto in ji izplača neto znesek z obrestmi, ki od skupnega bruto zneska 7.934,77 EUR za prikrajšanja v obdobju od 1. 1. 2005 do 30. 6. 2009 tečejo od 15. 7. 2009 do plačila, od skupnega bruto zneska 2.549,61 EUR za prikrajšanja v obdobju od 1. 7. 2009 do 31. 3. 2010 pa od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila, vse zmanjšano za neto znesek prikrajšanja od bruto zneska 2.100,00 EUR z obrestmi, ki izhajajo iz izreka sodbe (III.a točka izreka). V presežku je obrestni zahtevek zavrnilo (III.b točka izreka). Toženki je naložilo tudi plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti v višini 2.570,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 do plačila, zmanjšano za kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanj pri plači, ki izhajajo iz izreka sodbe (IV. točka izreka). Tožnici mora povrniti 3.223,39 EUR stroškov postopka (V. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni upoštevalo pravnomočno prisojenih in plačanih stroškov iz prejšnjih sojenj. Odmerjene stroške tožnice iz obeh prejšnjih sojenj bi moralo naložiti v plačilo toženki. Zmotno je ugotovilo uspeh strank oziroma ni upoštevalo delnega umika tožbe. Stroškovna odločitev je do tožnice krivična, ker sodišče ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin primera. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge in kršitev 22., 23. in 58. člena URS. Napačen je zaključek sodišča, da je bila tožnica neenakopravno obravnavana, ker naj bi morala za isto plačo opraviti več ur pedagoške obveznosti kot njeni sodelavci, ki so izvajali 30-tedenski študijski program. Sodišče ni obrazložilo, v primerjavi s katerimi zaposlenimi naj bi bila neenakopravno obravnavana, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker tožnica ni podala konkretiziranih navedb o domnevno neenaki obravnavi, dokazno breme ni moglo preiti na toženko, ki tudi sicer ne bi mogla dokazati negativnega dejstva. Ker ZVis različno ureja obseg neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju: NPO) za visokošolske učitelje in sodelavce z različnimi nazivi, ni mogoče govoriti o neenaki obravnavi. Fakulteta A., kjer je bila zaposlena tožnica, je imela akreditiran študijski program za 40 tednov in se je izvajal le na tej fakulteti. Posamezni študijski programi na različnih fakultetah med seboj niso primerljivi. Gre za različne položaje, ki jih je dopustno različno urejati. Sodišče ni upoštevalo narave akademskega dela. Toženkina opredelitev študijskega programa ni z ničemer vplivala na obračun plač zaposlenim, ker se je osnovna plača obračunavala glede na tedensko in ne glede na letno obveznost. Obračun plače tako ni odvisen od tega, ali predavatelj sodeluje pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega študijskega programa. V zvezi s presojo višine tožbenega zahtevka pritožba očita kršitev pravice do poštenega sojenja. Sodišče je izvedencu naložilo dopolnitev izvedenskega mnenja le glede pripomb tožnice. Tudi toženka je podala pripombe na izvedensko mnenje in zahtevala dopolnitev, čemur pa sodišče ni sledilo, izvedenca tudi ni zaslišalo in svojega postopanja ni ustrezno obrazložilo. Izvedenec pri izračunu ni upošteval zakonskih in podzakonskih predpisov. Pri izračunu bi bilo treba upoštevati tudi omejitve glede predpisane maksimalne dodatne pedagoške obveze. Če bi se upošteval tožničin način izračuna, bi imeli predavatelji višje plače kot profesorji, kar bi pomenilo kršitev načela enakosti. Toženko zavezujejo javni predpisi. Sodišče je v določenem delu izračun izvedenca nadomestilo z laičnim izračunom tožnice. Izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv in neizvršljiv. Vsebovati bi moral znesek prikrajšanja za vsak posamezni mesec, saj bi toženka le tako lahko izračunala davke in prispevke. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači oziroma plačilu iz naslova dejansko opravljenega večjega obsega ur dela. Tožnica je bila pri toženki zaposlena kot višja predavateljica, s polnim delovnim časom 40 ur tedensko in s 40-tedensko pedagoško (letno) obveznostjo. Zatrjevala je neenakopravno obravnavo pri plači v primerjavi z višjimi predavatelji, ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost (in so dobili enako plačo kot tožnica, ki je morala za to - enako plačo opraviti več ur neposredne pedagoške obveznosti), ter napačno preračunavanje opravljenih vaj, ki jih je toženka časovno prevrednotila na manj kot eno pedagoško uro, kar je vplivalo na končni obračun tožničine plače. 6. O tej zadevi pritožbeno sodišče odloča tretjič. Nazadnje je s sodbo Pdp 795/2017 delno spremenilo prvostopenjsko sodbo Pd 478/2016 tako, da je toženki naložilo obračun prikrajšanja pri plačah v skupnem bruto znesku 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti od neto zneskov prikrajšanja pri plači za obdobje od julija 2006 do vključno julija 2009, in sicer zaradi nezakonitega preračunavanja ur vaj v ure predavanj; v ostalem (glede zahtevanega višjega plačila v primerjavi s predavatelji, ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost) pa je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi preostalega tožbenega zahtevka. Ustavno sodišče RS je z odločbo Up‑1190/18-15 razveljavilo navedeni sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem se je sklicevalo na obrazložitev odločbe Up-1181/18, ki je bila izdana v enakem ustavnopravnem primeru.

Pritožba toženke

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS (ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, izdanem v istovrstni zadevi). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS - URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) toženkino stališče (pri katerem vztraja tudi v pritožbi), da način izračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadaljnji). Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom. Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih potrebnih opravil (npr. posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju, in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo v 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji v 40-tedenskih študijskih programih.

8. Iz navedenega izhaja, da je v tem sporu treba primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so v 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji (in druge obveznosti). Tožnica je bila lahko z njimi v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice (prim. VIII Ips 24/2022).

9. Glede na navedena stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pritožba neutemeljeno vztraja, da obračun plače ni odvisen od tega, ali je predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega programa, ker se je plača obračunavala na tedenski ravni (za 40-urni tedenski čas). Kot rečeno, je opredelitev NPO povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Za ugotovitev pravilnosti obračuna plače je bila tako ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.

10. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Toženka je le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale. Sodišče prve stopnje je zato te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje na toženko napačno prevalilo dokazno breme. Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu in tako dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot to trdi v pritožbi. Glede na obrazloženo je pravilen prvostopenjski zaključek, da je toženka pri plačilu obravnavala tožnico neenakopravno, saj je ta morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih.

11. V zvezi z gornjim zaključkom sodišča prve stopnje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o neobrazložitvi izpodbijanega dela sodbe. Ta ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti. Očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Pritožba očita tudi kršitev 58. člena URS, vendar neobrazložen0, zato tega očitka niti ni mogoče preizkusiti.

12. Glede na navedena pravna stališča, ki so ključna po presoji Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, so za odločitev v tej zadevi nerelevantne pritožbene navedbe o naravi akademskega dela, neprimerljivosti študijskih programov različnih fakultet in različno urejenem obsegu NPO za visokošolske učitelje z različnimi nazivi.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o višini tožbenega zahtevka. Ta temelji na obrazloženem tožničinem izračunu prikrajšanja pri plači, ki ga toženka ni obrazloženo prerekala. Toženka je izračunu ugovarjala zgolj v smislu, da izhaja iz zmotnih materialnopravnih stališč glede obsega tožničinih delovnih obveznosti (kot je bilo že obrazloženo, so dejansko zmotna materialnopravna stališča toženke), ne pa tudi v smislu samega računskega izračuna. Tudi v pritožbi toženka ne navede, v čem konkretno naj bi bil tožničin izračun napačen. Sodišče prve stopnje je za izračun višine tožbenega zahtevka resda postavilo tudi izvedenca finančne stroke, ki pa je izračunal višjo vrednost prikrajšanja pri plači, kot jo zahteva tožnica. A kot rečeno, je sodišče prve stopnje sledilo izračunu tožnice (ki ga toženka ni obrazloženo prerekala) in ga upoštevalo pri odločanju. Zato niti niso odločilne obširne pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem.

14. Tudi sicer kršitve, očitane v zvezi z izvedenskim mnenjem, niso podane. Zmoten je očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje neobrazloženo ne upoštevalo toženkinih pripomb na izvedensko mnenje in njene zahteve za dopolnitev mnenja oziroma zaslišanje izvedenca. V 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pravilno pojasnilo, da so toženkine pripombe po svoji naravi predstavljale pravna vprašanja, do katerih pa se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega dela sodbe ustrezno in pravilno opredelilo. Tudi iz pritožbenih navedb (ki pomenijo ponovitev prvostopenjskih navedb) je razvidno, da toženka ni uveljavljala takšnih protislovij, nedorečenosti ipd. v izvedenskem mnenju, ki bi jih bilo treba raziskati z dopolnitvijo mnenja ali zaslišanjem izvedenca. Zgolj na splošno navaja, da bi moral izvedenec upoštevati zakonske in podzakonske predpise, pri tem pa ne navede, katerega konkretnega določila točno določenega predpisa naj izvedenec ne bi upošteval in kako naj bi to vplivalo na pravilnost mnenja oziroma izračuna izvedenca. Glede na obrazloženo so neutemeljene tudi navedbe o kršitvi pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), 22. ter 23. člena URS in 6. člena EKČP, ki jih je pritožba prav tako uveljavljala v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. V skladu s sodno prakso namreč ne pride do kršitev pravil pravdnega postopka v primeru (kot je tudi obravnavani), ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženkin ugovor o predpisanih omejitvah glede maksimalne dodatne pedagoške obveze in zneskov za izplačilo pedagoške obveze. Tožnici je bilo namreč v izpodbijanem delu sodbe prisojeno plačilo iz naslova dejansko opravljenega večjega obsega ur dela, ker so drugi visokošolski učitelji na istem delovnem mestu prejeli enako plačilo za manjši obseg istovrstnega dela. Tožnica je zato upravičena do ustreznega plačila za opravljeno delo, ne glede na predpisane omejitve glede določitve in izplačevanja dodatne pedagoške obveznosti (prim. 18. točka VIII Ips 145/2016). Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi tožnica lahko glede na njen izračun prejela višje plačilo od profesorjev, da bi ji bil višek ur lahko izplačan kvečjemu po podjemni ali avtorski pogodbi in da je zaradi neupoštevanja prisilnih (javnih) predpisov o višini izplačil sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 6. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Zmotna je pritožbena navedba, da je izrek izpodbijanega dela sodbe nerazumljiv in neizvršljiv, ker vsebuje le skupni znesek prikrajšanja, zaradi česar po mnenju pritožbe ni mogoče izračunati davkov in prispevkov za posamezni mesec ter posledično dolgovanih mesečnih zneskov. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, spada odločanje o davkih in prispevkih v pristojnost davčnih organov in ne sodišča. Tudi sicer obveznost plačila davkov in prispevkov nastane šele, ko delodajalec v korist delavca dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila.1 Na višino neto izplačil bodo torej vplivali davki in prispevki, ki bodo veljali v času izplačila.

Pritožba tožnice

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijanem delu sodbe ni razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo stroškov, ki so bili pravnomočno priznani v prejšnjih sojenjih. Prva sodba sodišča prve stopnje Pd 418/2009 je bila s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 765/2016 v celoti razveljavljena, torej tudi glede odločitve o stroških postopka. V drugem sojenju izdani sodni odločbi (Pd 478/2016 v zvezi s Pdp 795/2017) sta bili z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1190/18-15 v zavrnilnem in stroškovnem delu prav tako razveljavljeni in vrnjeni sodišču prve stopnje v novo sojenje. To je zato v tretjem sojenju utemeljeno ponovno odločilo o stroških celotnega postopka. Pritožbena (zgolj pavšalna) navedba, da bi sodišče prve stopnje v tretjem sojenju moralo upoštevati že plačane stroške postopka, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno izračunalo uspeh strank v postopku. Ni upoštevalo, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2017 tožbo delno umaknila, v takšnem primeru pa odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica s tožbo zahtevala plačilo 18.913,35 EUR in plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v znesku 5.084,10 EUR, ki prav tako predstavljajo glavnico (česar sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo). Skupaj je torej zahtevala plačilo glavnice v znesku 23.997,45 EUR. Po delnem umiku tožbe, ki sicer ni bil posledica delne izpolnitve tožbenega zahtevka, je zahtevala plačilo 10.484,39 EUR in plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v znesku 2.570,24 EUR, skupaj 13.054,63 EUR. Upoštevaje navedeno in skupno dosojeni znesek 13.054,63 EUR je tožnica do delnega umika tožbe uspela s 54 % tožbenega zahtevka, toženka pa s 46 %, po delnem umiku tožbe pa je tožničin uspeh 100 %. Pritožbeno sodišče je stroške postopka odmerilo glede na uspeh strank v postopku, pri tem pa izhajalo iz stroškov, ki jih je priznalo prvostopenjsko sodišče, saj jih stranki v pritožbah ne izpodbijata.

19. Pritožbeno sodišče je upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) tožnici do delnega umika tožbe priznalo naslednje stroške: nagrada za postopek v znesku 477,10 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok v prvem postopku v znesku 440,40 EUR (tar. št. 3102), nagrada za postopek s pritožbo zoper sodbo z dne 22. 6. 2016 v znesku 587,20 EUR (tar. št. 3210), pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR (tar št. 6002), kar znaša skupaj 1.524,70 EUR, upoštevaje 22 % DDV (335,43 EUR; tar. št. 6007), pa 1.860,13 EUR. Temu je treba prišteti še sodno takso za pritožbo v višini 378,00 EUR. Skupni stroški tožnice tako znašajo 2.238,13 EUR, glede na 54 % uspeh v postopku pa 1.209,00 EUR. Toženki je do delnega umika tožbe priznalo naslednje stroške: nagrada za postopek v znesku 477,10 EUR, nagrada za narok v prvem postopku v znesku 440,40 EUR, pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, kar znaša skupaj 937,50 EUR, upoštevaje 22 % DDV (206,25 EUR), pa 1.143,75 EUR. Temu je treba prišteti še stroške izdelave izvedenskih mnenj, ki sta bremenili toženko (322,69 EUR + 789,94 EUR). Skupni stroški toženke znašajo 2.256,38 EUR, glede na 46 % uspeh v postopku pa 1.038,00 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov, ki so nastali do delnega umika tožbe, je toženka dolžna tožnici plačati 171,00 EUR stroškov.

20. Po delnem umiku tožbe je sodišče tožnici priznalo povračilo naslednjih stroškov: nagrada za narok v drugem postopku v znesku 440,40 EUR, nagrada za narok v tretjem postopku v znesku 440,40 EUR, nagrada za postopek s pritožbo zoper sodbo z dne 14. 6. 2017 v znesku 587,20 EUR, nagrada za postopek z revizijo v znesku 734,00 EUR (tar. št. 3300), nagrada za postopek pred ustavnim sodiščem v znesku 1.500,00 EUR (tar. št. 370), pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, kar znaša skupaj 3.722,00 EUR, upoštevaje 22 % DDV (818,84 EUR), pa 4.540,84 EUR. Temu je treba prišteti še sodno takso za pritožbo v višini 250,00 EUR in stroške izdelave izvedenskega mnenja, ki so bremenili tožnico (1.077,78 EUR + 1.035,00 EUR + 153,00 EUR). Skupni stroški tožnice tako znašajo 7.056,62 EUR. Po delnem umiku tožbe je tožnica uspela s 100 %, zato je upravičena do povračila celotnega navedenega zneska stroškov, medtem ko toženka sama krije svoje stroške, ki so ji nastali v tej fazi postopka.

21. Upoštevaje obe fazi postopka je toženka dolžna povrniti tožnici 7.228,00 EUR stroškov postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremenilo tako, da je toženki naložilo povračilo navedenega zneska stroškov postopka (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prisojenimi v tej točki izreka).

22. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi bilo treba kot okoliščino za odmero stroškov upoštevati, da je sodišče prve stopnje v tretjem sojenju izsililo postavitev izvedenca in naložilo plačilo predujma tožnici. Tožnica je ta predujem prostovoljno plačala, sicer pa so stroški, ki so nastali z izvedbo tega dokaza, tožnici s to sodbo pritožbenega sodišča povrnjeni v celoti.

23. Tožnici so stroški utemeljeno odmerjeni glede na doseženi uspeh (154. člen ZPP), pri čemer na drugačno odmero ne morejo vplivati pavšalna pritožbena zatrjevanja o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku (tudi sicer ne gre za tovrstni spor), zavlačevanju postopka ...

24. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

25. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožnici, ki je s pritožbo v pretežnem delu uspela, njene stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo naslednje stroške pritožbenega postopka: 50 EUR za nagrado za pritožbeni postopek zoper drugo odločbo (tar. št. 3220 - tožnica se namreč ne pritožuje zoper odločbo o glavni stvari, pač pa le zoper odločitev o stroških postopka), 20,00 EUR za pavšalni znesek za plačilo PTT storitev in 22 % DDV, kar skupaj znaša 85,40 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni.

1 Prim. VIII Ips 89/2019 (točka 18 obrazložitve), VIII Ips 226/2017 (točka 19 obrazložitve).