Jedro

Osebo, ki je v času izdaje izpodbijane odločbe postala polnoletna, bi tožena stranka morala obravnavati kot samostojno osebo in zanjo posebej ugotavljati pogoje za sprejem v državljanstvo RS, ne pa jo obravnavati v povezavi s starši.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 18.1.1993 odpravi v delu, ki se nanaša na tožnika M.V. 2. Tožbi tožnikov se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je ugotovila, da so tožniki imeli na dan 23.12.1990 v Sloveniji sicer prijavljeno stalno prebivališče, da pa v Sloveniji dejansko ne živijo. S tem pa ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zato tožena stranka ni mogla ugoditi prošnjam tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je tožena stranka prošnjo tožnikov zavrnila na podlagi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Res je sicer, da sta tožnika stalno zaposlena v inozemstvu, vendar pa nista odjavila kraja stalnega bivanja, kar pomeni, da je njuna odsotnost začasna. Zato menita, da vsekakor izpolnjujeta pogoje, da se jih lahko sprejme v državljanstvo Republike Slovenije. Glede tožnika M.V. pa so stvari še drugačne. Šola se namreč v Italiji in je iz kraja stalnega bivanja odsoten samo zaradi šolanja, ne pa zaradi odselitve. Tožnik stalno živi pri svojih sorodnikih v Portorožu, to pa pomeni, da izpolnjuje pogoje, da se ga lahko sprejme v državljanstvo Republike Slovenije. Zato tožniki predlagajo, da sodišče njihovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnikov, vztraja pri odločitvi, ki jo je sprejela v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena v obsegu, ki se nanaša na tožnika, v ostalem pa je neutemeljena.

Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik, ki je bil rojen 10.12.1974, v času izdaje izpodbijane odločbe polnoleten. Zato bi ga morala že tožena stranka obravnavati kot samostojno osebo in zanj posebej ugotavljati ali izpolnjuje pogoje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ne pa ga obravnavati v povezavi s starši. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDRS) v 1. odstavku 40. člena določa, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Sodišče meni, da je tožena stranka preuranjeno zaključila, da so pri tožniku M.V. podani razlogi za zavrnitev vloge za pridobitev državljanstva po določbah 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, po mnenju sodišča še niso dovolj zanesljivo ugotovljene. Tožena stranka pred odločitvijo namreč sploh ni ugotovila, zakaj je tožnik M.V. prekinil šolanje v Republiki Sloveniji, iz kakšnih razlogov ne živi na svojem stalnem naslovu, ali je skupaj s starši, ki sta zaposlena v tujini, ali se dalje šola in kje ter kje dejansko živi. Ker pa je eno od temeljnih načel upravnega postopka načelo materialne resnice, saj je v 135. členu zakona o splošnem upravnem postopku določeno, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, izpodbijana odločba ne more biti zakonita. To tudi zato, ker zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja obrazložitev izpodbijane odločbe ni v skladu z določbo 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ki med drugim določa, da mora biti v obrazložitvi odločbe navedeno ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov oziroma zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo v delu, ki se nanaša na tožnika M.V. Je pa tožena stranka pravilno odločila o zahtevkih tožnikov. Ker je tako iz dokazov v spisu, kot tudi iz tožbenih navedb obeh tožnikov razvidno, da sta tožnika stalno zaposlena v inozemstvu in da torej dejansko ne živita v Republiki Sloveniji, tožena stranka ni smela ugoditi njuni vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Dejansko življenje v Republiki Sloveniji je namreč eden od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki ga določa zakon o državljanstvu Republike Slovenije. Ker je v tem delu izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo tožnikov na podlagi določb 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).