Jedro

1. Podjetji nista konkurenčni, če eno izvaja inženiring posle, drugo pa podizvajalske posle.

2. Pri ugotavljanju, če se je tožnik zaposlil pri konkurenčnem podjetju, je potrebno upoštevati predvsem možnost dejanskega konkuriranja subjektov na trgu (glede dejavnosti, s katerimi se podjetja dejansko ukvarjajo), ne pa presojati to konkurenčnost le z ozirom na dejavnosti, ki jih ima posamezno podjetje vpisano v sodnem registru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da izplača tožniku 499.160,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 do plačila in mu povrne pravdne stroške v znesku 195.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila ter stroške sodne takse v znesku 52.734,00 SIT, vse v 15 dneh in pod izvršbo, v 2. tč. pa je zavrnilo preostali del tožnikovega tožbenega zahtevka (do višine 12.362,00 SIT).

Zoper 1. tč. izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podredno pa, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe nejasne in kontradiktorne in tudi ne ustrezajo resničnemu dejanskemu stanju. Nedvomno je, da je tožnik zaradi vplivne funkcije, ki jo je imel kot pomočnik direktorja v podjetju E1., lahko vplival na direktorjevo izbiro, da je to podjetje lahko delo oddalo drugim konkurentom tožene stranke in ne toženi stranki. Že ugotovitev sodišča, da se tožena stranka ni v pretežni meri ukvarjala z inženiring posli in navedba pogodbe z E2. potrjujeta, da se je tožnik zaposlil pri konkurenčni firmi, ko se je zaposlil v podjetju E1., ki se je prav tako ukvarjalo z inženiring posli. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje tudi na svoje dosedanje navedbe v postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne nudijo opore ugotovitvi, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri konkurenčnem podjetju. 3. čl. pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo dne 13.12.1990 sklenila tožnik in tožena stranka (A 1), je opredelil konkurenčno prepoved, v okviru katere se je tožnik med drugim zavezal, da se v enem letu po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ne bo zaposlil pri konkurenčnem podjetju. V kolikor bi tožnik kršil navedeno pogodbeno določilo, bi znašala pogodbena kazen za takšno kršitev 12 povprečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjem letu. V 3. odst. 3. čl. pogodbe o zaposlitvi pa je bila dogovorjena odmena, do katere bi bil upravičen tožnik zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi. Nadomestilo za zmanjšanje zmožnosti pridobivanja dohodka zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule je znašalo 3 plače tožnika, izplačane v zadnjem tromesečju. Navedeno pogodbeno določilo predstavlja pravno podlago za vtoževanje tožnikovega tožbenega zahtevka.

Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 31.12.1994 na podlagi sporazuma z dne 12.11.1994 (A 3). V tožnikovi delovni knjižici (A 9, A 12) je kot datum prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki vpisan 1.1.1995. Iz delovne knjižice nadalje izhaja, da se je tožnik dne 2.1.1995 zaposlil v gradbenem in investicijskem podjetju E1. d.d. Ljubljana, kjer je bil zaposlen do 5.7.1996. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da podjetja E1. d.d. ni šteti kot konkurenčno podjetje toženi stranki v smislu določbe 1. odst. 3. čl. pogodbe o zaposlitvi (A 1). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne potrjujejo dejstva, zatrjevanega po toženi stranki, da je bilo podjetje E1 konkurenčno toženi stranki. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je podjetje E1 izvajalo inženiring posle, medtem ko se je tožena stranka ukvarjala predvsem z podizvajalskimi posli. V okviru teh podizvajalskih poslov je sklepala do leta 1995 določene posle tudi z podjetjem E1, vendar po stališču pritožbenega sodišča to ne pomeni, da je bilo to podjetje konkurenčno toženi stranki. Po stališču pritožbenega sodišča gre namreč v zvezi z navedenim za obliko poslovnega sodelovanja med subjekti na trgu, ne pa za konkuriranje med temi subjekti. Drugačna situacija bi bila v primeru, če bi se tožnik zaposlil pri drugem podjetju, ki bi kot podizvajalec konkuriralo toženi stranki za prevzem določenega posla od izvajalca. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno ugotovilo, da je potrebno pri ugotavljanju, če se je tožnik zaposlil pri konkurenčnem podjetju, upoštevati predvsem možnost dejanskega konkuriranja subjektov na trgu (glede dejavnosti, s katerimi se podjetja dejansko ukvarjajo), ne pa presojati to konkurenčnost le z ozirom na dejavnosti, ki jih ima posamezno podjetje vpisano v sodnem registru.

Ker je sodišče prve stopnje po zaslišanju tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič G. D. in S. J. in po vpogledu v listinsko dokumentacijo utemeljeno zaključilo, da se tožnik v obdobju enega leta po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ni zaposlil pri konkurenčnem podjetju, je utemeljeno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku za izplačilo nadomestila za zmanjšanje zmožnosti pridobivanja dohodka zaradi konkurenčne klavzule v dogovorjeni višini. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), ker v postopku pred sodiščem prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni bilo storjenih, na popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je bila sprejeta tudi materialnopravna pravilna odločitev.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP, na podlagi katerega pritožbeno sodišče odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi s pravnim sredstvom, če zavrže ali zavrne to pravno sredstvo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.