Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic je odločilno le, da si je obsojenka pridobila protipravno premoženjsko korist (in koliko), ne pa tudi, kdo je bil oziroma bi moral biti oškodovanec.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bila obsojena M.G. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena ji je bila kazen štiri leta zapora in 5.000 EUR denarne kazni. Na podlagi prvega odstavka 96. člena KZ je bila obsojenki odvzeta premoženjska korist 36.998,84 EUR, po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ji je sodišče naložilo v plačilo premoženjskopravne zahtevke.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zagovornik obsojene M.G. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, iz razloga po 427. členu ZKP ter zaradi kršitve načela zakonitosti in pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 28. oziroma 29. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vrhovni državni tožilec meni, da ni utemeljena. O odgovoru se je z vlogo z dne 12.5.2009 izjavil obsojenkin zagovornik.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

5. Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ stori uradna oseba, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic, ali ne opravi uradne dolžnosti. Kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja je v skladu s četrtim odstavkom 261. člena KZ podana, če storilec pridobi veliko protipravno premoženjsko korist in mu gre za to, da si pridobi tako korist. Obsojeni M.G. se v izreku izpodbijane sodbe očita, da je navedeno kaznivo dejanje storila s tem, da je med 1.1.1997 in 1.8.2001 pri Davčnem uradu Ljubljana kot referentka I – kontrolorka I, v odseku za kontrolo, odmero in obračun davkov in drugih dajatev, pri odmeri davkov in drugih obveznosti zavezancem iz kmetijske dejavnosti ter zavezancem, ki so prostovoljno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter pri kontroli pravilnosti in pravočasnosti plačevanja davkov in prispevkov, sprejemala vplačila od skupaj 47 poimensko navedenih zavezancev, čeprav za to ni bila pooblaščena, in si prejeti denar prisvojila.

6. Glede na povzeti izrek izpodbijane sodbe so neutemeljene navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da je očitek protipravnega ravnanja obsojenke nejasen in nekonkretiziran ter da niso opredeljeni oškodovanci in protipravna premoženjska korist. V izreku sodbe je poimensko navedeno, od katerih 47 zavezancev (fizičnih oseb) je obsojenka nepooblaščeno sprejemala gotovino in koliko denarja si je tako prisvojila (skupaj 16.461.646 SIT oz. 68.693,23 EUR). V zvezi s tem vložnik ponavlja pritožbeno trditev, da je oškodovanec v tej zadevi lahko le Republika Slovenija kot upravičenec do davkov in prispevkov. Vendar pa je na to trditev z jasnimi in prepričljivimi razlogi odgovorilo že sodišče druge stopnje (3. in 4. stran sodbe). Zapisalo je, da so fizične osebe iz naslova plačila davkov in prispevkov del denarja izročale obsojenki, ki ga ni nakazala v proračun Republike Slovenije. Država je zato dolg izterjala od zavezancev, kolikor ga niso mogli plačati, pa niso pridobili pravic iz pokojninskega zavarovanja. Ob upoštevanju teh ugotovitev so pravilni zaključki izpodbijane sodbe, da je zaradi ravnanja obsojenke v tej konkretni zadevi prišlo do oškodovanja v premoženjski sferi zavezancev in ne države. Zahteva zato neutemeljeno navaja, da izrek sodbe zaradi navedbe fizičnih oseb kot oškodovancev vsebuje „logično napako“ in da je nesklepčen. Tudi sicer pa je za obstoj očitanega kaznivega dejanja odločilno le, da si je obsojenka pridobila protipravno premoženjsko korist (in koliko), ne pa tudi kdo je bil oziroma bi moral biti oškodovanec. Povedano drugače, kaznivo dejanje je podano ne glede na to, ali bi v postopkih izterjave oziroma priznavanja pravic iz pokojninskega zavarovanja morali šteti, da so zavezanci z izročitvijo gotovine obsojenki svoje obveznosti veljavno izpolnili.

7. Neutemeljene so tudi navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke prekršilo pravico obrambe do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz (3. alineje) 29. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo (7. stran sodbe), da je zneske gotovine, ki so jo oškodovanci izročali obsojenki, ugotavljalo le na podlagi njihovih izpovedb, saj drugih podatkov oziroma listin o tem v spisu ni. Utemeljeno je zato zaključilo, da izvedenec finančne stroke glede teh dejstev ne bi ničesar prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja. Podobno je na vsebinsko enake pritožbene očitke odgovorilo sodišče druge stopnje (3. stran sodbe). Izpostavilo je, da je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka o tem, da so bila vplačila opravljena, po oceni izpovedb oškodovancev, ter pravilno obrazložilo, da je glede na očitek obtožbe nepotrebno (nerelevantno), da bi izvedenec moral za vsako fizično osebo posebej izračunati, kolikšen je njen celokupen davčni dolg, koliko dolga je plačala in na kakšen način ter kolikšen del zakonske obveznosti je ostal neplačan (glej prejšnjo točko obrazložitve). Zahteva ne pojasni, na katerih zaključkih glede pravil (finančne) stroke, ki bi jih bilo treba razčiščevati z izvedencem, naj bi sodba temeljila, zato očitek kršitve pravice do obrambe (drugi odstavek 372. člena ZKP v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave) ni utemeljen. Glede na povzete razloge sodb sodišča prve in druge stopnje pa so neutemeljene tudi navedbe zahteve, da sodišče odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga ni obrazložilo.

8. Večkrat ponovljene navedbe zahteve, da v tem kazenskem postopku ni bilo dokazano, da bi posamezne fizične osebe obsojenki izročale gotovino oziroma da znakov očitanega kaznivega dejanja ni možno z gotovostjo dokazati zgolj na podlagi izpovedb zavezancev, predstavljajo izpodbijanje dejanskih (ne pa pravnih) zaključkov izpodbijane sodbe, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja glede navedb, da sodišče ni upoštevalo, da pri davčnem organu obstajajo številne notranje kontrole in navzkrižno preverljive evidence podatkov ter da zato sploh ni možno, da bi kdorkoli v tako dolgem obdobju (od 1.1.1997 do 1.8.2001) izvršil toliko protipravnih ravnanj. Za uveljavljanje enakega nedovoljenega razloga gre tudi pri navedbah, da ni dokazov o tem, da si je obsojenka prisvajala denarna sredstva, namenjena plačilu davkov oziroma da obsojenka ni posegala v razmerja med Republiko Slovenijo in davčnimi zavezanci.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno navaja, da se obsojenki v tej zadevi ne očita, da je izdajala potrdila o plačanih davčnih obveznostih, čeprav te niso bile plačane, ali da je brez podlage odpisovala davčne obveznosti. Vendar pa je nejasno, čemu so te navedbe pri presoji zakonitosti izpodbijane sodbe relevantne, zato jih ni mogoče posebej preizkusiti.

10. Uveljavljane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP glede na navedeno niso podane, poleg tega pa je zahteva vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ta razlog zahteva za varstvo zakonitosti s sklicevanjem na 427. člen ZKP v uvodnem delu uveljavlja tudi izrecno. V zvezi s tem Vrhovno sodišče poudarja, da določba 427. člena ZKP pooblašča Vrhovno sodišče, da v primerih, ko ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom o odločilnih dejstvih, razveljavi izpodbijano pravnomočno odločbo, ne daje pa pravice strankam, da same izpodbijajo odločbo na tej podlagi.

11. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo zagovornika obsojene M.G. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno. Na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je zato obsojenka dolžna plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.