Jedro

75. člen ZDR-1 kot specialni predpis ne ureja vprašanja morebitne solidarne odgovornosti prenosne in prevzemne družbe za obveznosti delodajalca prenosnika napram delavcu, ki mu je delovno razmerje pri prenosniku prenehalo še pred prenosom in zato zanj določbe 75. člena ZDR-1 ne veljajo. Posledično ni ovire, da bi glede teh obveznosti uporabili kak drug predpis, ki to vprašanje ureja.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da v konkretnem primeru določba 433. člena OZ ne more biti pravna podlaga za presojanje tožnikovega zahtevka, saj je prehod premoženjske celote oz. posameznega njenega dela sicer bil izveden s pogodbo, vendar je pri tem šlo za pogodbo o oddelitvi, ki je institut prava gospodarskih družb, kar pomeni, da je po načelu "lex specialis derogat legi generali" treba uporabiti določbo 636. člena ZGD-1, ki sicer prav tako ureja varstvo upnikov, vendar ga ureja posebej za primer delitve družbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.338,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne do izteka roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova bruto plače za delovno uspešnost za obdobje od avgusta 2013 do maja 2016 od v izreku navedenih zneskov obračuna predpisane davke in prispevke, neto zneske pa zmanjšane za znesek 10.000,00 EUR plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za obveznost preteklega meseca; višji zahtevek za plačilo razlike do zneska 259.826,87 EUR je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova dela preko polnega delovnega časa, nedeljskega in prazničnega dela za obdobje od julija 2013 do decembra 2015 od v izreku navedenih bruto zneskov obračuna predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek za razliko do zneska 64.889,58 EUR pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločitev temelji na presoji, da so na toženo stranko na podlagi pogodbe o oddelitvi in prevzemu od tožnikovega bivšega delodajalca družbe A., d. o. o., prešle tudi vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz prenesenega premoženja. Tožniku je delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu sicer prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga še pred sklenitvijo pogodbe o oddelitvi in prevzemu, zato ni prešel k delodajalcu prevzemniku, to je toženi stranki, tako kot ostali prodajni referenti. Zaključilo je, da je tožena stranka dolžnik za izpolnitev tožnikov ugotovljenih terjatev tudi na podlagi prvega odstavka 433. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v zavrnilnem delu I. točke izreka glede plače za delovno uspešnost za julij 2013 in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; delno pa spremenilo v odločitvi o plači za delovno uspešnost za november 2015 in dosojeni znesek znižalo. V ostalem je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. V zvezi z ugovorom tožene stranke, da ni pasivno legitimirana, je pojasnilo, da sodišče prve stopnje pasivne legitimacije ni utemeljevalo na določbi 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, ampak na 433. členu OZ, zato ni relevantno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso v zvezi s prenosom podjetja dejanskega delodajalca.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 90/2021 z dne 11. 5. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče odločitev pravilno oprlo na določbo 433. člena OZ.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je odločitev v tem sporu odvisna od interpretacije določb 75. člena ZDR-1, 636. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) in 433. člena OZ ter razmerja med temi določbami oz. njihovo uporabo v primerih, ko delavcu preneha delovno razmerje pri delodajalcu oz. prenosni družbi pred vpisom korporacijskopravne delitve družbe v sodni register. Določba 75. člena ZDR-1 odgovornost delodajalca prevzemnika omeji zgolj na odgovornost za morebitne zahtevke delavcev, ki so bili dejansko prevzeti. Določba 433. člena OZ vsebuje splošno ureditev odgovornosti tistega, na katerega po pogodbi preide kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del. Določbe ZDR-1 v zvezi s pravicami delavcev pri prenosu dela podjetja so specialnejše od določb OZ, ki na splošno urejajo obligacijsko pravna vprašanja. Uporaba splošnih določb v primeru, ko glede istega dejanskega stana oz. pravnega vprašanja obstaja specialnejša določba, je materialnopravno napačna in nedopustna. Opozarja na stališče, ki ga je v zvezi s tem vprašanjem zavzelo pritožbeno sodišče v sodbah Pdp 29/2017 z dne 25. 5. 2017, Pdp 290/2017 z dne 22. 6. 2017, Pdp 251/2017 z dne 22. 6. 2017 in Pdp 584/2017 z dne 14. 12. 2017. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker obrazložitev drugostopenjske sodbe ne vsebuje razlogov v zvezi s pritožbenimi navedbami o specialnosti določb ZDR-1 in ZGD-1. Za primer, če bi revizijsko sodišče ugotovilo, da določba 75. člena ZDR-1 ne zadostuje za odločitev o ugovoru pasivne legitimacije, tožena stranka podredno izpostavlja še določbo 636. člena ZGD-1, ki je prav tako specialna določba v primerjavi z uporabljeno določbo 433. člena OZ. Sklicuje se na komentar dr. M. Juharta k 433. členu OZ. Tudi, če bi bilo pravilno stališče sodišča, da neobstoj pasivne legitimacije na podlagi 75. člena ZDR-1 ne predstavlja ovire za iskanje pasivne legitimacije na podlagi drugih predpisov, je v konkretnem primeru treba upoštevati kvečjemu določbo 636. člena ZGD-1. Uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami).

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretni pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Revizija je bila dopuščena le glede vprašanja pravilne uporabe materialnega prava, zato so neupoštevne revizijske navedbe o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano: – tožnik je bil v delovnem razmerju z družbo A., d. o. o., do 30. 5. 2016, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi dne 15. 3. 2016 podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; – družbi A., d. o. o., in B. d. o. o. (ki se je kasneje preimenovala v toženo stranko) sta 8. 7. 2016 sklenili pogodbo o oddelitvi in pripojitvi; – s to pogodbo je bil na prevzemno družbo (B. d. o. o.) prenesen del premoženja prenosne družbe (A. d. o. o.,), ki se nanaša na dejavnost proizvodnje igralnih pripomočkov; – glede na seznam prevzetih delavcev, na katerem so bili tudi prodajni referenti, je bila predmet prevzema tudi prodajna služba, v kateri je bil do prenehanja delovnega razmerja zaposlen tožnik; – ostalo premoženje s primarno dejavnostjo prirejanja iger na srečo in s premoženjem, ki je vezano na to dejavnost; je ostalo prenosni družbi, to je A. d. o. o., – premoženje se je vrednotilo glede na stanje 1. 1. 2016; – na podlagi pogodbe o oddelitvi in prenosu je tožena stranka pravni naslednik glede vseh pravic in obveznosti, ki izvirajo iz prenesenega premoženja.

10. Pravilno je stališče sodišč druge in prve stopnje, da pravni temelj tožbenega zahtevka ne more biti določba 75. člena ZDR-1. Prvotne navedbe tožnika je bilo namreč mogoče razumeti kot uveljavljanje tega temelja. Tožnik je v tožbi navajal, da je bil od prejšnjega delodajalca A. d. o. o., prenesen na prevzemno družbo B. d. o. o.. Slednja naj bi bila na podlagi pogodbe o oddelitvi in prevzemu od 1. 1. 2016 njegova delodajalka in je s tem dnem prevzela vse obveznosti do tožnika. Vendar so se te navedbe v postopku izkazale za netočne oz. so posledica napačnega razumevanja vprašanja, kdaj je prišlo do pravnega prenosa dela družbe A. d. o. o. na podlagi pogodbe o oddelitvi in prevzemu in s tem do prehoda delavcev k prevzemni družbi. Tožnik je štel, da je do tega prišlo že 1. 1. 2016, to je z datumom obračuna oddelitve in prevzema, ne glede na to, da je bila pogodba o oddelitvi in prevzemu sklenjena šele 8. 7. 2016, oddelitev pa je bila še kasneje vpisana v sodni register. Tožena stranka se je v zvezi s tem utemeljeno sklicevala na določbo drugega odstavka 635. člena ZGD-1 o tem, da premoženje prenosne družbe skupaj z obveznostmi preide na novo družbo v skladu z delitvenim načrtom z vpisom delitve v register. V konkretnem primeru je bila delitev s sodni register vpisana 11. 8. 2016. Tožniku je delovno razmerje pri družbi A. d. o. o. prenehalo že pred tem datumom, zato pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja med tožnikom in družbo A. d. o. o. z dnem oddelitve na podlagi prvega odstavka 75. člena ZDR-1 niso mogle preiti na prevzemno družbo torej B. d. o. o. Na tej podlagi so na prevzemno družbo lahko prešli samo tisti delavci, ki so na dan prenosa imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem prenosnikom oz. so imeli do tega dne priznan status delavca. Na dan statusnega preoblikovanja z oddelitvijo, ki ga je treba šteti za spremembo delodajalca, tožnik ni spadal v to kategorijo, zato zanj ne veljajo določbe 75. člena ZDR-1 in s tem tudi ne določba četrtega odstavka tega člena o solidarni odgovornosti delodajalca prevzemnika za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa.

11. Tožena stranka ima sicer prav, ko opozarja, da je ZDR-1 glede urejanja delovnih razmerij specialni zakon v razmerju do ZOR in ZGD-1, kar pomeni, da se uporabljajo njegove določbe, če je isto vprašanje urejeno v vseh treh zakonih. Vendar pa je 75. člen ZDR-1 v celoti uredil le položaj delavcev, ki so ob spremembi delodajalca zaposleni pri delodajalcu prenosniku, oz. bi pri njem morali biti zaposleni ter v tem okviru tudi vprašanje odgovornosti za terjatve delavcev, ki so nastale do datuma prenosa. Navedeno pomeni, da 75. člen ZDR-1 kot specialni predpis ne ureja vprašanja morebitne solidarne odgovornosti prenosne in prevzemne družbe za obveznosti delodajalca prenosnika napram delavcu, ki mu je delovno razmerje pri prenosniku prenehalo še pred prenosom in zato zanj določbe 75. člena ZDR-1 ne veljajo. Posledično ni ovire, da bi glede teh obveznosti uporabili kak drug predpis, ki to vprašanje ureja.

12. Sodišči druge in prve stopnje sta pritrdili tožniku, da je tak drug predpis določba 433. člena OZ o pristopu k dolgu pri prevzemu kakšne premoženjske celote. V skladu s to določbo tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarnost z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oz. njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv.

13. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da v konkretnem primeru določba 433. člena OZ ne more biti pravna podlaga za presojanje tožnikovega zahtevka, saj je prehod premoženjske celote oz. posameznega njenega dela sicer bil izveden s pogodbo, vendar je pri tem šlo za pogodbo o oddelitvi, ki je institut prava gospodarskih družb, kar pomeni, da je po načelu "lex specialis derogat legi generali" treba uporabiti določbo 636. člena ZGD-1, ki sicer prav tako ureja varstvo upnikov, vendar ga ureja posebej za primer delitve družbe. Tožena stranka se zato utemeljeno sklicuje na stališče dr. M. Juharta, da v teh primerih (združevanja in delitev gospodarskih družb) določba 433. člena OZ ne pride v poštev, saj se pravno varstvo s podobnim učinkom zagotavlja v sklopu pravil, ki urejajo izvedbo združitve ali delitve.1

14. V skladu s prvim odstavkom 636. člena ZGD-1 so za vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu.

15. Navedeno pomeni, da je odgovornost tožene stranke za obveznosti družbe A. d.o.o., ki so napram tožniku nastala do vpisa delitve v sodni register (to pa so vse v tem sporu vtoževane oziroma dosojene terjatve) treba presojati na podlagi 636. člena ZGD-1 in ne na podlagi 433. člena OZ.

16. Vendar pa sklicevanje sodišča na neustrezno pravno podlago v konkretnem primeru ne more vplivati na drugačno odločitev v tem sporu. Določbi 433. člena OZ in 636. člena ZGD-1 sta si v bistvenem podobni. Na podlagi obeh določb, če ju apliciramo na konkretni primer, je za vtoževane terjatve poleg prenosne družbe A. d.o.o. in solidarno z njo odgovorna tudi tožena stranka. Razlika je le v tem, da je po prvem odstavku 433.člena OZ ta solidarna odgovornost omejena do vrednosti aktiv tožene stranke, po prvem odstavku 636. člena ZGD-1 pa z višino vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšano za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v tem načrtu.

17. Tožena stranka se v reviziji sklicuje zgolj na to, da bi sodišče moralo uporabiti določbo 636. člena ZGD-1 in ne 433. člena OZ, ne pojasni pa, zakaj bi uporaba druge pravne podlage lahko privedla do drugačne odločitve. Tožena stranka bi sklicevanje na določbo 636. člena ZGD-1 morala napolniti s trditvami, ki se nanašajo na ta člen in ki bi, če bi se izkazale za resnične, povzročile zavrnitev zahtevka, vendar tega ni storila. Takšna bi na primer lahko bila trditev, da vtoževana obveznost ni nastala do vpisa delitve v register, ampak kasneje (kar sicer evidentno ni res), ali pa da vtoževane dajatve presegajo vrednost premoženje, ki je bilo toženi stranki dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšanega za obveznosti, ki so ji bile v njem dodeljene. Tožena stranka bi v postopku pred sodiščem prve stopnje to lahko storila, saj se je tožnik na 636. člen ZGD-1 skliceval že v prvi pripravljalni vlogi. Tožena stranka pa je namesto takšnih navedb oporekala uporabi te pravne podlage z navedbo, da iz tega člena izhaja solidarna obveznost prenosne in prevzemne družbe za premoženje, ki je bilo prevzemni družbi dodeljeno v delitvenem načrtu in ne za premoženje, ki ji ni bilo dodeljeno, pri čemer tožnik toženi stranki nikoli ni bil dodeljen. Vendar pa je takšno stališče zmotno in v nasprotju z dejansko vsebino 636. člena ZGD-1. Za obveznosti, ki so nastale do vpisa delitve v register poleg družbe, ki ji je bila v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, solidarno odgovarjajo tudi vse druge družbe, ki so bile udeležene v delitvenem načrtu, seveda le do višine dodeljenega premoženja, zmanjšanega za dodeljene obveznosti. Z drugimi besedami družba, ki je bila udeležena v delitvenem načrtu, solidarno odgovarja tudi za obveznosti, ki ji niso bile dodeljene.

18. Tudi ob upoštevanju dejstva, da so sporne terjatve iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja po svoji naravi terjatve do prenosne družbe A. d.o.o. in so to lastnost obdržale tudi po izvršeni oddelitvi, glede na zgoraj povedano zanje na podlagi prvega odstavka 636. člena ZGD-1 solidarno odgovarja tudi tožena stranka.

19. Res je, da uporaba zgolj takšne pravna podlaga (enako velja tudi za določbo 433. člena OZ) ob tem, da je tožba uperjena izključno zoper toženo stranko, ki ni in tudi nikoli ni bila tožnikov delodajalec, pomeni, da po vsebini niti ne gre za individualni delovni spor. Vendar glede na obseg dopuščeno revizijsko vprašanje stvarne pristojnosti ne more biti predmet revizijske presoje.

20. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se tako glasi, da je sodišče odločitev sicer nepravilno oprlo na določbo 433. člena OZ, saj bi jo moralo opreti na določbo 636. člena ZGD-1, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj je tudi na tej pravni podlagi, upoštevajoč trditveno podlago tožene stranke s tem v zvezi, le ta tožniku dolžna plačati dosojene zneske.

21. Glede na vse navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, tožniku dolžna povrniti njegove utemeljeno priglašene stroške revizijskega postopka. Ti ob upoštevanju vrednosti z revizijo izpodbijanega dela sodbe znašajo 1.338,09 EUR (odgovor na revizijo 1800 točk oziroma 1.080,00 EUR, pavšal za materialne stroške 16,80 EUR, 22 % DDV 241,29 EUR).

23. Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, ki je naveden v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Obligacijski zakonik s komentarjem, Druga knjiga, GVZ Založba 2003, stran 627.