Jedro

V obravnavani zadevi gre za primer, ko merila za oceno prijavljenih investicij in odločanje niso določena v zakonu ali podzakonskem aktu. V takšnem primeru mora organ, ki izbira upravičence, zaradi varstva zakonitosti in enakega obravnavanja strank čim bolj natančno utemeljiti svojo odločitev o (ne)izpolnjevanju meril oziroma kriterijev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 12. 4. 2010 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi javnega razpisa garancije Sklada za bančne kredite s subvencijo obrestne mere (P1) odločila, da se vlogi tožeče stranke ne odobri. V svoji obrazložitvi navaja, da je projekt tožeče stranke po kvantitativnih merilih od 100 možnih točk dobil 88 točk in tako prešel v nadaljnjo, kvalitativno analizo. Iz analize finančnega položaja podjetja izhaja, da ima podjetje solidno poslovanje. Za zaprošen kredit v višini 132.810,00 EUR, s katerim bi tožeča stranka pokrivala stroške investicije v 41 % deležu kredita ter stroške obratnih sredstev v 59 % deležu kredita, je banka odobrila ročnost kredita 10 let z vključenim 9-mesečnim moratorijem. Tožeča stranka je banki A.A. d.d., kot kreditodajalki, kot zavarovanje kredita zastavila opremo, ki je delno predmet operacije, ocenjena tržna vrednost opreme ob nabavi znaša 54.436,00 EUR, kar trenutno predstavlja 41 % višine kredita. Komisija za dodelitev sredstev je zato, ob smiselnem upoštevanju preteklega in predhodnega poslovanja podjetja ter neprimernosti dodatnega zavarovanja, v kvalitativni oceni podala negativno mnenje za realno izvedbo investicije. Zato je Uprava Javnega sklada Republike Slovenije za podjetništvo sprejela sklep, da se vloga tožeče stranke ne odobri.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da iz razlogov napadenega sklepa izhaja, da je tožeča stranka izpolnila kvantitativna merila za pridobitev garancije subvencije obrestne mere, ni pa izpolnila kvalitativnih meril, med katerimi pa tožena stranka v razlogih navaja zgolj neprimernost dodatnega zavarovanja kreditnih obveznosti. Takšni razlogi tožene stranke nasprotujejo razpisnim pogojem v navedenem javnem razpisu, v katerem je pod točko III., v 2. odstavku določno zapisano, da „garancija sklada predstavlja povečano možnost pridobitve kredita za tista podjetja, ki nimajo zadostnih jamstev za zavarovanje bančnega kredita“. Iz tako opredeljenega namena spornega javnega razpisa izhaja, da je ponujena garancija in subvencija obrestne mere namenjena ravno podjetjem, kot je tožeča stranka, ki nimajo zadostnega zavarovanja za najetje kredita pri banki. Upoštevaje navedeno je odločitev tožene stranke arbitrarna, razlogi pa zgolj navidezni in v nasprotju s pogoji javnega razpisa. Tožena stranka je v svojih splošnih pogojih poslovanja v 10. členu natančno določila primere, ko podjetja oziroma prosilci niso upravičeni do pomoči tožene stranke. Iz razlogov napadenega sklepa pa ni razvidno, da bi tožena stranka ravnala v skladu s svojim navedenim aktom, zaradi česar se napadene odločitve tožene stranke ne da preizkusiti. Tožeča stranka ocenjuje, da tožena stranka pri odločanju o njeni vlogi ni ravnala po pravilih postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost njene, za tožečo stranko negativne odločbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka v smislu 2. točke 27. člena ZUS-1. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in da njeni vlogi za odobritev garancije tožene stranke za bančni kredit pri A.A. d.d. v znesku 132.810,00 EUR subvencijo obrestne mere odobri. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke v celoti in sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da se je tožeča stranka prijavila na razpis z investicijo imenovano „Nakup tehnološke opreme“. Komisija za dodelitev sredstev je korektno proučila vlogo in operacijo tožeče stranke in pri tem upoštevala pravila postopka. Tožeča stranka si je po kvantitativnih merilih pridobila 88 točk od 100 točk in tako prešla v nadaljnjo kvalitativno analizo. Zaprosila je za 182.810,00 EUR kredita, s katerim bi pokrivala stroške investicije v 41 % deležu kredita, ter stroške obratnih sredstev v 59 % deležu kredita. Kot zavarovanje bi zastavila opremo, ki je delno predmet operacije in ocenjena tržna vrednost te opreme ob nabavi znaša 54.436,00 EUR, kar predstavlja 41 % višine kredita. Komisija je vlogo tožeče stranke proučila in ugotovila poleg, 80 % garancije Sklada, neprimernost dodatnega zavarovanja in tako podala negativno mnenje v kvalitativni oceni za realno izvedbo njene investicije. Tožena stranka je urejanje zavarovanj za izdane garancije uredila z bankami tako, da sama nastopa do bank kot regresni upnik. Banka mora skladno s 17. členom Pogodbe o medsebojnem sodelovanju in ZJS zavarovati 100 % višino kredita z ustreznim zavarovanjem. Za toženo stranko prejeto zavarovanje tožeče stranke ni predstavljalo ustreznega zavarovanja. Zakon o javnih skladih (ZJS) natančno definira, da lahko Sklad izda poroštvo skladno s tem zakonom in s predpisi, ki urejajo javne finance, da mora javni sklad obvladovati kreditna tveganja s spremljanjem in ocenjevanjem dolžnikove sposobnosti izpolnjevanja obveznosti in z ustreznimi zavarovanji izpolnitve dolžnikove obveznosti, pri tem pa smiselno uporabljati predpise Banke Slovenije, ki veljajo za banke in ne sme izdati garancije, za katero prevzema riziko plačila vnovčene garancije, če terjatev ni zavarovana z zastavno pravico na premoženju, ki je glede na vrednost in druge lastnosti primerna za poplačilo oziroma na drug način. Vsaka banka zahteva za zavarovanje kredita višje zavarovanje kot je višina kredita. Z izdano garancijo tožene stranke se zahtevano zavarovanje, ki bremeni podjetja, iz 160 % do 200 % višine kredita, zniža na 100 % kredita, ker razliko prevzema tožena stranka z izdano garancijo. Vendar pa tožena stranka ne more in ne sme izdati garancije brez pridobljenega zavarovanja garancije. V primeru tožeče stranke je le-ta ponudila banki zavarovanje, ki predstavlja le 41 % višine kredita. Na podlagi navedenega se je tožena stranka pravilno odločila in pravilno izdala sklep, s katerim je vlogo tožeče stranke zavrnila.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je bila njena vloga popolna, kar je razvidno že iz dejstva, da jo je tožena stranka obravnavala. To pomeni, da je tožeča stranka zadostila formalnim pogojem razpisa, pri čemer je uspešno prestala tudi kvantitativno oceno v razpisu opredeljenih meril. Ni pa prestala kvalitativne ocene, ker je banki ponudila zavarovanje za zgolj 41 % višine kredita. Takšna ugotovitev tožene stranke je v nasprotju z listinskimi dokazi, saj je iz sklepa A.A. d.d. z dne 16. 3. 2010 razvidno, da je navedena banka tožeči stranki odobrila dolgoročni kredit za investicije v skupni višini 132.810,00 EUR, pri čemer je določila tudi zavarovanje kreditnih obveznosti z zastavno pravico na premičninah ter z izdajo 10 menic tožeče stranke. Poleg tega zavarovanja je banka upoštevala kot zavarovanje tudi garancijo tožene stranke. Zanimivo je, da je banka ocenila zavarovanje z izdajo menic tožeče stranke kot tudi garancijo tožene stranke za enakovredno zavarovanje, kar pomeni, da je bilo z banko kot kreditodajalcem dogovorjeno ustrezno zavarovanje, saj banka v nasprotnem primeru na kreditni posel ne bi pristala. Dalje tožeča stranka meni, da v kvalitativnih merilih ni nikjer opredeljeno, niti določeno, da v okvir teh meril spada tudi ocenjevanje primernega zavarovanja kreditnih obveznosti, v zvezi s katerimi se daje garancija. Dodaja tudi, da tudi sklicevanje tožene stranke na določbo 17. člena Pogodbe o medsebojnem sodelovanju ne opravičuje negativne ocene tožene stranke. V tej pogodbeni določbi, ki je zavezujoča zgolj za pogodbeni stranki te pogodbe, je med drugim določeno, da se kreditna obveznost zavaruje z različnimi inštrumenti, med drugim z menico, kar pa je tožeča stranka v konkretnem primeru tudi izpolnila. Enako izhaja tudi iz teksta spornega javnega razpisa, saj tožena stranka v njem kot namen izdaje garancij določno navaja vzpodbujanje pri poslovanju podjetij, ki nimajo zadostnih lastnih jamstev za zavarovanje bančnih kreditov. Tožeča stranka sodišču predlaga, da po ponujenih dokazih tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožničine vloge za odobritev garancije Sklada za bančne kredite s subvencijo obrestne mere.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da se je tožeča stranka prijavila na zgoraj navedeni javni razpis, objavljen v Uradnem listu RS, št. 113 z dne 31. 12. 2009. Med splošnimi pogoji, določenimi v tem javnem razpisu, so bila pod točko 5. določena merila za izbor upravičencev. Ta merila so tako kvantitativna, kot tudi kvalitativna in so natančno razdelana v razpisni dokumentaciji. V razpisni dokumentaciji je razvidno, da kvalitativno analizo sestavlja pet meril oziroma kriterijev. Na podlagi opravljene kvalitativne analize pridobi vloga pozitivno oziroma negativno mnenje.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je vloga tožeče stranke uspešno prestala kvantitativno analizo, pri kvalitativni analizi pa je prejela negativno mnenje, ker ni ponudila ustreznega dodatnega zavarovanja, saj je ponudila zavarovanje, ki predstavlja le 41 % višine kredita. Po presoji sodišča je v konkretnem primeru obrazložitev izpodbijanega sklepa tako pomanjkljiva, da ga z vidika standardov obrazložitve odločb po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni mogoče preizkusiti. Izpodbijani akt kot razlog za zavrnitev zahteve tožeče stranke navaja zgolj neprimernost dodatnega zavarovanja kreditnih obveznosti, ne navaja pa nobene podlage za to kvalitativno merilo oziroma kriterij. V obrazložitvi izpodbijanega akta je glede neizpolnjevanja kvalitativnih meril navedeno le, da s strani tožeče stranke ponujeno dodatno zavarovanje predstavlja zgolj 41 % višine kredita, ne da bi bilo hkrati navedeno, kolikšno dodatno zavarovanje bi tožeča stranka morala ponuditi, da bi se njeno zavarovanje lahko štelo za primerno. Tožena stranka to sicer podrobneje pojasnjuje v odgovoru na tožbo, vendar pa odgovor na tožbo ni sestavni del izpodbijanega sklepa, zato to naknadno pojasnjevanje ne odpravlja pomanjkljivosti obrazložitve. Celotna obrazložitev odločitve mora biti vključena v izpodbijani akt, tako da lahko stranka točno ve, kateri kriteriji so bili ocenjeni in kako so bili ocenjeni. V obravnavani zadevi gre namreč za primer, ko merila za oceno prijavljenih investicij in odločanje niso določena v zakonu ali podzakonskem aktu, zato mora tožena stranka, zaradi varstva zakonitosti in enakega obravnavanja strank, čim bolj natančno utemeljiti svojo odločitev o (ne)izpolnjevanju meril oziroma kriterijev.

Ker obrazložitev izpodbijanega sklepa nima vseh sestavin po določilu 214. člena ZUP (3., 5. in 6. točka 214. člena), ki se smiselno uporablja tudi v postopkih javnih razpisov, pravilnosti sklepa ni mogoče preizkusiti. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa onemogoča učinkovito sodno varstvo. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker so bila kršena pravila postopka. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka svojo odločitev ustrezno utemeljiti. Ker je tožeča stranka smiselno predlagala tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Ker je tožeča stranka zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožeči stranki prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožeča stranka v postopku imela pooblaščenca, ki je zavezanec za DDV.