Jedro

Če je posameznik priposestvoval lastninsko pravico na stanovanju, je pridobil v istem trenutku tudi pravico uporabe na zemljišču v družbeni lastnini, na kateri stavba stoji. Ob uveljavitvi ZLNDL se je pravica uporabe nato transformirala v lastninsko pravico.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se v bistvenem delu ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke ugodi v naslednjem obsegu: „Ugotovi se, da je tožnica L. B. lastnica nepremičnine z identifikacijskim znakom št.x, stanovanjska raba, ki se nahaja na naslovu C., v izmeri 67,48 m2, vpisane v podvložek št. y k.o. L. in da je lastninsko pravico na tem stanovanju pridobila s priposestvovanjem.“ V nebistvenem delu se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem in izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

II.Odločitev o stroških postopka v izreku pod točko II. sodbe sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se sedaj glasi: „Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 4.864,28 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, naj se ugotovi, da je lastnica nepremičnine z identifikacijskim znakom št. x(gre za posamezni del stavbe – stanovanje), ki je vpisana v podvložek št.y, k.o. L.. Zavrnilo je tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pravdne stroške tožene stranke je naložilo v plačilo tožnici.

2.Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Izrecno izpodbija le tisti del izpodbijane sodbe, s katerim je bil zavrnjen ugotovitveni zahtevek. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in ugotovitvenemu zahtevku ugodi. Pritožba navaja, da se je za presojo pogodb in predmeta prodaje treba vrniti v čas in zakonodajo, ki je veljala v času sklepanja obeh pogodb. Argumentirano navaja, zakaj je hkrati z lastninsko pravico na stanovanju, pridobila pravico uporabe na zemljišču. Napada stališče sodišča prve stopnje, da je trditev o pridobitvi lastninske pravice na zemljišču na podlagi ZLNDL (1) podala prepozno. Pri tem namreč sploh ni šlo za navajanje novih dejstev ali predlaganje dokazov kot zmotno ugotavlja sodišče. Šlo je izključno za pravno navedbo. Pravo pa bi moralo sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti. Pritožnica še navaja, da je, odkar se je vselila v stanovanje, verjela, da je lastnica in je tako tudi ravnala. Tako znova utemeljuje stališče, da je bila njena posest dobroverna in zakonita. Dalje utemeljuje tudi svoje stališče, da listinski dokazi (gradbeno dovoljenje, pogodba z dne 4. 6. 1979, lokacijsko dovoljenje, odločba z dne 12. 5. 1976 in sporazum o izgradnji petih stanovanjskih stolpičev z dne 8. 4. 1976) niso bili predloženi prepozno. Pojasnjuje, da je v pripravljalni vlogi navedla razlog, zaradi katerega teh listin ni mogla predložiti brez svoje krivde že prej.

3.Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Prvotoženka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe. V odgovoru ponavlja stališča, ki jih je navedla že pred sodiščem prve stopnje. Trdi, da tožnica lastninske pravice na zemljišču ni mogla pridobiti. Sklicuje se na nepravdni spis (zemljiškoknjižni spis), iz katerega izhaja, da ni nobene listine, ki bi bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice v korist G. . To se zdi toženi stranki odločilno dejstvo. Nihče namreč ne more prenesti več pravic, kot jih ima. Tako nikakršne pravice na zemljišču nista mogla pridobiti niti J. in D. B., pa tudi ne tožnica. Zoperstavlja se navedbam v pritožbi, da je bilo gradbeno dovoljenje predloženo pravočasno. Gradbeno dovoljenje je izdala SO Litija dne 12. 10. 1977. Tožnica je že ob sestavi tožbe vedela za konkretno gradbeno dovoljenje in bi ga bila dolžna pravočasno predložiti. Tudi tožena stranka v odgovoru meni, da je treba pravne posle presojati v luči predpisov, ki so tedaj veljali. Takrat je veljal dvojni sistem za zemljišča in stavbe. Zemljišča so bila družbena lastnina in na njih ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice. Zahtevek za priposestvovanje zemljišča je zato popolnoma neutemeljen. Tožnica torej zemljišča ni mogla pridobiti niti na podlagi pravnega posla, ker takšnega posla ni bilo, niti na podlagi priposestvovanja, saj zemljišč v družbeni lastnini ni bilo mogoče priposestvovati.

4.Pritožba je v bistvenem delu utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da ima tožnica brez dvoma pravni interes za odločitev po ugotovitveni tožbi. Njen lastninskopravni položaj je namreč negotov, v zemljiško knjigo pa se v dolgotrajnem postopku še ni uspela vpisati. Razlogi za to so predvsem v tem, da večstanovanjska zgradba ni bila etažirana in kot takšna ni bila vpisana v zemljiško knjigo vse do leta 2005. Investitor, ki je pravna oseba, je medtem prenehal obstajati zaradi stečaja. V zemljiški knjigi pa sta vknjižena toženca, s katerim ne tožnica, ne njeni pravni predniki, niso bili v kakršnemkoli pravnem razmerju. Vpis v zemljiško knjigo lastniku zagotavlja pravno varnost. Zaradi zagotovitve pravne varnosti je ta pravda zanjo koristna in pravno potrebna.

6.Pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja na to, da pravilo o prekluziji (286. člen ZPP (2)) ne velja za pravne navedbe strank. To je tudi edino razumno, kajti pravo sodišče pozna in uporablja po uradni dolžnosti (Iura novit curia) – torej ne glede na to, ali se stranka na pravno podlago sklicuje ali ne. Pogoj, da sodišče določeno materialnopravno podlago lahko uporabi, pa je, da stranke navedejo dejstva, ob katerih je glede na to materialnopravno podlago mogoč pravni sklep (conclusio), ki ga stranke zahtevajo.

7.Stališče sodišča, da se je tožnica prepozno sklicevala na pridobitev lastninske pravice (glede zemljišča) na podlagi določb ZLNDL bi bilo zato pravilno edino ob pogoju, da tožnica ne bi navedla dejstev, iz katerih sledi pravni sklep, da je bila ob uveljavitvi ZLNDL imetnica pravice uporabe (na zemljišču, kjer stoji večstanovanjska zgradba z njenim stanovanjem). Ta pogoj ni izpolnjen. Tožnica je namreč že v tožbi postavila naslednje trditve: - sporna nepremičnina je stanovanje in kot takšno del zgradbe na nepremičnini št. x in k.o. L.; - večstanovanjsko zgradbo je zgradilo podjetje G.; - G.. je stanovanje 13. 2. 1978 prodal J. in D. B.; - J. in D. B. sta stanovanje 4. 9. 1995 prodala tožnici; - stanovanje je bilo v zemljiško knjigo vpisano na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor, GURS OGV, št. 90332-00008/2005 z dne 6. 5. 2005 in sporazuma o ustanovitvi etažne lastnine; - G. in tožena stranka nista zemljiškoknjižno uredila svojega (domnevnega – zanj tožnica ne ve) zavezovalnega oziroma poslovnega razmerja po pravilih nekdanje družbene lastnine; - tožeča stranka za vsebino pravnoposlovnega razmerja med G. in toženo stranko ne ve, ne razpolaga tudi z izvirnikom pogodbe; - družba G. zaradi stečaja ne obstaja več; - tožeča stranka stanovanje uporablja od leta 1995, njena pravna prednika pa sta ga uporabljala od leta 1978. Zatrjuje dobro vero obeh.

8.Sledil je ugovor prvotožene stranke, da si stanovanja nikdar ni lastila, da pa je drugače glede samega zemljišča, na katerem pa tožena stranka uveljavlja svoja upravičenja. Tako je zato, ker (1) nobena od obeh pogodb ne govori o zemljišču, (2) je bilo zemljišče družbena lastnina in priposestvovanje le-te ni bilo mogoče. 9.Na ta ugovor se je v pripravljalni vlogi odzvala tožeča stranka. Trdila je, da je z lastninsko pravico na stanovanju pridobila tudi lastninsko pravico na zemljišču. Tako je zato, ker zemljišče pripada k zgradbi. Poudarila je še, da ni kupila stavbne pravice.

10.Tožena stranka se več čas sklicuje na nekdanjo pravno ureditev. Ob tem poudarja, da je bilo v nekdanji ureditvi odločilno, kdo je imetnik stavbe in ne zemljišča. Trdi, da gre za obrnjeno načelo „Superficies solo cedit“, ki velja sicer od uveljavitve SPZ (3) dalje.

11.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so prav ti pravni argumenti v škodo tožene stranke. Bistveno pa je, da so ti argumenti v svojem bistvu pravilni ter da že ob prej navedeni dejstveni ponudbi omogočajo zanesljiv sklep, da je tožnica tedaj, ko je pridobila lastninsko pravico na stanovanju kot delu stavbe, pridobila tudi pravico uporabe na zemljišču, na katerem stavba stoji. Kasneje (natančneje ob uveljavitvi ZLNDL) pa se je ta pravica ex lege (na podlagi prvega odstavka 2. člena ZLNDL) transformirala v lastninsko pravico). Oziroma: ker je šlo za pravico souporabe etažnih lastnikov - v solastninsko pravico.

12.Ker gre zgolj za uporabo materialnega prava, argument prekluzije, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (glej razloge na 7. strani izpodbijane sodbe), ne pride v poštev. Ker sodišče iz nepravilnega razloga relevantnega materialnega prava ni uporabilo, je torej podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

13.Pravilna materialnopravna izpeljava pa je ob sicer nespornih dejstvih naslednja: Med strankami ni sporno, da sta pravna prednika tožnice 13. 2. 1978 kupila stanovanje od podjetja G. (slednji je bil investitor gradnje na zemljišču v družbeni lastnini).

Prav tako ni sporno, da je tožnica to isto stanovanje kupila od pravnih prednikov 4. 9. 1995. Tožena stranka tožnici tudi ni oporekala, da je bila njena posest stanovanja dobroverna (enako velja glede njenih pravnih prednikov), nesporno pa je bila tudi zakonita. Temeljila je namreč na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice (72. člen ZTLR (4)). Ta naslov je v konkretni zadevi prodajna pogodba. Vse navedeno velja tako glede tožnice kot glede njenih pravnih prednikov. Tožena stranka ni z ničemer izpodbijala domneve dobre vere tožnice in njenih prednikov (domneva dobre vere iz tretjega odstavka 72. člena ZTLR), izpodbijala pa tudi ni tožbenih trditev, ki so to domnevo še utrjevale. Gre predvsem za dejstvo, da je bila etažna lastnina v zemljiško knjigo vpisana šele na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor, GURS OGV, št. 90332-00008/2005 z dne 6. 5. 2005 ter sporazuma o ustanovitvi etažne lastnine. Enako velja glede ostalih trditev, ki so kazale, da se je tožnica ob neurejenem zemljiškoknjižnem stanju zanašala na svojo lastninsko pravico in je tako tudi ves čas ravnala.

14.Tega, da je tožnica (najmanj) priposestvovala vsaj golo stanovanje, torej tožena stranka tožnici sploh ni oporekala. To, da je priposestvovalna doba od leta 1978 potekla, je bilo tudi ves čas na dlani in v resnici nesporno. Čim je tako, da je bila tožnica (oziroma njeni pravni predniki) lastnica spornega stanovanja, pa je ob vseh veljavnih predpisih (5) vse do uveljavitve ZLNDL pripadala tudi pravica (so)uporabe na zemljišču, na katerem večstanovanjska zgradba stoji. Enako velja tudi za vse skupne dele, skratka za vse, kar tudi danes neločljivo pripada vsem etažnim lastnikom večstanovanjske zgradbe, v kateri je tožničino stanovanje.

15.Že Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/1958) je v 37. členu določal: „Če je na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni nacionalizirana, ima njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba.“ Zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljišču (Uradni list SRS, št. 19/1976) je v 6. členu določal: „Če je na zemljišču, ki je po določbah 3. člena tega zakona prešlo v družbeno lastnino, stavba, ki po zazidalnem načrtu lahko ostane tam, se ta ne prenese v družbeno lastnino, na zemljišču pod stavbo in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo, pa pridobi lastnik stavbe pravico uporabe, dokler stavba stoji. Pravice uporabe takega zemljišča se ne more samostojno prenašati na drugo osebo.“ Na enaki stvarnopravni shemi je bil zasnovan tudi Zakon o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/1976). Tako je 6. člen določal: „Če stoji stavba v etažni lastnini na zemljišču v družbeni lastnini, imajo etažni lastniki skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba in na zemljišču, ki je potrebno za njeno rabo.“ V drugem odstavku 7. člena pa je bilo določeno: „Pravice, ki jih ima etažni lastnik na zemljišču iz prejšnjega člena in na delih stavb, ki služijo stavbi kot celoti ali pa samo nekaterim njenim posameznim delom in so nedeljivo povezane z njegovim posameznim delom stavbe, so nedeljivo povezane z njegovim posameznim delom stavbe in se vse spremembe v pravicah na tem delu stavbe nanašajo tudi na te pravice.“(6)

16.Nazadnje pa je ureditev, po kateri lastniku stavbe, ki je v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, pripada pravica uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišče, ki je namenjeno za njeno redno rabo, ohranil tudi ZTLR v 12. členu.

17.Med strankami nikoli ni bilo sporno, da je parcela, na kateri večstanovanjska zgradba tudi danes stoji, tej stavbi pripadajoča (to je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi tudi trdila). Prav tako ni bilo sporno, da je bila stavba zgrajena v skladu z zakonom. Bila je zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja, katerega predpostavka je tudi pravica gradit (7).

18.Bistvo ugovora tožene stranke je bilo zgolj to, da zemljišče ni bilo predmet pravnoposlovne razpolage. A ta ugovor je irelevanten. Zemljišče, glede na tedaj veljavne predpise sploh ni moglo biti samostojen predmet pravnoposlovne razpolage, marveč se je pravica na njem prenašala le skupaj z lastninsko pravico na zgradbi. To izhaja tudi iz prej citiranih stvarnopravnih predpisov v času družbene lastnine. In prav zato se je, ko je tožnica pridobila lastninsko pravico na stanovanju, nanjo neločljivo prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču. To pravico je tožnica ohranila vse do uveljavitve ZLNDL, ko je ta postala lastninska pravica.

19.Ob ugotovitvi, da je tožnica (najmanj) priposestvovala lastninsko pravico na stanovanju, je torej prvostopenjska zavrnitev ugotovitvenega zahtevka z argumentacijo, da tožnica na zemljišču ni pridobila lastninske pravice in da zato tudi ni utemeljen zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na stanovanju, materialnopravno napačna. Tožnica je zato, ker je na zemljišču pridobila trajno pravico uporabe (takšne so navsezadnje tudi ugotovitve sodišča prve stopnje), lastninsko pravico ex lege pridobila z uveljavitvijo ZLNDL.

20.Tako so izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice. Tožnica je lastninsko pravico na stanovanju priposestvovala, s tem je pridobila pravico uporabe na zemljišču, ki se je na podlagi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Njen ugotovitveni lastninski zahtevek je zato utemeljen.

21.Na podlagi pooblastila iz pete alinee 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi v bistvenem delu ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je njenemu ugotovitvenemu zahtevku ugodilo. Ni pa pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi v tistem delu, ki se nanaša na sklepni del ugotovitvenega dela zahtevka. V njem je namreč navedeno, da je tožnica priposestvovala lastninsko pravico na podlagi prodajne pogodbe z dne 4. 9. 1995 in zemljiškoknjižnega dovolila drugotoženke (Občine L.) z dne 11. 12. 2008. Ta del zahtevka je napačen (tožnica namreč ni priposestvovala lastninske pravice na podlagi prej navedenih pravnih aktov, marveč upoštevaje za priposestvovanje pravno relevantna dejstva), hkrati pa je ta del zahtevka za uveljavitev njene pravice tudi docela nepotreben.

22.Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v bistvenem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških celotnega postopka. Tožeča stranka od drugotožene stranke povračila pravdnih stroškov ni uveljavljala. Tako je zato, ker drugotoženka zahtevek tožeče stranke vseskozi priznava ter je nastopala na strani tožene stranke izključno zaradi položaja nujnega sosporništva. Vse pravdne stroške tožeče stranke je zato dolžna kriti prvotožena stranka. Tožnica je z osrednjim, bistvenim delom svoje tožbe uspela. Ob smiselni uporabi tretjega odstavka 154. člena ZPP je zato prvotožena stranka dolžna tožnici povrniti vse njene potrebne in pravno priznane stroške. Tožeča stranka je stroške priglasila ob zaključku glavne obravnave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je te stroške napačno priglasila na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003). Ta postopek se je namreč začel 28. 1. 2009, zato zanj v skladu s prehodno določbo Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008) velja slednja. V mejah priglašenih stroškov je zato pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo za postopek pred sodiščem prve stopnje 828,10 EUR (tar. št. 3100), za narok 764,40 EUR (tar. št. 3102), za pričnino 92,40 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov, 915,00 EUR takse pred sodiščem prve stopnje, 795,00 EUR takse za pritožbeni postopek, nagrado za pritožbeni postopek v višini 942,40 EUR (tar. št. 3210 - vendar v mejah zahtevanega) ter znesek DDV v višini 506,98 EUR. Skupaj stroški znesejo 4.864,28 EUR.

(1) Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/1997)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 s kasnejšimi spremembami)

(3)Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/2002)

(4) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1978-Uradni list RS, št. 87/2002)

(5) Izčrpno o tej glej: M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, PP, št. 3/2008

(6) Konceptualno pa so enako razmerje med pravico osebe na posameznem delu zgradbe in drugo, lastninski podobno pravico na zemljišču v družbeni lastnini, urejali z vidika razmerja med družbeno pravno osebo (občino) ter investitorjem dopolnjevali tudi Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list SFRJ, št. 43/1965), Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča (Uradni list SRS, št. 42/1966) in nenazadnje tudi Zakon o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/1976).

(7) Ta dejstva sicer izhajajo tudi iz prilog A 12-A 15. Glede teh listin je sodišče prve stopnje sicer presodilo, da jih je tožnica predložila prepozno. To ne drži. Te listine so glede na to, da dejstvo zakonitosti gradnje sploh ni bilo sporno, v resnici nepotrebne. Potrebne bi bile šele, če bi tožena stranka trdila, da večstanovanjska zgradba ni bila zakonito zgrajena in šele tedaj bi nastopil položaj, ko bi jih bila tožnica sploh dolžna predložiti v dokaz svojih drugačnih navedb.