Jedro

Priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti le na tako ustvarjenih okoliščinah, povzročenih z dejavnostmi prosilca od odhoda iz izvorne države, saj bi to pomenilo zlorabo sistema mednarodne zaščite oziroma uporabo v nasprotju z njegovim namenom, da zavaruje prosilce, ki za to izkažejo pristno (dejansko) in ne zgolj navidezno potrebo.

Kršitev 8. člena ZPP je podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili).

Narava stvari v obravnavanem primeru bi dopuščala odločanje sodišča o pravici sami, vendar pa tožnik tega v tožbi ni predlagal; glede na to, da se tožbeni predlog glasi samo na odpravo izpodbijane odločbe, bi z odločanjem v sporu polne jurisdikcije sodišče prve stopnje nedopustno preseglo tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 148/2018 z dne 3. 10. 2018 v ponovljenem postopku na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo toženke, št. 2142-655/2016/16 (1312-02) z dne 16. 5. 2017, ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je toženka tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila.1 V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje med drugim pritrdilo ugotovitvi toženke, da tožnik ni izkazal, da bi bil pred zapustitvijo izvorne države že deležen dejanj preteklega preganjanja v zvezi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščanstvo. Po zaslišanju tožnika je drugače kot toženka ugotovilo, da je tožnik pristno spremenil svojo vero in da namerava tudi v Iranu izvrševati krščansko veroizpoved, zaradi česar bi bil v primeru vrnitve v Iran preganjan. Ocenilo je, da toženka za sprejeto odločitev glede na razloge, ki jih je v postopku uveljavljal tožnik, ni imela podlage za zavrnitev tožnikove prošnje.

2. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba tožnika zavrne in potrdi izpodbijana odločba, podrejeno, naj pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, naj pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in samo odloči o stvari.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe in poudarja ter pritrjuje stališčem ter ugotovitvam iz izpodbijane sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S sklepom Vrhovnega sodišča I Up 148/2018 z dne 3. 10. 2018 je bila razveljavljena prejšnja sodba sodišča prve stopnje v tej zadevi I U 801/2018-35 z dne 21. 5. 2018, ki je bila izdana v ponovljenem postopku, potem ko je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 54/2018 z dne 4. 4. 2018 razveljavilo prejšnjo sodbo sodišča prve stopnje I U 2663/2017-14 z dne 10. 1. 2018, ker je ocenilo, da je sodišče prve stopnje tožnikov dokazni predlog za izvedbo glavne obravnave nepravilno zavrnilo z utemeljitvijo, da njegovo zaslišanje ni potrebno, ker glede na v postopku pravilno ugotovljena dejstva in okoliščine to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. Poudarilo je, da bi moralo biti ugotovljeno, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove subjektivne okoliščine na enak način obravnavale tudi njega. V ponovljenem postopku pa je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo, ker je ugotovilo, da je tožnikova sprememba vere pristna.

6. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, med drugim tudi iz razloga pripadnosti določeni veroizpovedi, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. Razlogi preganjanja so določeni v 27. členu ZMZ-1 in med temi razlogi je tudi pripadnost določeni veroizpovedi (druga alineja prvega odstavka).

7. Razlog pripadnosti določeni veroizpovedi po tretjem odstavku 27. člena ZMZ-1 obsega zlasti teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih verskih obredih, posamezno ali v skupnosti drugih oseb, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na kakršnem koli verskem prepričanju ali izhaja iz njega. Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, pa na podlagi devetega odstavka 27. člena ZMZ-1 ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja iz 24. člena ZMZ-1 (to je: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da prej navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo).

8. Pritožnica je tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zaradi spremembe vere zavrnila, ker je ugotovila, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero, kakor tudi, da so imele tožnikove dejavnosti od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite (in da njegova sprememba vere ni pristna), pri tem se je sklicevala na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1 in odločila, da zato tožnik ni upravičen do podelitve statusa begunca. Iz istega razloga tudi ni upravičen do podelitve statusa subsidiarne oblike zaščite, poleg tega pa tožnik ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Sodišče prve stopnje je pritrdilo pritožnici, da tožnik ni izkazal, da bi bil v svoji izvorni državi deležen dejanj preganjanja, vendar je ob tem poudarilo, da to še ne pomeni, da ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oziroma resno škodo.

9. Presojo zakonitosti pritožničine odločitve glede tožnika je sodišče prve stopnje oprlo tudi na temeljne usmeritve in standarde dokazovanja koncepta "pristnosti" spremembe vere (kot podlage za preganjanje) iz sodne prakse Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU).2 V zvezi z odločitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, je presodilo, da je pritožnica napačno uporabila materialno pravo (drugi odstavek 30. člena ZMZ-1) in s tem napravila napačno dokazno oceno glede tožnikove verodostojnosti oziroma (ne)pristnosti spremembe vere.

10. Izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje izdalo po (sicer v prejšnjem postopku) opravljeni glavni obravnavi, na kateri je samo ugotavljalo dejansko stanje glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca za tožnika. Tako je na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja glede pristnosti tožnikove verske spreobrnitve in na podlagi ugotovitev o intenzivnosti preganjanja krščanskih spreobrnjencev v tožnikovi izvorni državi presodilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca.

11. V obravnavani zadevi je najprej sporno, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik izkazuje razlog preganjanja kot pripadnik krščanske vere,3 saj pritožnica v pritožbi vztraja, da tožnikova sprememba vere ni pristna. Iz pritožbenih navedb pa ni mogoče razbrati razlogov, s katerimi bi pritožnica v zvezi s to trditvijo utemeljevala zatrjevani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnica nasprotuje presoji in s tem odločitvi sodišča prve stopnje glede priznanja statusa begunca tožniku, ker se ne strinja z ugotovitvijo, da je tožnikova sprememba vere pristna.

12. Nepristna sprememba vere pomeni, da prosilec dejansko ni prevzel določenega verskega prepričanja (kot sicer sam zatrjuje), zaradi česar niti zunanja manifestacija te vere ni del njegove osebne (verske) identitete. Če je sprememba vere in njeno izražanje za prosilca brez pomena, potem tudi ne bo postavljen v položaj, ko bi se moral temu delu svoje identitete ob vrnitvi v izvorno državo odreči ali jo prikrivati, s tem, da bi se moral odpovedati izvajanju verskih dejanj in obredov ali to izvajanje prikrivati. Posledično je tudi zatrjevanje strahu pred preganjanjem neutemeljeno. Taki, le navzven ustvarjeni spremembi verskega prepričanja je zato res mogoče pripisati, da je bila namenjena zgolj potrebam pridobitve mednarodne zaščite, ki glede na omenjene razloge sama zase ne more utemeljevati strahu pred preganjanjem v izvorni državi, zaradi katerega prosilec ne more ali noče uživati varstva te države (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Taka stališča je Vrhovno sodišče že sprejelo v zadevah, v katerih je bila ugotovljena nepristna sprememba vere in sicer je tudi pojasnilo, da zaradi take spremembe ni smiselno preverjati, kako bi lahko bil prosilec preganjan v izvorni državi.4

13. Glede na pritožbene navedbe pa Vrhovno sodišče ponovno pojasnjuje (to pa je pojasnilo že tudi v zadevah I Up 35/2019 in I Up 93/2019), da priznanje mednarodne zaščite sicer ne more temeljiti le na tako ustvarjenih okoliščinah, povzročenih z dejavnostmi prosilca od odhoda iz izvorne države, saj bi to pomenilo zlorabo sistema mednarodne zaščite oziroma uporabo v nasprotju z njegovim namenom, da zavaruje prosilce, ki za to izkažejo pristno (dejansko) in ne zgolj navidezno potrebo. To je logična izpeljava 23. člena ZMZ-1, po katerem mora uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito med drugim upoštevati, ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, da se oceni, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi. To nalaga upoštevanje (in ne izključevanje) dejavnosti, ki jih je prosilec izvrševal z namenom ustvarjanja pogojev za prošnjo, zato da se jih oceni z vidika, ali bi bil prosilec zaradi njih ob vrnitvi izpostavljen tveganju (preganjanju ali resni škodi). Kot je Vrhovno sodišče tudi že pojasnilo, se tudi v takem primeru prošnja lahko zavrne, vendar ne, ker bi bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 30. člena ZMZ-15, ampak (kot je Vrhovno sodišče pojasnilo v zadevi I Up 74/2018), ker se je ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena ZMZ-1 ugotovilo, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (tretja alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).

14. Pritožnica sicer sodišču ne očita pomanjkljive obrazložitve presoje oziroma s tem povezanih procesnih kršitev, pač pa poudarja, da se ne strinja z posameznimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo drugačno dokazno oceno in s tem drugače ugotovilo dejansko stanje glede tožnikove verodostojnosti oziroma pristnosti njegove spremembe vere. Izraža torej nestrinjanje s tako (drugače) ugotovljenim dejanskim stanjem in vztraja pri ugotovitvah upravnega organa. Še vedno meni, da tožnikove izpovedbe, na podlagi katerih je sodišče preizkušalo pristnost spremembe vere, tudi po opravljeni glavni obravnavi niso prepričljive.

15. S temi pritožbenimi ugovori torej uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 75. člena ZUS-1), ki je v obravnavani zadevi dopusten, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje.6 Zmotna ugotovitev dejanskega stanja se pojavlja predvsem v treh oblikah: kot zmotna dokazna ocena, kot zmotna uporaba pravil izkušenj ali uporaba napačnih oziroma na konkreten primer neuporabljivih izkustvenih pravil.7 Za utemeljitev katerekoli od teh oblik pa ne zadošča, da pritožnik navede le, katero dejstvo je zmotno ugotovljeno, temveč mora tudi argumentirati, zakaj naj bi bilo stališče sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno.

16. V obravnavanem primeru pritožnica sodišču prve stopnje po vsebini očita zmotno dokazno oceno tožnikovih izjav in listin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo dejansko stanje. Zmotna dokazna ocena pa je posledica procesne napake neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V primerih, ko ta ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa omenjena določba ZPP, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka.8 Vendar je kršitev 8. člena ZPP podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili).9 Tako je dokazna ocena, na kateri temelji sodna odločba, zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Končna ocena pa mora temeljiti tudi na "uspehu celotnega postopka", torej na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje tudi navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku ipd.10

17. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo izpodbijane sodbe tem zahtevam zadostilo. Najprej je pojasnilo, kaj je pomembno ugotavljati z vidika vprašanja pristnosti spremembe tožnikove vere, in je v tem okviru zaslišalo tožnika. Tako je ugotovilo dejstva; da je tožnik zahajal v domačo cerkev v Iranu zadnje štiri mesece pred odhodom, da je iz Irana pobegnil, ker je izvedel za aretacijo dveh vernikov iz domače cerkve, da je ob samem aktu krsta že poznal osnove krščanske vere in da namerava tudi v Iranu izvrševati krščansko veroizpoved. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, da gre pri tožniku za pristno in trajno spremembo vere ter da njegova dejanja nimajo zgolj namena ustvarjanja pogojev za mednarodno zaščito. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje razvidno, kako je sodišče prve stopnje ocenilo verodostojnost tožnikovih izjav. Pojasnilo je svojo oceno tožnikove izpovedbe glede seznanjanja s krščansko vero, obrazložilo je, zakaj meni, da je njegova sprememba vere pristna in poudarilo, da od tožnika ni mogoče zahtevati, da svojo veroizpoved v primeru vrnitve v Iran skriva oziroma, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove verski praksi.11 Obširno je tudi pojasnilo, zakaj drugače ocenjuje tožnikove izpovedbe glede datuma krsta, priprav, ki so potrebne za krst, samega obreda krsta, glede dostopanja do verskih vsebin preko interneta ter na podlagi česa je ugotovilo, da gre pri tožniku za pristno spremembo veroizpovedi kot podlago za preganjanje. Pritožnica se s takimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ne strinja, pravno relevantnih razlogov za to pa ne navaja.

18. Pritožnica trdi, da je samo navajanje tožnika, da bi v Iranu hodil v cerkev in nadaljeval s krščanstvom, premalo in preuranjeno za zaključek, da ima tožnik po vrnitvi v Iran namen izvrševati svojo veroizpoved. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Meni, da so tožnikove izjave neprepričljive in da zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi te izjave upoštevalo kot notranje konsistentne in prepričljive. Navedeno za utemeljitev pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot je bilo že pojasnjeno, ne zadošča. Tudi sicer je treba poudariti, da je pritožnica pri ugotavljanju teh dejstev na glavni obravnavi sodelovala in je torej imela možnost tožniku zastavljati vprašanja v zvezi s pristnostjo spremembo vere oziroma načinom izvrševanja krščanske veroizpovedi v primeru vrnitve v Iran. Ker v pritožbi tudi ni predlagala izvedbe novih ali že predloženih dokazov, ki bi terjali presojo Vrhovnega sodišča, ni primeren očitek sodišču prve stopnje, da za zgoraj navedene zaključke ni imelo zadostne podlage. Pritožba navaja, da naj bi bil tožnik v svojih izjavah, ki jih je podal ob vložitvi prošnje kot tudi na osebnem razgovoru in na naroku 21. 5. 2018, neprepričljiv, zaradi česar po mnenju pritožnice tem izjavam ni mogoče priznati notranje konsistentnosti. S tem pritožnica nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede prepričljivosti tožnikovih izjav oziroma izpovedbe v povezavi s pristnostjo spremenjene vere. Vrhovno sodišče se ne strinja s posplošeno trditvijo, da tožnikovi odgovori niso prepričljivi in poglobljeni. Prepričljivost izpovedbe je namreč rezultat ocene vseh odgovorov in temelji na presoji njihove vsebinske kvalitete. Tako so tudi skope, po obsegu skromne izpovedbe lahko popolne in konsistentne ter zato logično in izkustveno prepričljive. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, so bile tožnikove izjave v relevantnih delih skladne tekom celotnega postopka in se niso razlikovale od pridobljenih informacij o izvorni državi, pri čemer je sodišče prve stopnje glede na navedeno ocenilo, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje in obenem ugotovilo, da iz njegovih skladnih izjav ni zaznati, da bi imel namen zavajati ali prikrivati dejstva – zato je zaključilo, da je podana splošna verodostojnost tožnika in je sledilo temu, da je sprememba tožnikove vere iz islama v krščanstvo pristna.12 Ker drugih konkretnejših navedb v pritožbi ni, nadaljnje opredeljevanje do tega očitka ni mogoče. 19. Pritožnica sodišču prve stopnje ne očita, da je zgoraj navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Prav tako sodišču prve stopnje ne očita kršitve drugih pravil postopka upravnega spora.

20. Prav tako je neutemeljen pritožničin očitek, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo brez glavne obravnave, čeprav je bilo sodišču prve stopnje tako naloženo s sklepom Vrhovnega sodišča. Tožnik je namreč na naroku 21. 5. 2018 o izvrševanju svoje veroizpovedi v primeru vrnitve v Iran že izpovedal, pritožnica pa temu ni nasprotovala, kot že pojasnjeno, je imela možnost postavljanja dodatnih vprašanj, v pritožbi pa niti ne navaja, o čem naj bi bil tožnik še dodatno zaslišan. Zgolj stališče, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo preuranjeno, pa niti ne dopušča resno pritožbeno obravnavo. Glede na zgoraj pojasnjene zaključke sodišča prve stopnje v obravnavanem postopku, pa sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba (več) ugotavljati, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj (kot je sicer Vrhovno sodišče napotilo sodišče prve stopnje s sklepom I Up 148/2018 z dne 3. 10. 2018), saj navedeno za odločitev ni pomembno.

21. Neobrazložen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da pritožnica ni nasprotovala predloženim in preučenim informacijam o izvorni državi. Pritožba namreč niti ne konkretizira, katerim predloženih informacijam o izvorni državi nasprotuje oziroma je nasprotovala, zato tudi drugačna presoja Vrhovnega sodišča ni mogoča. 22. Glede na razloge sodišča prve stopnje, ki jih pritožnica ni uspela izpodbiti, za sprejeto odločitev o utemeljenosti tožnikove prošnje glede priznanja statusa begunca tako niti niso pomembni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na razloge za tožnikovo odločitev po objavljanju zasebnih zadev v zvezi s spremembo vere na družabnih omrežjih, na mnenje tožnika, kako naj bi državni organi v Iranu izvedeli za njegovo zanimanje za krščansko vero in za njegovo spreobrnitev ter kako bi lahko povezali tožnikovo ime in njegovo objavljanje pod psevdonimom, zato se Vrhovno sodišče do njih posebej ne opredeljuje.

23. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi narava stvari v obravnavanem primeru dopuščala odločanje sodišča o pravici sami, vendar pa tožnik tega v tožbi ni predlagal;13 glede na to, da se tožbeni predlog glasi samo na odpravo izpodbijane odločbe, bi z odločanjem v sporu polne jurisdikcije sodišče prve stopnje nedopustno preseglo tožbeni zahtevek (357. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zato je takšno ravnanje sodišča prve stopnje po oceni Vrhovnega sodišča pravilno, saj je skladno s prvim odstavkom 40. člena ZUS-1 obseg sodnega varstva določen z vrsto in obsegom predmeta spora, ki ga določi tožnik, sodišče pa po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Pritožnica torej neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi glede na sprejeto ugotovitev, da je tožnik upravičen do statusa begunca, o tem moralo samo tudi odločiti z izrekom sodbe.

24. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Iz povzetkov v izpodbijani sodbi je razvidno, da je tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s težavami zaradi spremembe vere v povezavi s pripadnostjo evangeličanski cerkvi. Pri tem se je skliceval na preteklo preganjanje v Iranu zaradi obiskovanja krščanske cerkve, svoje zanimanje za krščansko vero pa je utemeljeval tudi z navedbami o seznanjanju s krščansko vero preko interneta. Po podaji prošnje je predložil še krstni list evangeličanske cerkve v Ljubljani. 2 Sklicuje se na sodbo v združenih zadevah Y in Z (C-71/11 in C-99/11) z dne 5. 9. 2012 in na sodbo C-56/17 (Fathi) z dne 4. 10. 2018. 3 Druga alineja prvega odstavka in drugi odstavek 27. člena ZMZ-1. 4 Glej sodbe Vrhovnega sodišča I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, I Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018, I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017, I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017, I Up 183/2017 z dne 23. 8. 2017. 5 "Če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu, priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih." 6 Glej ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, npr. sodbo I Up 79/2018 z dne 23. 5. 2018 (9. točka obrazložitve). 7 Tako J. Zobec v: Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 322 in 323. 8 Tako na primer tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 218/2010 z dne 3. 3. 2011 (13. točka obrazložitve). 9 Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 298/2003 z dne 13. 11. 2003 (predzadnji odstavek). 10 Glej J. Zobec v: Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 92. 11 Glej odločitev SEU v združenih zadevah C-71/11 in C-95/11 z dne 5. 9. 2012. 12 Glej 32. točko izpodbijane sodbe. 13 Tožnik je v svojem tožbenem zahtevku predlagal, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, ni pa predlagal odločanja sodišča v sporu polne jurisdikcije po prvem odstavku 65. člena ZUS-1.