Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za več oblik negmotne škode.

Materialnopravno pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da tožnici ne gre odškodnina za začasno skaženost v času zdravljenja zaradi oteklin, odrgnin, podplutb in kovinske naprave v ustih. Zato je opisano vidno spremenjenost in tožničina neprijetna občutja v zvezi z njo pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je dne 19.12.1994 kot sopotnica poškodovala v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje ji je od zahtevanih 3,000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 1,500.000 SIT odškodnine, od zahtevanih 300.000 SIT za strah 150.000 SIT, od zahtevanih 2,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenskih aktivnosti 700.000 SIT in od zahtevanih 700.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 150.000 SIT. Zato je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici 2,500.000 SIT odškodnine, presežno zahtevanih 3,500.000 SIT je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je presodilo, da je tožnici neutemeljeno prisojena odškodnina 150.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker je šlo le za začasno skaženost in je v tem delu utemeljena pritožba tožene stranke, da pa je za enak znesek premalo prisojeno za telesne bolečine in nevšečnosti in je zato v tem delu utemeljena tožničina pritožba. Ob upoštevanju spremenjene odmere za posamezne oblike nepremoženjske škode, pri čemer je odmera skupne odškodnine ostala enaka, je v preostalem delu pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ji prisodi še znesek 3,500.000 SIT. V reviziji ponavlja svoje pritožbene trditve o obsegu posameznih oblik nepremoženjske škode in poudarja številne poškodbe, dolgotrajno zdravljenje in tudi dolgotrajen sodni postopek. Vztraja pri stališču, da je poškodba bobniča vsaj v posredni vzročni zvezi s prometno nesrečo in da do nje ne bi prišlo, če ne bi bilo prometne nesreče. Tožnica je dobila prenizko odškodnino tudi za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, pri katerih v reviziji omenja še oceno izvedenca dr. J. o 15 do 20 % invalidnosti in opozarja, da mora trajno paziti na morebitne posledice prehladnih obolenj zgornjih dihal, ki lahko povzročijo vnetje desnega srednjega ušesa.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

V času prometne nesreče je bila tožnica stara 29 let in je delala kot zobna asistentka. V trčenju je dobila pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, zlom vogala desne spodnje čeljustnice, zlom telesa leve spodnje čeljustnice, obtolčenine obraza, desnega zapestja in desnega kolka. V bolnici je bila od 19. do 27.12.1993, nato se je zdravila ambulantno, v bolniškem staležu je bila do 04.05.1995. Pretres možganov so ji zdravili konzervativno z opazovanjem v bolnici. Tudi zvin vratne hrbtenice so zdravili konzervativno, en mesec je morala nositi Schanzovo ovratnico, nato je sledila ambulantna fizioterapija in vaje doma. Oba zloma čeljusti so zdravili z namestitvijo kovinskih opornic na zobna loka z žično zaporo, kar je bilo odstranjeno po 53 dneh, v tem obdobju pa je tožnica morala uživati redko hrano, zaradi česar je shujšala in oslabela. Zaradi poškodb je hodila na številne kontrolne preglede k specialistom in lečečemu zdravniku, prestala več preiskav, med njimi dve EEG preiskavi, večkrat so jo rentgensko slikali. Zaradi pretresa možganov je lahko imela motnje zapomljivosti, zbranosti in čustvovanja v obdobju 6 mesecev. V to obliko škode je sodišče druge stopnje uvrstilo tudi dvomesečno vidno spremenjeno zunanjost zaradi oteklin, odrgnin, podplutb in kovinske naprave v ustih, kar vse je povzročalo tožnici neprijetna počutja in sram. Obdobje telesnih bolečin v času zdravljenja je trajalo dobre 3 mesece, obdobje hudih bolečin je bilo krajše, obdobje srednjih in lahkih pa daljše. Bodoče telesne bolečine bo čutila v lažji obliki in občasno pri grizenju trše hrane in v vratni hrbtenici.

Tožnica primarnega strahu ni trpela, zaradi pretresa možgan se dogodka ne spominja, zaskrbljenost za zdravljenje pa je trajala v srednji obliki 1 teden, v lažji pa 4 do največ 6 mesecev.

Na podlagi izvedenskih mnenj sta sodišči zaključili, da poškodbe tožnici v funkcionalnem smislu niso pustile nobenih posledic, verjeli pa sta tožnici, da zaradi občasnih bolečin v vratni hrbtenici in občasnih glavobolov težje opravlja dela v gospodinjstvu in v službi, zlasti pri računalniku, zaradi česar blažje duševno trpi in bo imela te težave tudi v bodoče. Navedene dejanske ugotovitve obeh sodišč o obsegu posameznih oblik nepremoženjske škode so sprejete na podlagi tožničine izpovedi, medicinske dokumentacije in izvedenskih mnenj ortopeda, nevrologa, stomatologa in otorinolaringologa. Res je zadnji izvedenec omenjal odstotke o zmanjšanju življenjskih aktivnosti pri tožnici, vendar je pri tem izhajal iz poškodbe bobniča desnega ušesa. Prav za to poškodbo pa sta obe sodišči ugotovili, da ni mogoče šteti, da je v vzročni zvezi z obravnavano prometno nesrečo. Do nje je prišlo takrat, ko je zdravnik zaradi tožničinih bolečin preverjal, ali je v nesreči prišlo tudi do poškodbe desnega ušesa. Zato je moral najprej očistiti strjeno ušesno maslo v sluhovodu, pri tem pa je prišlo do poškodbe bobniča, ki je bil predhodno že anatomsko spremenjen in brazgotinasto stanjšan zaradi prejšnjih vnetij srednjega ušesa. Ob takih ugotovitvah je materialnopravno pravilna presoja, da je ta poškodba posledica predhodno oslabljene stene bobniča in zdravniškega posega pri čiščenju sluhovoda ter da zato ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Revizijsko prikazovanje navedenih dejstev kot posredne vzročne zveze med poškodbo bobniča in prometno nesrečo ni utemeljeno. Zato se tožnica tudi neutemeljeno sklicuje na oceno otorinolaringologa o zmanjšanju življenjskih aktivnosti in na potrebno posebno skrb pri prehladnih obolenjih.

Tožnica je tožbo vložila dobro leto po prometni nesreči. Pravdni postopek na prvi stopnji je trajal tri leta in pol, v njem pa so mnenja podali kar štirje izvedenci različnih strok. Zato ni mogoče pritrditi tožnici, da naj bi šlo za izredno dolgotrajen postopek, kar naj bi se odrazilo pri odmeri odškodnine. Pritrditi ji tudi ni mogoče, da naj bi šlo za izredno dolgotrajno zdravljenje, saj je treba upoštevati le dobre 4 mesece trajajoče zdravljenje tistih poškodb, do katerih je prišlo v prometni nesreči, ne pa tudi dveh operacij v zvezi s kasnejšo poškodbo bobniča. Tožnica v reviziji vztraja pri celotnem tožbenem zahtevku, torej tudi pri zahtevanih 700.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti, vendar tega dela revizije ne obrazloži. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnici ne gre odškodnina za začasno skaženost v času zdravljenja zaradi oteklin, odrgnin, podplutb in kovinske naprave v ustih. Zato je opisano vidno spremenjenost in tožničina neprijetna občutja v zvezi z njo pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti.

Prisoja odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode in skupna prisoja v znesku 2,500.000 SIT po ugotovitvah revizijskega sodišča pravilno upošteva vse kriterije za prisojo pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ustrezno so upoštevane vse individualne značilnosti tožničine škode, ki je tudi dovolj konkretizirana, prisojena odškodnina pa je primerno umeščena v okvir prisoje odškodnin v tistih zadevah, ki so po ugotovljenem obsegu in vrsti škode primerljive s tožničino zadevo.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.