Jedro

Prijava v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, plačila plače in drugih denarnih terjatev iz tega razmerja so lahko le posledica obstoja delovnega razmerja. Pravilno je sodišče prve stopnje zapisalo, da s postavitvijo denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, katerega obstoj ni ugotovljen, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati regres v znesku 117,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2020, v roku 15 dni, kar zahteva tožeča stranka več (to je 193,05 EUR), se zavrne (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova nadomestila plače plačati 2.601,85 EUR bruto in od tega zneska obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobja navedena v II. točki izreka sodbe. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 878,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi toženemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka ter pritožbenega postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek in odločitev sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da je za odločitev o tožbenem zahtevku predvsem bistveno ali obstoji delovno razmerje tožnice v obdobju od 18. 5. 2020 do 23. 8. 2020. Sodišče je poudarilo, da tožnica ni uveljavljala sodnega varstva zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje oziroma zaradi nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in zato naj ne bi bilo mogoče v okviru predhodnega vprašanja ugotavljati obstoj delovnega razmerja. Po mnenju sodišča tožnica naj ne bi bila upravičena do denarnega zahtevka, ker ni vložila tožbe na podlagi 3. odstavka 200. člena ZDR-1. ZDR-1 v 4. odstavku 200. člena določa, da delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zaradi česar je sodba nezakonita. ZDR-1 v 3. odstavku 200. člena določa 30-dnevni prekluzivni rok izključno za uveljavljanje zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodb o zaposlitvi in odločitev o disciplinski odgovornosti, kar pa tožnica v sodnem sporu ne uveljavlja. Tožnica poudarja, da 3. odstavek 200. člena ZDR-1 ne predpisuje roka za uveljavljanje sodnega varstva glede obstoja delovnega razmerja, zato 3. odstavka 200. člena ZDR-1 ni mogoče razlagati na način, da se 30-dnevni rok nanaša na vložitev zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Sodišče je v sodbi citiralo sodno prakso, s katero utemeljuje svojo odločitev, vendar je dejansko stanje v konkretnem primeru drugačno od dejanskega stanja v citiranih zadevah. Delavec lahko uveljavlja druge pravice iz delovnega razmerja (npr. plačo, regres, stroške prehrane) s tem, da se ugotovitev obstoja delovnega razmerja postavlja kot predhodno vprašanje za odločitev o upravičenosti teh pravic. Obstoj delovnega razmerja je v tem primeru predhodno vprašanje, od katerega je odvisna utemeljenost denarnega zahtevka. Sodišče v konkretni zadevi ni vsebinsko odločalo o postavljenem zahtevku, temveč je vsebinsko odločitev pogojevalo s sprožitvijo drugega sodnega postopka (glede nezakonitosti odpovedi). V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da je delavka tožbo za izplačilo denarnega zneska vložila še preden je izvedela, da naj bi ji delovno razmerje nezakonito prenehalo. Sodišče bi moralo v okviru predhodnega vprašanja odločiti o obstoju delovnega razmerja za obdobje 18. 5. 2020 do 23. 8. 2020, česar pa ni storilo in za dokazovanje tega dejstva ni izvedlo nobenega dokaza. Tožnica je pred vložitvijo tožbe, po svojem pooblaščencu, posredovala delodajalcu tri dopise glede ureditve medsebojnih razmerij oziroma glede plačila zahtevanega denarnega zneska, in sicer 18. 5. 2020, dopis z dne 29. 5. 2020 in 17. 6. 2020. Delodajalec na nobeden dopis ni odgovoril. Zato je bila tožnica primorana vložiti tožbo na izplačilo neizplačanih plač in je dne 8. 7. 2020 tožbo tudi vložila. Delodajalec je prvič izjavil, da naj bi delavki podal odpoved, šele v odgovoru na tožbo. V kolikor bi tožnici resnično vročil odpoved junija 2020, bi to sporočil tožnici oziroma njenemu pooblaščencu najkasneje v odgovoru na dopis z dne 17. 6. 2020. Odpoved je tako fiktivna, ker tožnici nikoli ni bila vročena.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je nesporno dejstvo, da med strankama v spornem obdobju ni obstajalo delovno razmerje, saj je tožnici, ki je pri toženi stranki opravljala delo na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2018 na delovnem mestu pomožne natakarice, bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 18. 5. 2020. Zato tožnica po tem datumu iz naslova plačila nadomestila plače ni imela nobenega zahtevka več, saj delovno razmerje ni obstajalo. Tožena stranka je tožnici pravilno vročila izredno odpoved na naslovu, ki ga je tožnica sporočila in je zapisano v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, ter da je odločitev glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravno pravilna.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo, da ker tožnica ni uveljavljala sodnega varstva zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, naj ne bi bilo mogoče v okviru predhodnega vprašanja ugotavljati obstoj delovnega razmerja. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče upoštevati 4. odstavek 200. člena ZDR-1, ki določa, da delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnica je zahtevala plačilo denarnega zneska (nadomestilo plače), zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in v posledici navedenega je sodba nezakonita. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Tožnica je od tožene stranke zahtevala plačilo nadomestila plače in obračun ter odvod davkov in prispevkov za obdobje od 1. 5. 2020 do 23. 8. 2020. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je temelj za priznanje pravic iz delovnega razmerja obstoj delovnega razmerja. Zato je bilo za odločitev v obravnavanem primeru bistveno, če je v obdobju od 18. 5. 2020 do 23. 8. 2020 obstajalo delovno razmerje med strankama. Tožena stranka je trdila, da je delovno razmerje tožnici prenehalo 18. 5. 2020 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa je trdila, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki do 23. 8. 2020, ko se je naslednji dan zaposlila pri novem delodajalcu.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je za odločitev o postavljenem zahtevku tožnice bistven obstoj delovnega razmerja za čas od 18. 5. 2020 do 23. 8. 2020. Tožnica je bila z odredbo, ki jo je prejela 24. 3. 2020, napotena na čakanje na delo doma, tožena stranka pa je tožnico pozvala, da se 17. 5. 2020 vrne na delo in s tem je bilo čakanje na delo preklicano. V času od 11. 5. 2020 do 17. 5. 2020 je bila tožnica v bolniškem staležu, nato pa se na delo ni vrnila in ni opravičila izostanka, zato ji je tožena stranka izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je glede seznanitve tožnice z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi naredilo celovito in natančno dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tožnica je sama navajala, da je bila na podlagi poizvedbe glede obstoja zdravstvenega zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, dne 12. 8. 2020 obveščena, da jo je tožena stranka 18. 5. 2020 odjavila iz zdravstvenega zavarovanja. Navedeno izhaja tudi iz dopisa ZZZS z dne 12. 8. 2020. Kljub temu tožnica sodnega varstva za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni uveljavljala po 3. odstavku 200. člena ZDR-1. Prijava v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, plačila plače in drugih denarnih terjatev iz tega razmerja so lahko le posledica obstoja delovnega razmerja. Pravilno je sodišče prve stopnje zapisalo, da s postavitvijo denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, katerega obstoj ni ugotovljen, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da 3. odstavek 200. člena ZDR-1 ne predpisuje roka za uveljavljanje sodnega varstva glede obstoja delovnega razmerja, temveč zgolj 30-dnevni rok za ugotovitev nezakonitosti odpovedi.

9. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na enotno in ustaljeno sodno prakso in so neutemeljene pritožbene trditve, da se sodna praksa, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje ne nanaša na obstoj delovnega razmerja. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavno pravico delavke do sodnega varstva, ki je določena v 23. členu Ustave RS ter ni vsebinsko odločalo o postavljenem zahtevku. Glede na to, da je rok za vložitev tožbe o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prekluzivni materialni rok in ga je tožnica zamudila, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokazov, ki sta jih stranki predlagali v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo odpovedi. Ker se trditve tožnice v vlogah in tudi sami pritožbi, da gre za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, od katere pa je dejansko odvisen obstoj delovnega razmerja in posledično tudi, ali tožnici gredo pravice iz delovnega razmerja (nadomestilo plače), bi morala tožnica ravnati skladno s 3. odstavkom 200. člena ZDR-1 in zoper izredno odpoved tožene stranke vložiti ustrezno tožbo in ker tega ni naredila, odpoved velja in je delovno razmerje tožnici prenehalo 18. 5. 2020, zato je odločitev sodišča pravilna in zakonita.

10. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške po načelu uspeha v postopku (154. člen ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo – 375 točk, kar z materialnimi stroški in DDV, zanaša 280,00 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).