Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da splošna klavzula iz Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi o tem, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca, velja tudi za konkurenčno klavzulo za čas po prenehanju delovnega razmerja. Dogovor o konkurenčni klavzuli je poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, ki je vključen v pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava. Čeprav tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ob sklenitvi Sporazuma toženca opozorila na obveznost obveščanja, če se bo zaposlil pri drugi konkurenčni družbi, to ne vpliva na prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule oziroma sporazumno odpoved zahtevkom iz tega naslova.

Tožeča stranka se je s Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljavno odpovedala uveljavljanju denarnim zahtevkom v bodoče, kar vključuje tudi plačilo pogodbeni kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti in osebnih podatkov. Pogodbena kazen, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem sporu, je primer stranske pogodbene obveznosti. Zato toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje (da določb Sporazuma ni mogoče razlagati, kot da se nanaša tudi na zakonsko obveznost varovanja poklicne skrivnosti) in da mora posledično tožeči stranki plačati pogodbeno kazen zaradi kršitve te obveznosti. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo poleg tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varstva osebnih podatkov zavrniti tudi tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe se v I., III. in IV. točki izreka spremeni, tako da se v tem delu izrek glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati iz naslova kršitve varovanja poslovne skrivnosti znesek 8.455,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2022 dalje do plačila."

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 2.083,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Tožeča stranka je zavezanec za plačilo sodne takse."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.323,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožeči stranki plača pogodbeno kazen zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti v znesku 8.455,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2022 dalje (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbena zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v znesku 23.610,44 EUR in zaradi kršitve varovanja osebnih podatkov v znesku 8.455,25 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka tožencu povrniti stroške postopka v višini 1.271,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in da je tožeča stranka zavezanec za plačilo sodne takse v višini 80 % ter toženec v višini 20 %.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da volja strank ob sklenitvi sporazuma o tem, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja, ni zajemala dogovora o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Toženec je bil pred sklenitvijo sporazuma izrecno opozorjen, da njegove obveznosti iz naslova konkurenčne klavzule (tj. dolžnost obveščanja o zaposlitvi pri konkurenčni družbi) ne prenehajo. Glede na izjavo toženca, da se ne namerava zaposliti pri konkurenčni družbi, ni dvoma, da volja strank pri sklepanju sporazuma ni zajemala tudi odpovedi morebitnim zahtevkom iz naslova konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje volje strank ni štelo za relevantno okoliščino. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je toženec opravljal delo za konkurenčno družbo (vabljenje strank v igralnico, katere lastnik je družba, pri kateri je toženec zaposlen), bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Čeprav se kršitvi glede varovanja poslovne skrivnosti in varovanja osebnih podatkov v dejanskem stanju delno prekrivata, to ne izključuje odgovornosti toženca za obe kršitvi in ga ne odvezuje obveznosti plačila dogovorjene pogodbene kazni za vsako posamezno kršitev. Po stališču tožeče stranke gre za dve različni pravni dobrini, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tudi zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varovanja osebnih podatkov. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je dolžan plačati v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno pogodbeno kazen zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pogodbene volje strank, ki sta v sporazumu izrecno določili, da nimata več medsebojnih zahtevkov, kar zajema tudi plačilo pogodbene kazni. Tožencu ni mogoče očitati, da je kršil obveznost varovanja poslovne skrivnosti. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, prerekali pritožbene navedbe in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in v tistem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba toženca je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožeča stranka od toženca zahteva plačilo pogodbene kazni v skupnem znesku 40.520,94 EUR zaradi kršitev konkurenčne klavzule, obveznosti varovanja poslovne skrivnosti in varovanja osebnih podatkov. Plačilo pogodbene kazni za kršitev navedenih obveznosti sta stranki dogovorili v 10., 11. in 13. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 8. 2021. 8. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR-1 ali z drugim zakonom določeno drugače. 9. Prvi odstavek 247. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) določa, da se lahko upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik upniku plačal določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev pogodbene obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka, za katero se dogovorita stranki pogodbe, ki je pravni temelj te izpolnitvene obveznosti. Upnik lahko zahteva od dolžnika plačilo pogodbene kazni za neizpolnitev oziroma kršitev tiste obveznosti, v zvezi s katero je bila takšna pogodbena kazen dogovorjena (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 45/2019 z dne 11. 2. 2020). Pogodbena kazen je tesno in neločljivo vezana na pogodbeno razmerje. Vsebino dogovora o pogodbeni kazni in njene pravne prvine (npr. veljavnost, obseg in pogoje dolžnikove odgovornosti, uresničevanje upnikovih pravic) je treba zato razlagati v kontekstu celotnega pogodbenega razmerja (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 11/2023 z dne 26. 4. 2022).

10. V prvem odstavku 3. točke Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Sporazum) sta se stranki dogovorili, da so po izpolnitvi v Sporazumu izrecno določenih obveznosti dokončno in v celoti poravnane vse medsebojne obveznosti iz naslova delovnega razmerja. V drugem odstavku 3. točke Sporazuma je določeno, da stranki nimata iz naslova delovnega razmerja več nobenih denarnih ali drugih medsebojnih zahtevkov in se v celoti in nepreklicno odpovedujeta v bodoče uveljavljati kakršnekoli zahtevke na navedeni pravni in dejanski podlagi. Stranki sta v 4. točki še navedli, da odraža Sporazum njuno pravo voljo, da ga podpisujeta brez napake volje in brez zmote.

11. Na podlagi navedenih določb je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da splošna klavzula iz Sporazuma o tem, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca velja tudi za konkurenčno klavzulo za čas po prenehanju delovnega razmerja. Dogovor o konkurenčni klavzuli je poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, ki je vključen v pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 7/2020 z dne 9. 6. 2020). Čeprav tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ob sklenitvi Sporazuma toženca opozorila na obveznost obveščanja, če se bo zaposlil pri drugi konkurenčni družbi, to ne vpliva na prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule oziroma sporazumno odpoved zahtevkom iz tega naslova. Tožeča stranka se je s sklenitvijo Sporazuma odpovedala uveljavljanju kakršnimkoli denarnim ali drugim zahtevkom v bodoče na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kar zajema tudi zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Pri tem pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da zgolj ugotovljena prisotnost toženca pred igralnico še ni dokaz o tem, da opravlja konkurenčno dejavnost. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo zneska 23.610,44 EUR iz naslova kršitve konkurenčne klavzule pravilno zavrnilo kot neutemeljenega.

12. Delavčeva obveznost varovanja poslovne skrivnosti v skladu z 38. členom ZDR-1 velja že na podlagi zakona, stranki pa sta v pogodbi o zaposlitvi določili pogodbeno kazen za njeno kršitev in kršitev varovanja osebnih podatkov. Tožeča stranka lahko kot delodajalec s terjatvijo prosto razpolaga in se ji tudi "odpove" tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delavcem v mejah, ki so začrtane s 3. členom ZPP, o njej poravna ali sporazume. Tožeča stranka se je s 3. točko Sporazuma veljavno odpovedala uveljavljanju denarnim zahtevkom v bodoče, kar vključuje tudi plačilo pogodbeni kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti in osebnih podatkov. Pogodbena kazen, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem sporu, je primer stranske pogodbene obveznosti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 11/2023 z dne 26. 4. 2022). Zato toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje v 5. točki obrazložitve (da določb Sporazuma ni mogoče razlagati, kot da se nanaša tudi na zakonsko obveznost varovanja poklicne skrivnosti) in da mora posledično tožeči stranki plačati pogodbeno kazen zaradi kršitve te obveznosti. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo poleg tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varstva osebnih podatkov zavrniti tudi tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti.

13. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in I. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti v višini 8.455,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2022 dalje (peta alineja 358. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je posledično spremenilo odločitev o stroških postopka toženca v III. točki izreka sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec je uspel v postopku na prvi stopnji, zato mu je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna povrniti njegove stroške postopka v znesku 2.083,12 EUR. Sodišče prve stopnje je tožencu priznalo stroške v tem znesku, česar pritožba tožeče stranke posebej ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče temu znesku sledilo.

15. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo II. točko izreka sodbe (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče tožencu priznalo za pritožbo 500 točk, odgovor na pritožbo 875 točk, 2 % materialnih stroškov od vrednosti 1000 točk in 1 % od vrednosti nad 1000 točk, 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj s sodno takso za pritožbo 300,00 EUR znaša 1.323,89 EUR. Te stroške mu je tožeča stranka dolžna povrniti v roku 15 dni.