Jedro

Iz t. i. dokaznega stavka izhaja, da je tožena stranka s predlaganim dokazom: 1. hotela dokazovati negativno dejstvo, kar pa je nepotrebno, saj je v takšnem primeru breme dokazovanja na tožeči stranki, ki zatrjuje njen obstoj, in ne na toženi stranki in 2. s svojo izpovedbo skušala nadomestiti manjkajoče (presplošne) trditve, kar pa ni dopustno. Predlagani ustni dokaz je bil torej pravno neodločilen (konkretno: nepotreben in nedovoljen), zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo .

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 123534/2012 z dne 29. 8. 2012 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka v celoti, v tretjem odstavku izreka pa za znesek izvršilnih stroškov v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 23. 9. 2012 do plačila. Višji stroškovni zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper obsodilni del sodbe se je iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi v celoti ugodi ter o zahtevku odloči v korist tožene stranke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Na podlagi pisnih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo: da je med pravdnima strankama obstajalo poslovno razmerje; da je tožeča stranka s predloženimi računi in tovornimi listi izkazala temelj vtoževanih računov; da je tožena stranka blago po vtoževanih računih prevzela; in da tožena stranka višine računov ni izrecno prerekala. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na ta način jasno in popolnoma ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva in ob uporabi relevantne pravne podlage (določb, ki urejajo prodajno pogodbo; 435. člen OZ in naslednji) pravilno zaključilo, da je za toženo stranko nastala obveznost plačila vtoževanih računov. Smiselno uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

7. Stališče pritožnice, da je s tem, ko je v vlogi „Odgovor dolžnika na pritožbo upnika“ predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke izrazila zahtevo, da se v zadevi razpiše glavna obravnava, je zmotno. V sporih majhne vrednosti obstajajo izjeme od obligatornosti glavne obravnave. Tako drugi odstavek 454. člena ZPP določa, da sodišče brez razpisa naroka izda odločbo o sporu, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala. V strokovni literaturi (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722) in sodni praksi (prim. odločbi VSL II Cp 511/2011 in II Cp 2634/2012 ter sklep VS RS III Ips 171/2009) je uveljavljeno stališče, da mora biti zahteva za izvedbo naroka izražena izrecno, takšne zahteve pa nobena od pravdnih strank ni podala. V skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP (in ne samovoljno, kot to trdi pritožnica) je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo brez naroka, že na podlagi pisnih dokazov. V pritožbi očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8. S tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženi stranki tudi ni bila kršena pravica do izjave oziroma načelo kontradiktornosti. Takšna kršitev bi bila lahko podana le tedaj, ko bi sodišče prve stopnje zavrnilo nek pravno odločilen dokaz. Po vpogledu v spis pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke utemeljevala z navedbami, da bo le-ta potrdil, da vtoževana terjatev ne obstaja, oziroma da obstaja v drugačnem znesku. Iz t. i. dokaznega stavka izhaja, da je tožena stranka s predlaganim dokazom: 1. hotela dokazovati negativno dejstvo, kar pa je nepotrebno, saj je v takšnem primeru breme dokazovanja na tožeči stranki, ki zatrjuje njen obstoj, in ne na toženi stranki(1) in 2. s svojo izpovedbo skušala nadomestiti manjkajoče (presplošne) trditve,(2) kar pa ni dopustno (prim. 7. in 212. člen ZPP). Predlagani ustni dokaz je bil torej pravno neodločilen (konkretno: nepotreben in nedovoljen), zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 287. člen ZPP).

9. Ne drži niti navedba pritožnice, češ da bi lahko še na glavni obravnavi predlagala dokaze v svojo korist. Posebnost postopka v sporih majhne vrednosti je tudi ta, da lahko stranka navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze samo v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ter v zelo omejenem obsegu še v eni pripravljalni vlogi (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki bi jih tožena stranka navajala izven omenjenih vlog se zato v nobenem primeru ne bi upoštevali (453. člen ZPP), na kar je bila tožena stranka v pozivu sodišča z dne 10. 10. 2013 (l. št. 86 spisa) tudi izrecno opozorjena (4. točka poziva).

10. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Tako tudi sklep VS RS II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2009 in kar v vlogi „Odgovor dolžnika na pritožbo upnika“ ugotavlja tudi sama tožena stranka, ko navaja, da je „breme dokazovanja obstoja terjatve in njene višine na strani upnika“.

(2) Tožena stranka je zatrjevala, da vtoževana terjatev obstoji v drugačni višini, ne da bi podala njeno točno višino.