Jedro

Širjenje določb o izločitvi izjav obdolženca, ki jih je dal v predkazenskem postopku policiji na podlagi 148. člena ZKP, na izjave, ki jih je dal drugim državnim organom, na podlagi smiselne uporabe določb 3. odstavka 83. člena ZKP ni upravičeno.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. T.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. T.P. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila T.P. zaradi kaznivih dejanj zlorabe pooblastil po 4. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 in zlorabe položaja in pravic po 2. odstavku 244. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo enega leta in štirih mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let, obtožba zaradi kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena KZ pa je bila zaradi absolutnega zastaranja pregona zavrnjena. Obsojeni P. je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper obsodilni del sodb je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Trdi, da celotni kazenski postopek zoper obsojenca temelji na zapisniku davčne inšpekcije o ugotovitvah inšpekcijskega pregleda v zavodu, v katerem je po sili zakona in pod grožnjo denarne kazni obsojenec moral dajati inšpektorjema vse za davčni postopek pomembne podatke, ki so bili nato uporabljeni zoper njega v kazenskem postopku. Te podatke je uporabila tudi izvedenka finančne stroke mag. I.L. V inšpekcijskem postopku torej ni mogel uporabiti pravice do molka in se ni mogel sklicevati na privilegij zoper samoobtožbo.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru Saunders proti Združenemu kraljestvu že leta 1994 odločilo, da se v kazenskem postopku "izjave, ki jih je obdolženec dal davčnim inšpektorjem, lahko uporabijo samo, če je bil predhodno poučen o pravici do molka in da ni dolžan dati obvestil, ki bi mu lahko škodovala". Sodišče bi zato moralo na podlagi 3. odstavka 83. člena ZKP izločiti iz spisa "davčni zapisnik in vse druge ugotovitve, ki slonijo na obsojenčevih izjavah". Izrek sodbe za kaznivo dejanje zlorabe pooblastil po 4. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 naj bi bil nerazumljiv, ker ne navaja, ali je obs. P. imel pooblastilo za razpolaganje z družbenimi sredstvi, na čem je temeljilo pooblastilo in kakšen je bil njegov obseg. Teh okoliščin sodišče tudi ni ugotavljalo in torej ni ugotovilo bistvenega znaka kaznivega dejanja. Predlaga, da se obe sodbi razveljavita.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da ni točno, da celotni kazenski postopek zoper obsojenca temelji na zapisniku davčne inšpekcije, saj se sodbi opirata predvsem na izvedensko mnenje mag. I.L., ki je po pregledu poslovne dokumentacije zavoda prišla do enakih ugotovitev kot inšpektorja Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APP) in računsko sodišče. Zmotno je stališče zahteve, da bi moral biti zapisnik o inšpekcijskem pregledu izločen iz spisa, saj ugotovitve inšpektorjev temeljijo predvsem na pregledu poslovnih listin, sodelovalna dolžnost odgovornih oseb med inšpekcijskem pregledu pa obsega ne le pojasnilno dolžnost, ampak tudi dolžnost posredovati ustrezno dokumentacijo. Določb 3. odstavka 83. člena ZKP ni dopustno razširjati preko okvirov, ki so izrečno določeni. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko 1. sodbe izhaja, da je pooblastilo obsojenca za razpolaganje z družbenimi sredstvi izhajalo iz njegovega položaja upravnika zavoda in zadošča, da sta vsebina in obseg pooblastil definirana v obrazložitvi sodb. Predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obs. T.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati. Po določbah ZKP, ki so veljale v času rednega sojenja, je moralo sodišče do konca glavne obravnave izločiti obvestila, ki jih je v predkazenskem postopku obdolženec dal policiji na podlagi 148. člena ZKP (3. odstavek 340. člena in 3. odstavek 83. člena ZKP), če dotlej še niso bile izločene. Če sodišče tega ni storilo, je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 5. odstavka 377. člena ZKP pred odločitvijo o pritožbi vrniti spise sodišču prve stopnje, da je izjave izločilo. Toda takšno izločanje izjav obdolženca je veljalo le za izjave, ki jih je obdolženec dal policiji, ne pa kakšnemu drugemu državnemu organu. Širjenje določb o izločitvi izjav obdolženca tudi na izjave, ki jih je dal drugim državnim organom na podlagi smiselne uporabe določb 3. odstavka 83. člena ZKP ni upravičeno, saj so bile te določbe sprejete prav zaradi posebnega položaja in pooblastil policije pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev, zbiranju dokazov in izvrševanju prisilnih ukrepov zoper osumljence in druge osebe v predkazenskem postopku.

Zahteva trdi, da se izpodbijani sodbi opirata na izjave, ki naj bi jih obsojenec dal "davčnim inšpektorjem", ko so opravljali inšpekcijski pregled v zavodu, pri čemer se sklicuje na inšpekcijski zapisnik. Vrhovno sodišče šteje, da zahteva govori o zapisniku APP, Podružnice v M. z dne 14.2.1996, ki je v spisu priloga, označena s C 1. Ta zapisnik je sodišče prebralo kot dokaz in se nanj sodbi opirata (stran 5, 6 in 7 sodbe sodišča prve stopnje in stran 4 sodbe sodišča druge stopnje). V tem zapisniku pa ni navedena nobena izjava obsojenca ne kot del zapisnika in ne kot samostojna listina.

Nasprotno, v zapisniku se navaja, da je bil inšpekcijski pregled opravljen "ob občasni prisotnosti M.T., računovodkinje" in da je ta dajala pojasnila (stran 2, 5 in 9 zapisnika), ne pa obsojenec. V zapisniku je obs. P. omenjen le na 5., 9., 12. in 15. strani kot odgovorna oseba za določene kršitve zakona. Sodbi se torej opirata na ugotovitve v inšpekcijskem zapisniku APP v povezavi z ugotovitvami računskega sodišča in finančne izvedenke, ne pa na izjave, ki bi jih obs. P. dal komu od njih in bi morale biti izločene iz spisa na podlagi 3. odstavka 83. člena ZKP. Izjava, ki jo je obs. P. dal policiji in je bila priložena ovadbi (list. št. 29 in 30), pa je bila izločena. Zatrjevana bistvena kršitev kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP torej ni podana.

Sklicevanje zahteve na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Saunders ni upravičeno. V tem primeru so tržni inšpektorji, ki so odkrivali kaznivo dejanje tega podjetnika, pridobili od osumljenca obvestila, ki so "tvorila znaten del tožilčevega primera" in osumljenec je bil po predpisih svoje države prisiljen sodelovati s tržnimi inšpektorji in jim dati zahtevana obremenilna obvestila in dokaze zoper sebe proti svoji volji (komentar Ustave Republike Slovenije, leto 2002, strani 323-325).

Obs. T.P. pa inšpektorja APP nista silila, da jima posreduje obremenilne podatke zoper sebe in jih jima tudi ni dal brez kakršnihkoli škodljivih posledic, izpodbijani sodbi pa se seveda nista mogli opirati na dokaze, ki naj bi bili pridobljeni s kršitvijo privilegija obs. P. zoper samoobtožbo, ki je sicer neločljiv del načela o domnevi nedolžnosti po 2. odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Zahteva tudi neutemeljeno šteje, da je izrek sodbe v opisu kaznivega dejanja zlorabe pooblastil po 4. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77, nerazumljiv, ker ne navaja vira, temelja in obsega pooblastil obsojenca, ki jih je ta zlorabil. V opisu tega kaznivega dejanja pod točko 1. sodbe se trdi, da je obs. P. "kot upravnik zavoda, torej kot odgovorna oseba ... odredil računovodkinji" oziroma "računovodski službi" določena nezakonita ravnanja pri obračunu in načinu izplačila plač in honorarjev iz sredstev zavoda ter prikrivanje nezakonitih izplačil. Iz tega opisa razumljivo in logično sledi, da je bil obs. P. glede na svoj vodilni položaj v zavodu pooblaščeni odredbodajalec za finančno poslovanje zavoda. Izrek sodbe v opisu tega dejanja je torej razumljiv in zatrjevana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

S trditvijo, da sodišče ni ugotovilo, da je obs. P. zlorabil svoja pooblastila, zahteva uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, ta trditev pa tudi sicer ni utemeljena.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Sodišči sta v rednem postopku ugotovili, da obs. P., upoštevaje njegove premoženjske razmere, ne more plačati stroškov kazenskega postopka. Glede na tako ugotovitev obeh sodišč v rednem sojenju je tudi Vrhovno sodišče odločilo, da obsojenec ni dolžan plačati povprečnine v postopku z zahtevo njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti.