Jedro

Tožeča stranka v reviziji navaja, da od prejema vabila, do glavne obravnave ni imela ustreznega petnajstdnevnega roka za pripravo, ker so bile vmes sodne počitnice. V 83. členu Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 23/2005 - uradno prečiščeno besedilo) so določene sodne počitnice od 15. julija do 15. avgusta. V tem času sodišča opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah, kar pa obravnavana zadeva ni. V zadnjem odstavku tega člena je dodano, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Iz tega sledi, da je od prejema vabila za glavno obravnavo 6.7.2004 do 15.7.2004 preteklo 8 dni, od konca sodnih počitnic 15.8.2004 do dneva glavne obravnave 19.8.2004 pa še 3 dni, vsega skupaj torej 11 dni in ne predvidenih 15 dni. Zato tožeča stranka ni bila pravilno vabljena in sodišče ne bi smelo opraviti glavne obravnave v njeni odsotnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič. Medtem ko je prvič ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo glavnice 6.243.360,55 tolarjev s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in preostali tožbeni zahtevek zavrnilo, je tokrat zavrnilo celotni tožbeni zahtevek. Po pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in bistvene kršitve določb iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena tega zakona. Navaja, da je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo dne 19.8.2004, čeprav je tožeča stranka tega dne po telefaksu prosila za preložitev glavne obravnave zaradi preklica pooblastila odvetnika in ker zaradi počitnic ni mogla angažirati drugega odvetnika. V zadevi P 222/2003 je sodišče ugodilo prošnji za preklic, v tej zadevi pa tega ni storilo, temveč je opravilo glavno obravnavo. Pojasnjuje še, da je odvetnik odpovedal pooblastilo za zastopanje 12.7.2004 in da so nato nastopile sodne počitnice, ki so trajale od 15.7.2004 do 15.8.2004. V tem času je tožeča stranka poskušala najti odvetnika, a ji to ni uspelo. Je pa v času sodnih počitnic 7.8.2004 prejela pripravljalno vlogo tožene stranke in podrejeni pobotni ugovor, vendar v tako kratkem času ni mogla pripraviti odgovora in se tudi sicer pripraviti na glavno obravnavo in dodatno utemeljiti tožbeni zahtevek ter predlagati dokaze glede na razlago v odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o reviziji. Zaključuje s trditvijo, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi predlogu za preložitev glavne obravnave tudi glede na drugi odstavek 283. člena Zakona o pravdnem postopku, ki predvideva preložitev glavne obravnave, če si stranka ne more takoj vzeti pooblaščenca.

Tožeča stranka je prejela vabilo za glavno obravnavo 6.7.2004 in do 19.8.2004 ni imela 15-dnevnega roka za pripravo na obravnavo, ker med 15.7. in 15.8. roki praviloma ne tečejo. Tako je bila tožeči stranki onemogočena pravica do obrambe in ustreznega varstva pravic, s čimer je sodišče bistveno kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena in prvi odstavek 339. člena postopkovnega zakona. Sicer pa je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in v odgovoru na revizijo tožeča stranka navajala dejstva o tem, da je toženec vedel in soglašal, da tožeča stranka plača dolg skupne obratovalnice. Zato trdi, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker teh pripomb ni upoštevalo in je štelo, da gre za poslovodstvo brez naročila.

Sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali napotkov revizijskega sodišča, da je treba ugotoviti, če je tožeča stranka plačala račune, katerih plačila ni bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Glede škode meni, da ni nujen nastanek škode tožencu, temveč je treba upoštevati vsakršno škodo. Dodaja, da bi tožeča stranka utrpela škodo, ker ne bi mogla opravljati svoje dejavnosti, če ji dobavitelji ne bi dobavljali blaga. Pri tem opisuje sodni postopek, ki je bil sprožen proti B. S. in tožencu za plačilo računov in trdi, da je bilo plačilo koristno tudi za toženca, ker mu ni bilo treba plačati zamudnih obresti in stroškov postopka. Na ta način je toženec pridobil očitno korist. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije, ker postopkovna pravila niso bila kršena. Tožeča stranka je bila pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo, ki se ga njen zakoniti zastopnik ni udeležil. Opravičilo, ki ga je podal na sodišču, ne vsebuje razlogov, ki bi preprečevali njegov prihod na glavno obravnavo. Tedaj je bil v trgovini in dejstvo, da ni prišel, je samo zavlačevalni manever. Tudi pravica do zastopanja tožeči stranki ni bila kršena, saj bi si od prekinitve pooblastilnega razmerja do novega naroka lahko našla novega pooblaščenca in tožeča stranka ne navaja konkretnih okoliščin, zakaj tega ni storila. Tožeča stranka se sklicuje na pripravljalno vlogo tožene stranke, toda slednja v zadnji pripravljalni vlogi ni navedla nobenih novih dejstev ali dokazov in ker sodišče ni obravnavalo pobotnega ugovora, je vseeno, če tožeča stranka ni odgovorila na to vlogo. Sicer pa tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo 19.8.2004 ni mogla predlagati novih dokazov, saj že doslej ni odgovorila na opozorila tožene stranke, da ni dokazala resničnosti trditev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, ker nikoli ni predložila računov in potrdil o plačilu. Poleg tega je tožena stranka že na naroku 9.5.2002 opozarjala na določila o poslovodstvu brez naloga, toda tožeča stranka ni predlagala nič, iz česar bi izhajalo, da je bilo njeno plačilo utemeljeno. Ni dokazala, da bi toženi stranki nastala kaka škoda, če računi ne bi bili plačani. Razloga za pridobivanje koristi na strani tožeče stranke pa ni mogoče upoštevati, saj se je zavedala, da opravlja tuj posel in ne ravna pošteno, pa je to vseeno storila, z namenom, da bo imela korist zase. Zato je nedopustna vsaka gestija, ki ni koristna ali nujna. Poleg tega tožeča stranka o svojem ravnanju ni obvestila tožene stranke in nato počakala, da bo ta sama plačala račune, temveč je vedela, da tožena stranka ne želi plačati računov. Na koncu opozarja na 452. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota (na primer obrtna delavnica) odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto ali njen del in to do vrednosti aktive. Ker tožeča stranka sama navaja, da je prevzela nekdanjo skupno obratovalnico, se očitno želi okoristiti na račun tožene stranke.

Revizija je utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da postopkovna pravila omogočajo pravdnima strankama, da zahtevata uvedbo in določata meje pravdnega postopka ter razpolagata s tožbenimi zahtevki; sodišču pa nalagajo, da izpelje ustrezni postopek in razsodi. Da je sodišče tisto, ki vodi postopek (in ne pravdni stranki), izhaja iz določil, da mora sodnik oziroma predsednik senata pripraviti glavno obravnavo (269. člen in naslednji ZPP), razpisati narok za glavno obravnavo (prvi odstavek 280. člena ZPP) in jo voditi (298. člen ZPP). Zato je prošnja za preložitev obravnave, ki jo vloži tožeča stranka, samo prošnja, ki mora vsebovati opravičilo in razlog za izostanek (op 1). V obravnavanem primeru je tožeča stranka prosila sodišče, da preloži glavno obravnavo zaradi tega, ker ji je odvetnik preklical pooblastilo in zaradi sodnih počitnic ni mogla angažirati drugega odvetnika. Tožeča stranka torej ni opravičila svoje odsotnosti, je pa navedla razlog za izostanek.

Po 115. členu ZPP bi sodišče lahko preložilo narok in ker tega ni storilo, je treba presoditi, ali bi morala tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik kljub temu priti na razpisani narok za glavno obravnavo.

Tožeča stranka je 7.6.2004 prejela sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bilo ugodeno reviziji tožene stranke. Nato je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo in iz podatkov v spisu izhaja, da so bila vabila odpravljena v ponedeljek, 5.7.2004, zato je logična navedba tožeče stranke, da je vabilo za glavno obravnavo prejela v torek, 6.7.2004, glavna obravnava pa je bila razpisana za četrtek, 19.8.2004. Po drugem odstavku 280. člena ZPP mora sodišče določiti narok za glavno obravnavo tako, da ostane strankam dovolj časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od prejema vabila.

Tožeča stranka v reviziji navaja, da od prejema vabila, do glavne obravnave ni imela ustreznega petnajstdnevnega roka za pripravo, ker so bile vmes sodne počitnice. V 83. členu Zakona o sodiščih (ZS, Ur.l. RS, št. 23/2005-uradno prečiščeno besedilo) so določene sodne počitnice od 15. julija do 15. avgusta. V tem času sodišča opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah, kar pa obravnavana zadeva ni. V zadnjem odstavku tega člena je dodano, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Iz tega sledi, da je od prejema vabila za glavno obravnavo 6.7.2004 do 15.7.2004 preteklo 8 dni, od konca sodnih počitnic 15.8.2004 do dneva glavne obravnave 19.8.2004 pa še 3 dni, vsega skupaj torej 11 dni in ne predvidenih 15 dni. Zato tožeča stranka ni bila pravilno vabljena in sodišče ne bi smelo opraviti glavne obravnave v njeni odsotnosti.

K temu je treba še dodati, da ji je odvetnik, ki jo je zastopal v pravdi, 12.7.2004 odpovedal pooblastilo. Ker imajo stranke pravico, da pravdna dejanja opravljajo same ali po pooblaščencih (86. člen ZPP) in zakon v nekaterih primerih zahteva celo obvezno zastopanje, je razumljivo, da je treba pravdni stranki omogočiti, da jo zastopa odvetnik. Čeprav je tožečo stranko zastopal odvetnik, ki bi moral po odpovedi pooblastila še en mesec od odpovedi opravljati dejanja za stranko, da bi odvrnil škodo, ki bi ji v tem času nastala (12. člen Zakona o odvetništvu, Ur.l. RS, št. 18/73), pa je treba vendarle razumeti, da gre med odvetnikom in stranko za zaupno razmerje in da si je tožeča stranka želela priti na sodišče z odvetnikom, ki bi ga sama izbrala in bi mu zaupala. Zato je ni mogoče siliti, da bi najela odvetnika, ki bi bil v času sodnih počitnic dosegljiv za nujne primere, ali da bi zahtevala pomoč odvetnika, ki ji je odpovedal pooblastilo. To še toliko bolj, ker je 6.8.2004 prejela pripravljalno vlogo odvetnikov tožene stranke, ki je med sodnimi počitnicami ne bi smela biti vročena in zato velja določilo zadnjega odstavka 83. člena ZS, da so začeli procesni toki teči šele prvi naslednji dan, ko so se iztekle sodne počitnice, torej 16.8.2004. Ob takih kršitvah sodišča je treba pritrditi reviziji tožeče stranke, da ji je bila z nezakonitim postopanje sodišča prve stopnje odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in da bi moralo sodišče druge stopnje ugoditi njeni pritožbi, ker so navedene kršitve lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Ker je torej revizijsko sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrnilo zadevo v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Pri tem je pridržalo odločitev o pravdnih stroških za revizijo in odgovor na revizijo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Opomba 1: Tako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sodbah II Ips 247/2001 z dne 9.1.2002 in II Ips 596/2003 z dne 11.11.2004