Jedro

Če je lokacijsko dovoljenje izdano v skladu s predpisanimi pogoji v prostorsko ureditvenem aktu, sosedovi ugovori proti lokacijski odločbi niso utemeljeni.

Izrek

1. Tožba M.Z. se zavrže. 2. Tožba F.Z. se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika F.Z. proti odločbi Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja Občine z dne 25.5.1994, s katero je bilo dano lokacijsko dovoljenje investitorici V.M. za gradnjo stanovanjske hiše (legalizacija) in delavniškega prizidka (papirnate galanterije), na parc. št. 973/2, 973/3, 973/4 in 973/5, pod pogoji, navedenimi v tej odločbi. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da se sporna lokacija objekta z načrtovanim delavniškim prizidkom nahaja po odloku o prostorskih ureditvenih pogojih na območju urbanističnih zasnov v ureditvenem območju naselja, ki se ureja s PUP 1. V tem prostorsko ureditvenem območju so po morfološki razdelitvi predvideni ukrepi 2A, 4A, 7H. Po 5. členu odloka je to območje enodružinskih stanovanjskih objektov, območje prepleta stanovanjskih, centralnih in storitvenih dejavnosti in infrastrukturne dejavnosti (trase cest). Po 7. in 9. členu odloka je v območjih 2A in 4A dovoljena dopolnilna gradnja istovrstnih stanovanjskih stavb, nadzidave in prizidave ter adaptacije in objekti storitvenih dejavnosti (kamor spada tudi papirnata galanterija). Delno je lokacijsko zemljišče tudi v varovalnem pasu javne ceste, vendar 12. člen odloka gradnjo dovoljuje v skladu s tehničnimi predpisi ter soglasji pristojnih organov, organizacij in skupnosti, kar bo preverjeno v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Upoštevane so tudi določbe 17. člena odloka o arhitektonskem oblikovanju objekta, kateri bo prilagojen objektom in ureditvam na območju. Upoštevani so odmiki po 19. členu odloka, in sicer je odmik od zahodne meje s cesto 6 m, od južne pa 2 m, tako da z gradnjo in vzdrževanjem objekta ne bo motena sosednja posest, ker je to možno urediti z investitorjevega funkcionalnega zemljišča. Po lokacijski dokumentaciji Razvojnega zavoda je oblika objekta (za legalizacijo) s predvidenim delavniškim prizidkom v skladu z oblikovno identiteto območij, v skladu z določbami predpisanimi v 17. in 20. členu odloka. Vzdrževanje in raba objekta ter požarni dostop so možni iz vzhodne in zahodne smeri na zemljišču investitorke, ker na obeh straneh lokacijskega zemljišča poteka javna cesta. Zato ni potrebno deponiranje gradbenega materiala na zemljišču sosedov. Lokacijski dokumentaciji so priložena tudi predpisana soglasja komunalnih podjetij in inšpekcijskih služb. Na podlagi vseh navedenih razlogov tožena stranka ugotavlja, da je lokacijsko dovoljenje dano V.M. v skladu z zakonitimi predpisi.

V tožbi tožeča stranka navaja, da odločbi organov I. in II. stopnje temeljita na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ker v upravnem postopku ni bilo dano soglasje vseh sosedov investitorici V.M. za izdajo lokacijskega dovoljenja. Tožnik F.Z. je kot sosed s pisno vlogo nasprotoval izdaji lokacijskega dovoljenja. Razen tega je dano lokacijsko dovoljenje za gradnjo na štirih parcelah, in sicer na par. št. 973/2, 973/3, 973/4 in 973/5, čeprav sta v lasti investitorke le parceli št. 973/2 in 973/3. Meni, da sta odločbi upravnih organov nezakoniti in predlaga, da ju sodišče razveljavi oziroma odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožbo tožnice je moralo sodišče zavreči. V 12. členu zakona o upravnih sporih (ZUS) je določeno, da je tožnik v upravnem sporu lahko vsak posameznik, ki misli, da je kakšna njegova pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist z upravnim aktom kršena. Ker je tožena stranka z odločbo, ki jo izpodbija tudi tožnica, odločila le o tožnikovi pritožbi, ne pa tudi o pritožbi tožnice, izpodbijana odločba očitno ne posega v kakšno tožničino pravico ali v njeno neposredno na zakon oprto osebno korist. Zato je sodišče tožbo tožnice M.Z. zavrglo po 3. točki prvega odstavka 30. člena ZUS.

Tožba tožnika pa ni utemeljena.

Po 2. odstavku 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86, Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93 - v nadaljevanju ZUN) se izda lokacijsko dovoljenje na območjih, ki se urejajo s prostorsko ureditvenimi pogoji, skladno s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se pripravi na podlagi določb o prostorsko ureditvenih pogojih (55. člen ZUN). Pravilni so razlogi v izpodbijani odločbi, da je prvostopni organ izdal lokacijsko dovoljenje ob pogojih iz lokacijske dokumentacije Razvojnega zavoda, ki so v skladu z določili odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje urbanističnih zasnov ter drugih ureditvenih območjih.

Tožbeni ugovori o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljeni. V zakonu nima podlage ugovor, da je pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja predhodno soglasje sosedov. Lokacijsko dovoljenje pa mora biti v skladu s predpisanimi prostorsko ureditvenimi pogoji za območje, za katero je dovoljenje dano. Prav tako nima podlage v predloženih upravnih spisih ugovor, da je lokacijsko dovoljenje dano V.M. na štirih parcelah, čeprav je lastnica le parcel št. 973/2 in 973/3, saj je po podatkih v upravnih spisih (potrdilo zemljiške knjige) investitorka lastnica parcel št. 973/2, 973/3, 973/4 in 973/5. Po navedenem je po presoji sodišča izpodbijana odločba zakonita, tožba pa ni utemeljena in jo je zato sodišče zavrnilo po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), katerega določbe je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).