Jedro

Z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-69/92-30 z dne 10. 12. 1992 je bil razveljavljen 13. a člen ZDRS, kar pomeni, da je potrebno o prošnji, oprti na to določbo, odločati na podlagi 13. člena ZDRS. Pri odločanju v tovrstnih zadevah je treba namreč uporabiti predpis, ki velja v času izdaje odločbe, in ne predpis, ki je veljal ob vložitvi zahteve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi je navedla, da je tožeča stranka zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94, v nadaljevanju ZDRS). Vlada Republike Slovenije je z mnenjem z dne 18.05.2000 ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožeče stranke v državljanstvo Republike Slovenije. Ker s tem niso izpolnjeni pogoji citiranega člena ZDRS, tožena stranka prošnji tožeče stranke za sprejem v državljanstvo ni ugodila.

Tožnica v tožbi navaja, da je dne 17.06.1992 na Generalni konzulat Republike Slovenije v A vložila vlogo za pridobitev državljanstva po 13.a členu ZDRS. Ministrstvo za notranje zadeve ji je dne 25.10.2000 izdalo odločbo s katero ni ugodilo njeni prošnji za sprejem v državljanstvo RS. Tožena stranka je v postopku odločanja o vlogi tožeče stranke za pridobitev slovenskega državljanstva kršila določbe postopka ter izdala napačno in nezakonito odločbo. Iz odločbe je razvidno, da je tožena stranka v obrazložitvi navedla, da je tožnica zaprosila za sprejem v državljanstvo RS po 13. členu ZDRS, čeprav je iz vloge jasno razvidno, da je tožnica zaprosila za pridobitev državljanstva po 13.a členu ZDRS. V času vložitve vloge je bil 13.a člen ZDRS v veljavi in pogoji, ki jih je določal, so bistveno drugačni od pogojev, ki jih določa 13. člen ZDRS. Ustavno sodišče je sicer s svojo odločbo odločilo, da se 13.a člen ZDRS razveljavi z učinkom veljavnosti od dne 01.06.1993, vendar bi ne glede na navedeno morala tožena stranka odločiti v skladu s 13.a členom, ki je v času vložitve vloge veljal. Tožena stranka je tako celotni postopek vodila popolnoma napačno. V postopku odločanja je zaprosila za mnenje o obstoju nacionalnih razlogov Ministrstvo za zunanje zadeve, Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki pa je dal negativno mnenje. Prav tako tožena stranka ni tožnice pozvala, da svojo vlogo dopolni v skladu s 3. odstavkom 13.a člena ZDRS. Tožnici tudi ni bila dana nobena možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Takšno ravnanje pa je imelo za posledico, da so vsi organi, ki so podali svoje mnenje na zahtevo tožene stranke, v bistvu odločali na podlagi nepopolne vloge, zato predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani negativni odločbi in ocenjuje, da je ta pravilna in zakonita. Glede na to, predlaga sodišču, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica je zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13.a člena ZDRS, to je z izredno naturalizacijo. Ta člen je bil z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-69/92-30 z dne 10.12.1992 razveljavljen. Tožena stranka je tako pravilno odločala o tožničini prošnji na podlagi 13. člena ZDRS, ki določa, da lahko ne glede na pogoje iz 10. člena tega zakona z naturalizacijo pridobi državljanstvo RS oseba, ki je že stara 18 let, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov. V 2. odstavku citiranega člena pa določa, da obstoj razlogov iz prejšnjega odstavka na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovi Vlada RS, ki sočasno lahko zahteva izpolnitev enega ali več pogojev iz 1. odstavka 10. člena tega zakona. V skladu s to določbo zakona je Vlada RS izdala mnenje, v katerem je ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnice v državljanstvo. Pred odločitvijo je Vlada pridobila še mnenje Ministrstva za zunanje zadeve, Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Po takšni ugotovitvi Vlade je torej tožena stranka po določilu 13. člena ZDRS prošnjo za sprejem tožnika v državljanstvo mogla zavrniti.

Tožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitve določb postopka, so po presoji sodišča neutemeljene, saj je tožena stranka tožničino zahtevo pravilno obravnavala kot zahtevo za izredno naturalizacijo in tako te tožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev sodišča. Prav tako se tožnica ne more uspešno sklicevati na 13.a člen ZDRS, ker je bil ta člen z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-69/92-30 z dne 10.12.1992 razveljavljen, kar pomeni, da je tožena stranka lahko odločala le na podlagi še veljavnega 13. člena ZDRS. Upravni organ namreč pri odločanju v tovrstnih zadevah mora uporabiti predpis, ki velja v času izdaje odločbe, in ne predpis, ki je veljal ob vložitvi zahteve.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožba neutemeljena, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit. Prav tako je pravilna in na podlagi zakona izdana izpodbijana odločba tožene stranke. Zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.