Jedro

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje res ne izhaja, da bi šlo za zapleteno zadevo, o njej je bilo odločeno prej kot v triletnem roku, da je tožnik tudi sam ravnal tako, da več kot dve leti ni vložil nobenega pospešitvenega sredstva in ta zadeva nima posebnega pomena za to stranko in je zato sodišče prve stopnje glede na obrazloženo, prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da zadeva za tožnika nima posebnega pomena, o čemer se je izreklo v točki 14. obrazložitve, kjer je sodišče ugotovilo, da tožnik tudi ni izkazal, da bi konkreten primer zanj imel poseben pomen. Ravno to dejstvo, da ima primer poseben pomen za stranko pa je tisto, ki odločilno vpliva na višino prisojene odškodnine in ker te trditve tožnik ni izkazal, je zato odločitev sodišča prve stopnje, ko je prisodilo primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 540,00 EUR, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki II. izreka.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 153,00 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. P 419/2020 z dne 10. februarja 2021 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2019 dalje do plačila, zaradi ugotovljene kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tožnik je namreč kar 27 mesecev čakal na odločitev v upravni zadevi II U 180/2017 in je na odločitev čakal nerazumno dolgo in sicer več kot dve leti, kljub temu, da je bila zadeva takoj pripravljena za poročanje za sejo senata, zadeva ni bila težka in da na njeno dolgotrajnost praktično ni vplival nihče z dejanji, ki bi postopek zavlačevali. Odločilo je, da se tožniku prisodi 540,00 EUR odškodnine, višje pa ne, ker tožnik ni izkazal, da bi konkreten primer zanj imel poseben pomen. Sodišče je določilo odškodnino na podlagi kriterije iz 4. in 16. člena ZVPSBNO in določbe drugega odstavka 16. člena istega zakona. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje pri določanju višine odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo, saj prisojena odškodnina oziroma pravično zadoščenje ni v celoti skladno z merili iz 4. člena ZVPSBNO in določilom drugega odstavka 16. člena ZVPSBNO. Pri tem navaja razloge, ki jih vidi v tem, da zadeva ni bila zahtevna, šlo je le za pravnotehnično vprašanje o odmeri stroškov, kljub temu se je odločalo več kot 30 dni, kar je inštrukcijski rok po ZPP, v zadevi je prišlo do zastoja. Mnenja je tudi, da Upravno sodišče pri odločanju ni upoštevalo pravil o reševanju zadev po vrstnem redu prispetja na sodišče. Sodišče je prisodilo odškodnino, ki le malo odstopa od minimalne odškodnine za posamezno zadevo, zato predlaga, da se že prisojena odškodnina zviša do zneska 1.140,00 EUR in se ustrezno spremeni tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. Tožena stranka je mnenja, da je šlo v upravnem postopku za zadevo, ki jo zakon ne opredeljuje kot nujno ali prednostno. Zadeva za tožečo stranko ni bila posebnega pomena, saj je šlo le za razliko v višini plačila stroškov, ki bi mu morali biti priznani po brezplačni pravni pomoči. Konkretna zadeva se je rešila po vrstnem redu pripada. Pritožnik celih 26 mesecev ni vložil nobenega pospešitvenega sredstva, ampak je ostal pasiven. Mnenja je, da je čakanje na odločitev zgolj eno od meril pri prisoji višine pravične denarne odškodnine in ker se je ESČP izreklo, da pripada odškodnina le v primeru, če traja postopek na prvi stopnji več kot tri leta, je zato odškodnina prisojena v pravilnem znesku. Navaja še primere, iz katerih je razvidno, da odškodnine v podobnih primerih niso bile prisojene v višjem znesku. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Pritožbene navedbe, da je šlo v obravnavani zadevi za odločitev o pravnotehničnem vprašanju, da ni bilo potrebno veliko časa za predmetno odločite, da se v dveh letih na zadevi praktično ni razpravljalo, da je odločanje trajalo 27 mesecev in da naj bi v predmetni zadevi ne bi bilo odločeno po vrstnem redu pripada zadev, pomenijo dejansko pritožbeni razlog, ki meri na sam temelj, to je na podlago ali je bil tožnik upravičen do odškodnine po ZVPSBNO. Kriteriji za opredelitev višine so namreč takšni, da mora sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevati merila iz 4. člena zakona, zlasti zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje res ne izhaja, da bi šlo za zapleteno zadevo, o njej je bilo odločeno prej kot v triletnem roku, da je tožnik tudi sam ravnal tako, da več kot dve leti ni vložil nobenega pospešitvenega sredstva in ta zadeva nima posebnega pomena za to stranko in je zato sodišče prve stopnje glede na obrazloženo, prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da zadeva za tožnika nima posebnega pomena, o čemer se je izreklo v točki 14. obrazložitve, kjer je sodišče ugotovilo, da tožnik tudi ni izkazal, da bi konkreten primer zanj imel poseben pomen. Ravno to dejstvo, da ima primer poseben pomen za stranko pa je tisto, ki odločilno vpliva na višino prisojene odškodnine in ker te trditve tožnik ni izkazal, je zato odločitev sodišča prve stopnje, ko je prisodilo primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 540,00 EUR, pravilna. Sodišče prve stopnje je upravičeno, zahtevek za plačilo nadaljnjih 660,00 EUR zavrnilo kot neutemeljen, ker tožnik ni izkazal pogojev za prisojo višje denarne odškodnine iz tega naslova.

7. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo v izpodbijanem delu, to je v točki II. izreka sodbe sodišča prve stopnje in je sodbo potrdilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo določbe ZVPSBNO. Sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz pritožbe in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Posledično je pravilna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje in pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

8. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, mora pa povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške kot jih je priglasila in sicer po OT: 250 točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z 2% materialnimi stroški znaša 153,00 EUR. Te stroške mora plačati na način, kot je odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.