Jedro

Odvetniku, ne glede na morebitno razveljavitev prvotne sodbe in ponovno sojenje, pripada le ena nagrada za postopek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (III. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.651,47 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati 2.525,70 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 18. 7. 2006 dalje (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 2.059,84 EUR (III. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi zoper II. in III. točko izreka sodbe nasprotuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da toženka ni bila seznanjena s podatki o bruto in neto financiranju posojila, oziroma da ni podpisala zapisnika o odobritvi financiranja 16. 4. 2002 (v nadaljevanju zapisnik). Kot bistveno navaja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje ugotovilo drugače kot v predhodnem postopku, čeprav so priče izpovedale enako, in se sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v sodbi z dne 24. 6. 2014. Opozarja, da je Višje sodišče v sklepu II Cp 2890/2014 potrdilo pristnost podpisa toženke na zapisniku. Zato je bilo po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje vezano na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču očita, da ni ugotavljalo obstoja zatrjevanega ustnega dogovora med pravdnima strankama o vračilu bruto zneska posojila. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ker je priznalo nagrado za ponovljeni postopek. Izpostavlja, da je sodišče povzročilo pravdnima strankama dodatne stroške, ko je po zaključku naroka ponovno odprlo zadevo in razpisalo narok in z izvedbo ponovljenega postopka zaradi napake sodišča. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve drugemu sodniku v novo sojenje.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnik na podlagi ustnega dogovora s toženko vtožuje povračilo zneska posojila, ki ga je plačal družbi O., d. o. o., - v stečaju. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je obstajal ustni dogovor, po katerem je tožnik za toženko pridobil posojilo, ki ga slednja vrne. Sporna pa je bila vsebina dogovora oziroma obseg posojila, ki se ga je toženka zavezala vrniti. Tožnik je namreč zatrjeval, da toženka dolguje bruto znesek financiranja (glavnico, obresti in stroške), medtem ko je toženka ugovarjala, da se je zavezala vrniti le toliko, kot je prejela (glavnico).

6. Pritožnik neutemeljeno navaja, da je bila toženka seznanjena z vsemi podatki glede posojila (bruto in neto financiranje), kar naj bi potrjeval (med drugim) tudi zapisnik o odobritvi financiranja 16. 4. 2002 (C2). Razlogi sodišča, zakaj šteje, da toženka zapisnika ni podpisala in posledično ni bila seznanjena s podatki o bruto financiranju, so jasni in življenjsko logični, vse ugotovitve sodišča imajo oporo v izvedenih in dokazno pravilno (celostno) ocenjenih dokazih, zato se pritožbeno sodišče, da jih ne bi ponavljalo, nanje sklicuje. Drugačne odločitve pritožnik ne more doseči s sklicevanjem na izvedensko mnenju v delu, kjer izvedenec ugotovi, da sporni podpis ni odstopal od nespornih in da ni sledi ponarejanja. Iz izvedenskega mnenja (list. št. 132 - 136) namreč izhaja, da obstaja le 50 % verjetnost, da je sporni podpis toženkin. Da je mogoče neko dejstvo vzeti kot podlago sodne odločbe pa je potreben višji dokazni standard od verjetnosti, in sicer prepričanje o pravno relevantnih dejstvih(1). Sodišče je ob upoštevanju izvedenskega mnenja, izpovedbe tožnika, da se ne spomni, ali je 16. 4. 2002 podpisal dokumente (list. št. 109) in izpovedbo S. V., da podpis zapisnika za stranke ni bil nujen (list. št. 177), utemeljeno podvomilo v pristnost podpisa toženke na zapisniku. Pritožbeno opozarjanje na izpovedbo priče M. H., da sta bili pravdni stranki dvakrat pri njej, ker je urejala dokumentacijo za odobritev kredita, ne vzbujajo nobenih pomislekov o pravilnosti dokazne ocene, na katero se opira izpodbijana sodba. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z razlogi prvostopenjskega, da je izpoved priče neverodostojna zaradi nasprotujočih si izjav, in sicer najprej da sta pravdni stranki podpisali zapisnik, v nadaljevanju pa, da pri podpisu zapisnika ni bila prisotna (list. št. 195). Ob povedanem je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo trditvam toženke, da zapisnika ni podpisala. Tako je zaključilo, da ta ne odraža vsebine pogovora na informativnem sestanku, na katerem je bila navzoča tožnica in kjer ni bilo govora o višini in številu obrokov (neto in bruto financiranju), temveč le o posojilu v višini 4.500.000 SIT in zavarovanju posojila s traktorjem (ne pa tudi z nepremičnino).

7. Ne držijo pritožbene navedbe, da je Višje sodišče v sklepu II Cp 2890/2014 z dne 28. 1. 2015 potrdilo pristnost podpisa toženke na zapisniku, saj tega vprašanja ni obravnavalo, temveč je odločilo le, da je bil v razmerju do O. posojilojemalec tožnik (ne toženka) in prvostopenjskemu sodišču naložilo, naj ugotovi obstoj dogovora, kot ga je zatrjeval tožnik, oziroma v kakšnem obsegu se je toženka (s strani tožnika) najeto posojilo zavezala vrniti (21. točka obrazložitve). Pri tem velja dodati, da je zmotno stališče pritožnika, da je prvostopenjsko sodišče vezano na „pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje“. Pravnomočnost namreč zajame le izrek, ne pa razlogov zanj (319. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pravnomočnost se tako ne nanaša na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih in stališča sodišča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe(2). Obrazložitev torej ni in ne more postati pravnomočna in kot taka tudi ni zavezujoča za sodišče(3).

8. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da so izostali razlogi glede obstoja ustnega dogovora med pravdnima strankama. Prvostopenjsko sodišče je v 10. točki izpodbijane sodbe obrazložilo, da obstoj dogovora med tožnikom in toženko glede pridobitve posojila in njegovega vračanja ni sporen. Sporen je bil le obseg posojila, ki se ga je toženka zavezala vrniti, to je, ali dolguje bruto znesek posojila (navedbe tožnika) ali neto znesek financiranja (trditve toženke). Zato je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo, ali je tožnik (na katerem je bilo dokazno breme) dokazal sklenitev dogovora z zatrjevano vsebino - ali je bilo med pravdnima strankama doseženo soglasje volj, da toženka vrne bruto znesek financiranja (glavnico, znesek in obresti). Na podlagi skrbne in vestne presoje izvedenih dokazov je zaključilo, da tožnik ni izkazal, da je imela toženka voljo posojilo poplačati v višini, ki jo zatrjuje tožnik (v bruto znesku), saj mu ni uspelo dokazati niti, da je bila slednja sploh seznanjena s podatki o bruto znesku posojilne pogodbe (o višini in številu obrokov). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila obstoja ustnega dogovora med pravdnima strankama, temveč je priča S. V. izpovedala, da ne ve, ali je obstajal ustni dogovor o poplačilu kredita (list. št. 263). Obstoj ustnega dogovora tudi ne izhaja iz izjave priče M. H. (list. št. 195-196). Ker je tožnikova izpovedba o obstoju ustnega dogovora za povračilo bruto zneska posojila ostala osamljena in dokazno nepodprta, je (ob upoštevanju pravil o dokaznem bremenu) sodišče pravilno zaključilo, da obstoj dogovora o vračilu celotnega zneska posojila, ni izkazan.

9. Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi določb ZOdvT, ko je sodišče prve stopnje toženki dvakrat priznalo nagrado za postopek. V skladu s 4. točko opombe 3 ZOdvT se v primeru, da se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. To pomeni, da odvetniku, ne glede na morebitno razveljavitev prvotne sodbe in ponovno sojenje, pripada le ena nagrada za postopek. Pri tem je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo tudi nagrado za postopek (tar. št. 3100), kakor tudi nagrado za narok (tar. št. 3102). Prav tako je neutemeljeno dvakrat priznalo materialne stroške v pavšalnem znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002). Glede pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (po tar. št. 6002) se namreč lahko v vsaki zadevi zahteva pavšalni znesek (do največ 20,00 EUR), in sicer namesto dejanskih izdatkov po tar. št. 6001 (ki se priznavajo v polni višini). V vsaki zadevi je torej mogoče namesto dejanskih izdatkov zahtevati zgolj pavšalni znesek, vendar le enega in ne več(4). Pravilno, v skladu z 19. členom ZOdvT in 14. členom ZOdvT pa izpodbijana sodba prizna nagrado za narok v ponovljenem postopku. Toženki tako pripada le ena nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 477,10 EUR (1,3 x 367 EUR), enkratni znesek materialnih stroškov v pavšalnem znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter dve nagradi za narok po tar. št. 3102 v višini 440,40 EUR (1,2 x 367 EUR), kar povišano za 22 % DDV (303,14 EUR) znaša 1.681,04 EUR. Skupaj z zneskom sodne takse (285,00 EUR) znašajo stroški toženke 1.966,04 EUR(5). Glede na njen uspeh (84 %) pa ji je tožnik dolžan povrniti 1.651,47 EUR(6) .

10. Ker je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov toženke zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v stroškovnem delu (III. točka izreka) delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP) in stroške, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki, ustrezno znižalo kot to izhaja iz izreka te sodbe (I. točka izreka).

11. V preostalem delu pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker je bil uspeh tožnika v pritožbenem postopku neznaten, je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z določbo 154. člena ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): O tem govorimo, ko je dokazano s tako stopnjo, da o resničnosti ugotovljenih dejstev ne dvomi noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.

Op. št. (2): D. Wedam Lukić, Pravni postopek: Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 319 Op. št. (3): primerjaj VSL sklep II Cpg 87/2000 Op. št. (4): VSL sklep I Cp 41/2015 z dne 14. 1. 2015 Op. št. (5): Neutemeljeno pritožba izpostavlja, da je sodišče povzročilo dodatne stroške pravdnim strankam. Krivdni princip (156. člen ZPP) za odločanje o stroških postopka se namreč uporabi za povrnitev stroškov, ki jih je zakrivila nasprotna stranka (in ne sodišče).

Op. št. (6): Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da v okviru uradnega preizkusa stroškovne odločitve, ki obsega le preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ne more sanirati drugih napak v stroškovni odločitvi, ki jih pritožnik s pritožbo ne uveljavlja. Tudi v pogledu te odločitve je namreč vezano na dejanske ugotovitve v sodbi.