Jedro

Namen instituta predložitve seznama dolžnikovega premoženja omogočiti upniku, da pride do poplačila, ki ga sicer zaradi nedostopnosti podatkov o dolžnikovem premoženju sploh ne bi mogel doseči. Slednje pa ne pomeni, da je predložitev seznama dolžnikovega premoženja skrajna možnost, ki se je lahko upnik posluži in da mora pred tem izčrpati vse možnosti, ki mu jih za konkretnega dolžnika in njegovo premoženjsko stanje daje zakon.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnika, da naj dolžniku sodišče naloži predložitev seznama njegovega premoženja skladno z določilom 31. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, kot neutemeljen zavrnilo.

Proti citiranemu sklepu je upnik vložil pravočasno pritožbo ob uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in se v smiselnem pritožbenem predlogu zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje zaključilo, da zgolj dejstvo, da upnik ne bo mogel biti poplačan s predlaganim izvršilnim sredstvom, še ne zadošča za izdajo odredbe o predložitvi seznama dolžnikovega premoženja, dokler obstaja verjetnost, da bo upnik do poplačila prišel z drugimi izvršilnimi sredstvi, ki mu jih daje na voljo ZIZ, ko je bila do sedaj neuspešna samo izvršba na računu pri NKBM d.d. in tako upnik še ni izčrpal vseh možnosti, ki mu jih za konkretnega dolžnika in njegovo premoženjsko stanje nudi zakon, zlasti z izvršilnimi sredstvi naštetimi v 30. členu ZIZ, niti da ni izkazal, da je opravil kakršnekoli poizvedbe, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da z morebitnimi drugimi izvršilnimi sredstvi izvršba ne bi bila uspešna.

Takšni razlogi so zmotni. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da je namen instituta predložitve seznama dolžnikovega premoženja omogočiti upniku, da pride do poplačila, ki ga sicer zaradi nedostopnosti podatkov o dolžnikovem premoženju sploh ne bi mogel doseči. Slednje pa ne pomeni, da je predložitev seznama dolžnikovega premoženja skrajna možnost, ki se je lahko upnik posluži in da mora pred tem izčrpati vse možnosti, ki mu jih za konkretnega dolžnika in njegovo premoženjsko stanje daje zakon, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Že dikcija prvega odstavka 31. člena ZIZ ne omogoča takšnega zaključka, saj določa, da mora upnik „verjetno izkazati“, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan. V obravnavanem primeru je upnik predlagal izvršbo z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na transakcijskem računu pri Novi Kreditni banki Maribor d.d., ki pa ni bila uspešna, saj je banka sodišču vrnila sklep o izvršbi v skladu s 141. členom ZIZ. S tem je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka citiranega zakonskega določila, kar pomeni, da je upnik verjetno izkazal, da s predlaganim sredstvom izvršbe ne bo poplačan. Namen omenjenega instituta je namreč v tem, da se upniku omogoči čim učinkovitejša izterjava njegove terjatve, ne pa v varovanju dolžnika, zato je stališče sodišča prve stopnje, da se predložitev seznama dolžnikovega premoženja lahko zahteva šele, ko so izčrpana vsa druga sredstva, ki jih daje zakon, nesprejemljivo, saj je neekonomično in v nasprotju z namenom instituta.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi, saj je za pravilno uporabo 31. člena ZIZ izpodbijana odločitev z razlago, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, preuranjena, zato je izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek – 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v nakazani smeri znova presojati, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane odredbe, in sicer ali je upnik uspel verjetno izkazati, da s predlaganim izvršilnim sredstvom ne bo mogel biti v celoti poplačan.

O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker le-ti niso bili priglašeni.