Jedro

Druga toženka je imela pooblastila za odločanje in tudi če so bile revizijske navedbe zavrnjene, izbor tožeče stranke pa kljub temu razveljavljen, ne gre za prekoračitev zakonskih pooblastil. Državna revizijska komisija namreč odloča tudi o kršitvah, ki niso bile uveljavljane, če vlagatelj zanje ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila. Odloča torej o kršitvah, ki jih ob reševanju revizije zazna samo, če jih vlagatelj ni zatrjeval, ker zanje ni vedel ali ni mogel vedeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti stroške pritožbenega postopka prvi toženki v znesku 1461,10 EUR in drugi toženki v znesku 1.197,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Toženki sta navedbam v pritožbi nasprotovali, predlagali potrditev izpodbijane sodbe ter priglasili stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja zaradi ravnanja Državne revizijske komisije, z nosilnim razlogom, da protipravnost ravnanja prve toženke ni podana. Ugotovilo je, da pri odločanju o zahtevah za revizijo vlagatelja B. d.d. in G. d.d. ni bilo odločeno preko meje zahtevkov. To velja tudi za ugotovitev kršitve postopka, ki je vlagatelja revizije nista uveljavljala. Po zaključku sodišča prve stopnje prva toženka pravno formalno sicer res ni vezana na odločitve druge toženke, vendar je – glede na to, da je bila izbira kandidata iz istega razloga predhodno dvakrat že razveljavljena – bilo edino logično, da je svoje pravno stališče o ne/dovoljenosti zamenjave člana konzorcija uskladila z drugotoženčevim stališčem.

6. Pritožnik ne izpodbija za odločitev bistvenih pravno odločilnih dejstev, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve, pač pa sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vsebinske razlage oziroma, da ne povzema in upošteva bistvenega vsebinskega sosledja dogodkov in ravnanja toženih strank, posledično pa naj bi ga prikrajšalo za pravno varstvo.

7. Pritožbeni očitek ne drži. Predvsem iz pritožbe ni mogoče ugotoviti, katerih konkretnih dogodkov in sosledja sodišče prve stopnje ni upoštevalo ter v čem naj bi bilo to relevantno za odločitev. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo celovito vsebinsko presojati utemeljenost revizijskega zahtevka oziroma kontrolirati revizijski postopek ter ugotavljati morebitne kršitve, do katerih naj bi prišlo v tem postopku. Državna revizijska komisija je poseben, neodvisen in samostojen državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil (prvi odstavek 4. člena ZRPJN), sodišče pa ni instančni organ, ki bi presojal o pravilnosti in / ali zakonitosti njenega akta.

8. Odškodninska odgovornost druge tožene stranke za ravnanje Državne revizijske komisije ima podlago v 26. členu Ustave Republike Slovenije, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje. Po navedeni ustavni določbi ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Za obstoj odškodninske odgovornosti po citirani določbi morajo biti kumulativno podane vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost). Zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega izmed pogojev odškodninske terjatve, ni potrebno ugotavljati še obstoja drugih elementov in v zvezi s tem ni potrebno izvajati dokazov, saj dokazovanje obsega le tista dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Ker tožnik ni dokazal protipravnosti, tudi ni bilo potrebno ugotavljati nadaljnjih elementov odškodninske odgovornosti, kot to zmotno meni pritožba.

9. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanega premalo skrbnega postopanja vlagateljev revizije. Predvsem pritožnik ne navaja pravne podlage za v pritožbi izpostavljeno dolžno ravnanje revidentov, tudi sicer pa načelo transparentnosti javnega naročanja pomeni, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku ter da morajo organi o svojih sprejetih odločitvah seznaniti vse sodelujoče v konkretnem postopku javnega naročanja, ne nalaga pa udeležencem javnega razpisa, da bi (obvezno) morali vpogledati v vsako posamezno ponudbo (kar bi v konkretnem primeru pomenilo, da bi se na ta način seznanili z zamenjanim pogodbenim partnerjem). Sodišče prve stopnje je v točki 11 izpodbijane sodbe izrecno pojasnilo, zakaj revidenta nista vedela, da je prvi toženec kot naročnik dovolil zamenjavo enega od pogodbenih partnerjev tožeče stranke. Pritožba ne zanika, da o spremembi pogodbenega partnerja ni bil obveščen nihče (razen tožeče stranke), obvezen vpogled v vsako posamezno ponudbo z namenom preverjanja oziroma ugotavljanja morebitne spremembe bistvenih podatkov pa vlagateljema revizije ne nalaga noben predpis. Tega ni mogoče zahtevati niti od povprečno skrbnega udeleženca postopka, kot to zmotno meni pritožba.

10. Pritožbeni očitek, da sta revidenta imela vse možnosti seznaniti se z zamenjanim pogodbenim partnerjem, pa tega nista storila, zaradi česar naj bi ravnala premalo skrbno, glede na navedeno ni utemeljen. Nenazadnje pritožnik sam priznava, da revidenta nista vedela za zamenjavo partnerja (ko navaja, da sta imela vse možnosti seznaniti se s tem), kar pa ne ekskulpira naročnika, da o dovolitvi zamenjave partnerja obvesti vse ponudnike. Sprememba enega izmed partnerjev v konzorciju namreč pomeni spremembo subjektivitete / identitete konzorcija, saj v njem niso več iste gospodarske družbe, katerim je bila sposobnost že priznana. Taka kasnejša sprememba, za katero ostali konkurenti ne vedo, pa lahko povsem izniči namen strogo predpisanega postopka javnega naročanja.

11. Druga toženka je imela pooblastila za odločanje na podlagi drugega odstavka 19. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (ZRPJN), in tudi če so bile revizijske navedbe zavrnjene, izbor tožeče stranke pa kljub temu razveljavljen, ne gre za prekoračitev zakonskih pooblastil. Državna revizijska komisija namreč odloča tudi o kršitvah, ki niso bile uveljavljene, če vlagatelj zanje ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila. Odloča torej o kršitvah, ki jih ob reševanju revizije zazna samo, če jih vlagatelj ni zatrjeval, ker zanje ni vedel ali ni mogel vedeti.

12. Da bi bilo mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja državnega organa, mora biti kršitev očitna, taka pa je, če je samovoljna in / ali arbitrarna. Vsaka (morebitno) drugačna razlaga pravnih norm še ne pomeni protipravnosti, s tem pa tudi ni podana podlaga odškodninske odgovornosti (pri čemer v konkretnem primeru tudi sicer ne gre za nepravilno razlago 19. člena ZRPJN). Le v primeru namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona je mogoče govoriti o protipravnosti. Ravnanje Državne revizijske komisije kot nosilca oblasti bi bilo protipravno takrat, kadar bi pri razlagi pravnih predpisov presegla okvir pooblastil, ki jih ima v postopku nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil, oziroma kadar bi ravnala samovoljno (prim. III Ips 28/2011). Zgolj zato, ker je tožeča stranka sprva (dvakrat) uspela, na koncu pa ni bila izbrana, ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju druge toženke. Zgolj upoštevanje materialnopravnega stališča inštančnega organa s strani prvo toženke pa prav tako ne pomeni protipravnega ravnanja, kot to zmotno meni pritožnik.

13. Višje sodišče se v celoti pridružuje stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje, kot je obrazloženo v 10 - 13 točki izpodbijane sodbe, in ki ne potrebujejo dodatne obrazložitve. Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.