Jedro

Temelj pogodbene obveznosti vidi tožeča stranka v pogodbenem določilu, ki se glasi: "Investitor je kot sopodpisnik pogodbe garant za izvršitev plačil". Kot je v obrazložitvi povzelo prvostopno sodišče si obe pravdni stranki to pogodbeno določilo razlagata vsaka na svoj način. Navedeno kaže na to, da gre za očitno sporno pogodbeno določilo v posledici česar bi prvostopno sodišče pogodbo lahko uporabilo v smislu uporabe materialnega prava samo ob uporabi razlagalnega pravila, kot ga je določal 2. odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopnjemu sodišču v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 5.686.501,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2001 do plačila in tožeči stranki naložilo vrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 298.433,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2003 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi sklenjene pogodbe o oddaji in prevzemu kooperacijskih del z dne 24.12.1999, ki jo je poleg A d.o.o. kot naročnika in tožeče stranke kot izvajalca podpisala tudi tožena stranka kot investitor. Temelj pogodbene obveznosti vidi tožeča stranka v pogodbenem določilu, ki se glasi: "Investitor je kot sopodpisnik pogodbe garant za izvršitev plačil".

Kot je v obrazložitvi povzelo prvostopno sodišče si obe pravdni stranki to pogodbeno določilo razlagata vsaka na svoj način. Navedeno kaže na to, da gre za očitno sporno pogodbeno določilo v posledici česar bi prvostopno sodišče pogodbo lahko uporabilo v smislu uporabe materialnega prava samo ob uporabi razlagalnega pravila, kot ga je določal 2. odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ne more biti dvoma sicer da je vprašanje razlage pogodbe vprašanje uporabe materialnega prava, vendar je v primeru spornih določil pogodbe kot razlagalno metodo potrebno ugotavljati dejansko pogodbeno voljo strank, kar pa predstavlja dejansko vprašanje, na katerega mora sodišče odgovoriti, da bi imelo podlago za uporabo pogodbe kot materialnega prava (glej Franc Testen: razlaga pogodbe - uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja; pravosodni bilten 3/2003). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče razlagalo sporno določilo pogodbe tako, da je zavrnilo razlago, ki jo ponuja tožeča stranka to je, da predstavlja sporno pogodbeno določilo porošteveno zavezo tožene stranke. Nosilni razlog zaradi katerega prvostopno sodišče izključuje razlago, ki jo ponuja tožeča stranka, je v tem, da pogodba ne izpolnjuje predpisane obličnosti v smislu 998. člena ZOR.

S takšnim izhodiščem se pritožbeno sodišče ne strinja. Ni mogoče soglašati s stališčem, da bi poroštvena izjava zavezovala toženo stranko samo ob predpostavki, da bi bilo v pogodbi izrecno navedeno, da podpisuje kot porok. Takšna razlaga bi namreč izključevala učinek pogodbe tudi v tistih primerih ko bi ob uporabi razlagalnega pravila iz 2. odstavka 99. člena ZOR bil dejanski namen pogodbenikov sklenitev poroštevne pogodbe. V kolikor bi prvostopno sodišče v okviru dejanskih ugotovitev ugotovilo, da je bil skupen namen pravdnih strank v okviru citiranega pogodbenega določila prevzem poroštevene obveznosti tožene stranke, ob nespornem dejstvu, da je tožena stranka pisno pogodbo, katere del predstavlja sporno določilo, podpisala, ne bi bilo mogoče oporekati takšni poroštveni izjavi pomanjkanja obličnosti po 998. členu ZOR.

Ker se prvostopno sodišče zaradi navedenega materialnopravno zmotnega izhodišča ni ukvarjalo z vprašanjem razlage pogodbe v smislu 2. odstavka 99. člena ZOR, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

V ponovljenem postopku bo potrebno v nakazani smeri dopolniti dokazni postopek in izvesti predlagane dokaze za ugotovitev skupnega namena pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe. Prvostopnemu sodišču so pri tem lahko v pomoč tudi ustrezne razlagalne metode glede na pomen in razlago spornega pogodbenega določila, ki ga je ponudila tožena stranka v zvezi s sklicevanjem na 612. člen ZOR in ki ga v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema prvostopno sodišče pa pritožbeno sodišče zgolj opozarja, ali pogodbeno določilo res mogoče razumeti zgolj kot zavezo, da bo tožena stranka nastopala kot odstopnik terjatve oziroma asignat, da bo tožeča stranka lahko prišla do plačila. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da besedo garant, ki je uporabljena v spornem tekstu pogodbe verjetno ni mogoče ožiti zgolj glede morebitne uporabnosti tega pojma v okviru bančne garancije, saj se na tovrstno podlago nobena od strank niti ne sklicuje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.