Jedro

Spor o odpoklicu in plačilu odpravnine ni spor med delavcem in delodajalcem - 5. člen ZDSS-1, ampak spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, za katere je pristojno sodišče splošne pristojnosti, saj gre za gospodarski spor (482. člen ZPP).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni pristojno za odločanje o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in ničnosti sklepa o odpoklicu tožnika z mesta direktorja z dne 20. 2. 2025 (točka 1 tožbenega zahtevka) in na plačilo odpravnine v višini 190.000,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2025 dalje do plačila (točka 2 tožbenega zahtevka).

2.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Neustrezna je utemeljitev sodišča prve stopnje, da je potrebno spor glede nezakonitosti odpoklica tožnika in plačila odpravnine obravnavati kot spor med družbo in članom upravljanja in uporabiti pravo gospodarskih družb. Odločitev in utemeljitev sta v nasprotju z odločitvami v primerljivih zadevah in temeljnimi načeli ZPP. Sklicuje se na zadevo opr. št. VIII R 26/98 z dne 14. 1. 1999, v kateri je VSRS zavzelo stališče, da je za odločanje o sporu odpoklicanega direktorja do plačila odpravnine stvarno pristojno delovno sodišče in na zadevo VDSS opr. št. Pdp 1305/98, kjer je bilo zavzeto enako stališče. Ker je bil tožnik pri toženki v delovnem razmerju za nedoločen čas, ki mu je nezakonito prenehalo, ni bilo odločeno le o odpoklicu z mesta direktorja, ampak tudi o prenehanju delovnega razmerja in posledično o odpravnini iz tega razloga. Ker gre za odločitve, ki so med seboj v takšni soodvisnosti druga od druge, da o njih ni mogoče odločati v ločenih postopkih pred različnimi stvarno pristojnimi sodišči. Ker je izpodbijana odločitev v nasprotju s temeljnimi načeli ZPP - načelo pospešitve, koncentracije in ekonomičnosti postopka - je odločanje v dveh ločenih postopkih, v katerih se bodo podajale enake navedbe in izvajali enaki dokazi v nasprotju z že navedenimi temeljnimi načeli ZPP. Tako je potrebno zahtevke obravnavati v istem postopku. Ker iz sklepa ne izhaja, da bi sodišče o stvarni nepristojnosti odločilo ob predhodnem preizkusu tožbe pred vročitvijo toženi stranki, je sklep nezakonit tudi iz tega razloga. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno v celoti zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Navaja, da morata biti za stvarno pristojnost delovnega sodišča kot specializiranega sodišča kumulativno izpolnjena oba pogoja po določbi prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, in sicer morata biti stranki delavec in delodajalec, spor pa se mora nanašati na eno izmed taksativno naštetih opredelitev delovnega spora, tega pa v obravnavani zadevi ni. Sklicuje se na ustaljeno in enotno sodno prakso, po kateri vprašanje zakonitosti odpoklica poslovodje kot korporacijskega akta ni predmet delovnopravnega spora. V obravnavanem primeru je jasno, da ni bil razlog za izredno odpoved tožniku njegov odpoklic. Tako presoja zakonitosti odpoklica v delovnopravnem sporu ne bi mogla privesti do drugačnega zaključka, da je bilo prenehanje delovnopravnega razmerja med strankama zakonito. Pravno varstvo direktorja zaradi domnevno nezakonitega odpoklica ni zagotovljeno z zahtevkom za reintegracijo in tudi morebitni uspeh delavca v zvezi z izpodbijanjem odpoklica ne more vplivati na zahtevek za reintegracijo na mesto direktorja. Tudi za spor o izplačilu odpravnine ni pristojno delovno sodišče. Sodišče pa se je tudi pravilno v fazi predhodnega postopka izreklo za nepristojno.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

6.Tožnik je zoper toženko vložil tožbo, s katero je med drugim izpodbijal sklep, s katerim ga je toženka dne 20. 2. 2025 odpoklicala z mesta direktorja, zahteval pa je tudi plačilo odpravnine v višini 190.000,02 EUR iz naslova nezakonitega odpoklica. Tožnika je edini družbenik toženke s sklepom (A2) iz krivdnih razlogov odpoklical z mesta direktorja toženke. Sodišče je v predhodnem postopku pravilno ugotovilo, da spor o odpoklicu in plačilu odpravnine ni spor med delavcem in delodajalcem - 5. člen ZDSS-1, ampak spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, za katere je pristojno sodišče splošne pristojnosti, saj gre za gospodarski spor (482. člen ZPP).

7.Stališče VSRS v zadevi opr. št. VIII R 26/98 z dne 14. 1. 1999, na katero se sklicuje tožnik, pa je bilo z novejšo sodno prakso, ki jo v odgovoru na pritožbo izčrpno pojasnjuje toženka, preseženo. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo sodne prakse.

8.Ker niso podani razlogi, na podlagi katerih se lahko ta sklep izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in skladno z določbo 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Toženka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Zveza: