Jedro

Spodbuda za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo je namenjena delodajalcem s sedežem na takih območjih in za zaposlene delavce, ki za takšne delodajalce delo opravljajo na takih območjih, saj je namen spodbude povečanje zaposlenosti na območjih z visoko brezposelnostjo. Ni mogoče sprejeti razlage, da pogoje za povračilo plačanih prispevkov po določi prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 izpolnjuje že s tem, da ima kot delodajalec v problemskem območju z visoko brezposelnostjo svoj sedež.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje je kot prvostopenjski organ v svoji odločbi odločil, da se zavrne vloga tožeče stranke za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost za brezposelno osebo A. A. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožeča stranka podala vlogo za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost in zaposlitev brezposelne osebe A. A. v problemskem območju z visoko brezposelnostjo. V postopku je bilo na podlagi vpogleda v poslovni register AJPES ter pogodbe o zaposlitvi ugotovljeno, da ima tožeča stranka sedež v območju z visoko brezposelnostjo. Po določilu tretjega odstavka 27. člena Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (v nadaljevanju ZSRR-2) se delodajalcu, ki zaposli prikrajšanega delavca na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, za tega delavca kot enkratna pomoč za obdobje enega leta povrnejo plačani prispevki delodajalca za socialno varnost. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka zaposlila prikrajšanega delavca A. A., ki pa živi na naslovu ..., Domžale, ki spada pod občino Domžale, ki pa ni opredeljeno kot območje z visoko brezposelnostjo. Oseba je delo opravljala na območju, ki ne spada v problemsko območje. Ni je mogoče šteti za delavca na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, ki bi prispevala k znižanju brezposelnosti na problemskem območju, kot je namen te spodbude.

2. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V drugostopenjski odločbi je med drugim navedeno, da se z zaposlitvijo tega delavca ni zmanjšala brezposelnost na problemskem območju, kar je cilj programske spodbude.

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da iz ZSRR-2 in Uredbe o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje (v nadaljevanju Uredba) izhaja, da je edini pogoj, ki se nanaša na delavca, da gre za prikrajšanega delavca, kot ga opredeljuje Uredba komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107. in 108. Pogodbe. Niti ZSRR-2 niti obe uredbi ne določata, da bi delavec moral živeti oziroma stanovati na problemskem območju. Skladno s prvim odstavkom 27. člena ZSRR-2 lahko povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost uveljavlja delodajalec, ki ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo ali v primerih, ko delodajalec opravlja dejavnost, za katero ne obstaja registrski organ ali druga predpisana evidenca, stalno ali začasno prebivališče v problemskem območju z visoko brezposelnostjo ter tam dejansko izvaja dejavnost. Tožeča stranka ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo - območje Pokolpja. Tožena stranka je svojo odločitev oprla izključno na to, da ima delavec A. A. stalno prebivališče izven problemskega območja in sicer v občini Domžale. Ni ugotavljala, kje ta delavec dejansko opravlja svoje delo. Kraj, kjer ima delavec stalno prebivališče za presojo upravičenosti do spodbude ni pomemben. Tožena stranka ni presojala, kje bo delavec dejansko opravljal delo. Organ druge stopnje je zavzel stališče, da je treba delo opravljati na ciljnem območju. Zakon pa ciljnega območja ne določa. S tem je tožena stranka uvedla nove oziroma dodatne pogoje, ki jih ZSRR-2 in Uredba ne določata. Zakonodajalec ni določil kot pogoja tudi kraj prebivališča delavca. Organa prve in druge stopnje sta ugotovila, da ima tožeča stranka sedež in da dejansko izvaja dejavnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Kraj, kjer delavec prebiva, pa pri odločanju ni relevanten. Takšen pogoj nima nikakršne podlage. Kraj je kot pogoj določen za delodajalca, ne pa za delavca v smislu kraja, kjer delavec prebiva. Jezikovna razlaga 27. člena ZSRR-2 ne dopušča, da bi delavec moral bodisi imeti stalno prebivališče bodisi živeti na območju z visoko brezposelnostjo. S tem, ko se je delavec zaposlil pri delodajalcu, pri katerem bo delo opravljal na območju z visoko stopnjo brezposelnostjo, se bo brezposelnost zato zmanjšala v kraju, kjer je bil delavec prijavljen v evidenci brezposelnih, ne pa v kraju, kjer bo delavec opravljal delo. Delavci tožeče stranke delo opravljajo v različnih krajih v skladu z navodili in vsakokratnimi potrebami tožeče stranke. Organ prve stopnje je pravilno ugotovil, da ima tožeča stranka sedež družbe v problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Drugih pravno relevantnih dejstev pa organ prve stopnje ni ugotavljal. Dejstvo o tem, kje prebiva delavec, ni pravno relevantno. Izpodbijana odločba tudi ni ustrezno obrazložena oziroma sploh ni obrazložena.

4. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi ter vrne zadevo v nov postopek organu prve stopnje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča sta izpodbijani odločbi pravilni in skladni z zakonom. Sodišče se tudi strinja z razlogi, s katerimi sta odločitvi utemeljila oba organa. Glede na to se sodišče sklicuje na razloge iz izpodbijanih odločb ter jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče zgolj poudarja, da je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da je tožeča stranka zaposlila prikrajšanega delavca A. A., ki pa živi na naslovu ..., Domžale, ki spada pod občino Domžale, ki pa ni opredeljeno kot območje z visoko brezposelnostjo ter da te osebe ni mogoče šteti za delavca na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, ki bi prispevala k znižanju brezposelnosti na problemskem območju, kot je namen te spodbude. Pravilno je bilo ugotovljeno, da se z zaposlitvijo tega delavca ni zmanjšala brezposelnost na problemskem območju, kar je cilj programske spodbude.

8. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev vloge tožeče stranke kot delodajalca za povračilo plačanih prispevkov za socialno varnost za zaposlitev brezposelne osebe na podlagi določbe 27. člena ZSRR-2. Sporna je razlaga materialnega prava in sicer določbe citiranega člena. Na podlagi prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 lahko povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost uveljavlja tisti delodajalec, ki ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Po določbi tretjega odstavka tega člena se plačani prispevki delodajalca za socialno varnost povrnejo delodajalcu, ki zaposli prikrajšanega delavca, kot ga opredeljuje Uredba 651/2014/EU z dne 17. 6. 2014. Zakonsko ureditev spodbude za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo je treba razlagati ob uporabi jezikovne, namenske, logične in zgodovinske metode. Spodbuda za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo je namenjena delodajalcem s sedežem na takih območjih in za zaposlene delavce, ki za takšne delodajalce delo opravljajo na takih območjih, saj je namen spodbude povečanje zaposlenosti na območjih z visoko brezposelnostjo. Po presoji sodišča ni mogoče sprejeti razlage, kot jo ponuja tožeča stranka, da pogoje za povračilo plačanih prispevkov po določi prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 izpolnjuje že s tem, da ima kot delodajalec v problemskem območju z visoko brezposelnostjo svoj sedež.

9. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da ima tožeča stranka sedež na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, kar med strankama ni sporno. V predmetni zadevi pa tožeča stranka uveljavlja povračilo plačanih prispevkov za socialno varnost za zaposlitev nezaposlenega delavca, ki stanuje na območju občine Domžale, ki pa ni območje z visoko brezposelnostjo. Po presoji sodišča je pogoj za uspešno uveljavljanje spodbude za zaposlovanje na problemskih območjih, da delodajalec zaposli osebo, prijavljeno v evidenci brezposelnih oseb na problemskih območjih. Delodajalec mora za uspešno uveljavljanje povračila prispevkov delodajalca za socialno varnost izkazati, da ima na problemskem območju z visoko brezposelnostjo svoj sedež in da z zaposlitvijo nezaposlenega delavca, ki živi na problemskem območju, zmanjšuje nezaposlenost. Tožeča stranka ni izkazala, da bo z zaposlitvijo delavca, ki ima prebivališče v Domžalah, zmanjšala brezposelnost za problemskem območju. Ne gre za zaposlitev nezaposlenega delavca iz problemskega območja. Ni bilo izkazano, da bo z njegovo zaposlitvijo zmanjšana brezposelnost na problemskem območju Pokolpja.

10. Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da mora delodajalec, ki uveljavlja spodbudo za zaposlovanje po 27. členu ZSRR-2, izkazati, da delavci, za katere uveljavlja povračilo prispevkov za socialno varnost, živijo na območju z visoko stopnjo brezposelnosti. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 4/2021 z dne 13. 4. 2021 zavzelo stališče, da je spodbuda za zaposlovanje regionalno naravnana in neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo. Tako na strani delodajalca kot na strani delavca mora biti vzpostavljena določena vez s problemskim območjem. Ker je spodbuda za zaposlovanje neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo, je po oceni Vrhovnega sodišča RS osrednji namen v zmanjšanju regionalnih razlik glede stopnje brezposelnosti na teh območjih. Določbo 27. člena ZSRR-2 je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS razlagati tako, da mora prikrajšani delavec, za katerega delodajalec uveljavlja spodbudo za zaposlovanje, živeti na problemskem območju. Le če delodajalec zaposli delavca iz tega območja, se bo stopnja brezposelnosti na tem območju znižala.

11. Glede na vse navedeno sta torej tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ pravilno razlagala 27. člena ZSRR-2, ko sta upoštevala, da pogoj za povračilo plačanih prispevkov ni izpolnjen, ker delavec ne živi na območju z visoko brezposelnostjo. Že iz razloga, ker ta pogoj ni izpolnjen, prvostopenjskemu organu ni bilo treba dodatno ugotavljati še ostalih pogojev, zato je neutemeljena tožbena navedba o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

12. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o tem, da naj bi bila odločbi neustrezno obrazloženi. V zadostni meri sta obrazloženi tako, da jih je možno preizkusiti, saj je v obeh odločbah navedena pravna podlaga za odločitev, ugotovljeno dejansko stanje in so tudi navedeni razlogi, zakaj je bilo treba vlogo zavrniti.

13. Glede na vse navedeno sta tako prvostopenjska kot drugostopenjska odločba pravilni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo obeh upravnih aktov, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Ni sporno, da ima tožeča stranka sedež v problemskem območju z visoko brezposelnostjo in da delavec, za katerega uveljavlja povračilo prispevkov delodajalca, živi na območju, ki ne velja za problemsko območje z visoko brezposelnostjo. V predmetni zadevi je po ugotovitvi sodišča sporna le pravilna uporaba materialnega prava, konkretno določbe 27. člena ZSRR-2. K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.