Jedro

Če občinski redar ne more ugotoviti istovetnosti osebe, ki je storila prekršek, jo zadrži in obvesti policijo, ki mora prevzeti nadaljevanje identifikacijskega postopka.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da se tožnik zadržanju ni upiral, saj njegova vožnja avtomobila kljub prepovedi redarja utemeljuje uporabo telesne sile redarja, usmerjene v pridobitev ključev vozila iz ključavnice z namenom preprečitve tožniku, da bi odpeljal s kraja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki in stranski intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v znesku 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 990,48 EUR, stranskemu intervenientu pa znesek 343,36 EUR, v primeru zamude obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni navedlo dokaznega sklepa o tem, kateri dokazi so se v okviru glavne obravnave izvedli in kateri ne. Tako se ni izjasnilo o izvedbi predlaganega dokaza za zaslišanje priče Z. V. in predlagani poizvedbi iz kazenske in prekrškovne evidence za D. Š. Gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Posledično je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožnik redarju ni bil pripravljen izročiti nobenega osebnega dokumenta in da ni res, da bi mu tožnik ponujal osebno izkaznico. Ne drži zaključek sodišča, da o sami izročitvi dokumentov nobena od prič ni znala izpovedati ničesar. Sodišče je kršilo določbo 8. člena ZPP in napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je izpovedbo D. Š. v nekaterih delih ocenilo kot verodostojno, v drugih (večih) delih kot neverodostojno in krivo, kar pa je nedopustno, saj tako ni bila opravljena vestna in skrbna presoja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zanikala, da bi D. Š. segel v notranjost vozila. Priča D. Š. pa je nato v zaslišanju priznal, da je segel v notranjost vozila tožeče stranke in da je prišlo do prerivanja z njim. Sodišče bi zato moralo podvomiti v verodostojnost izpovedbe D. Š. V pravdnem postopku je tožena stranka trdila, da je redar od tožnika zahteval osebni dokument, iz obrazložitve plačilnega naloga z dne 7.4.2016 in uradnega zaznamka Medobčinskega inšpektorata in redarstva ... z dne 7.4.2106 pa izhaja, da je redar od tožnika zahteval prometno in vozniško dovoljenje. Izpovedba D. Š. tako nasprotuje listinskim dokazom v spisu. Ker je sodišče poklonilo vero takšni izpovedbi, gre za kršitev 8. člena ZPP. Če bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, to je, da je tožnik redarju želel izročiti osebno izkaznico, bi ugotovilo tudi, da so vsa ravnanja D. Š. od tega trenutka dalje protipravna in pomenijo prekoračitev pooblastil občinskega redarja, ki jih je redar D. Š. napravil v razburjenosti in jezi nad tožnikom, ki se je do njega vedel nedostojno. Za ta postopek je nerelevantno, da je tožnik z avtomobilom zapeljal vzvratno. To je storil z namenom, ker je želel vozilo premakniti, kar je potrdil tožnik sam, tega pa tožena stranka ni prerekala, in ne z namenom, da bi kršil ustno odredbo o zadržanju na kraju. Tožena stranka je trdila, da redar D. Š. v dogodku ni uporabil nobenih prisilnih sredstev, medtem ko je sodišče mimo tega ugotovilo, da je D. Š. uporabil fizično silo in to upravičeno in zakonito, pri čemer pa sodišče mimo trditev pravdnih strank tudi logično sklepa, da je tožnik želel s kraja dogodka odpeljati. Gre za kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinah. Sodišče je odločalo mimo trditev pravdnih strank. Gre tudi za napačno uporabo materialnih določb Zakona o občinskem redarstvu. Občinski redar sme skladno z 2. odst. 14. člena navedenega zakona uporabiti telesno silo, če se oseba upira zadržanju. Tožnik se zadržanju ni upiral, saj je želel vozilo preparkirati, zato uporaba fizične sile in poseg redarja v notranjost vozila nista bila dopustna. Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče ni izreklo o trditvah tožnika o tem, da bi lahko redar D. Š. oglobil tožnika za napačno parkiranje že na podlagi registrske tablice, ki mu je bila ob zaznavi prekrška poznana, vsled česar vsa nadaljnja ravnanja redarja pomenijo prekoračitev pooblastil. Gre za kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

3. Na pritožbo tožeče stranke sta odgovorila tožena stranka in stranski intervenient na toženi strani in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje res v sodbi ni pojasnilo, katere dokaze je in katerih ni izvedlo. V delu, ko ni pojasnilo, katere dokaze je izvedlo, takšno ravnanje ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj tožeči stranki na ta način ni mogla biti odvzeta možnost obravnavanja. Tožeča stranka v pritožbi tudi ne pojasni, kako bi lahko takšno ravnanje vplivalo na pravilnost ali zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo zaključek o posameznih pravno relevantnih dejstvih. Glede neizvedenih dokazov tožeča stranka v pritožbi prav tako ne pojasni, kako bi lahko neizvedba obeh dokazov vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe oziroma zakaj meni, da ji je bila s tem odvzeta možnost obravnavanja. Da zaslišanje priče Z. V. ni bilo potrebno, je jasno razvidno že iz ostalih razlogov sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju, zato se v ugotavljanje dejstev v zvezi z višino škode, o katerih naj bi izpovedala tudi priča Z. V., ni spuščalo. Posledično je bil tudi dokaz z zaslišanjem te priče nepotreben. Očitno nepotreben pa je bil tudi dokaz z opravo poizvedb iz kazenske in prekrškovne evidence za redarja D. Š., ki naj bi potrdile, da so se zoper D. Š. kot policista že vodili postopki zaradi prekoračitve pooblastil. Predmet obravnavanja v predmetni pravdni zadevi je dogodek, ki se je zgodil dne 7.4.2016 pred lekarno, in ne kakšen drug dogodek, v katerega je bil morebiti vpleten D. Š. Predmet tega postopka tudi ni dokazovanje osebnostnih lastnosti D. Š., temveč njegovo konkretno ravnanje v dogodku dne 7.4.2016. 6. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava, saj tega očitka pritožnik ne pojasni. V delu, ko navaja, da se zadržanju ni upiral, pa gre za izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje in ne zmotno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo mimo trditev pravdnih strank. Ne drži trditev pritožbe, da tožena stranka ni navajala, da je redar upravičeno uporabil prisilna sredstva. Že v odgovoru na tožbo je tožena stranka pod točko 3 podredno navedla tudi to, da je redar imel pooblastilo uporabiti fizično silo na podlagi Zakona o občinskem redarstvu in da je bila ta uporaba zakonita. Kršitev določbe 7. člena ZPP tako ni podana.

8. Zakon o občinskem redarstvu (ZORed2) v 1. odstavku 13. člena določa, da sme občinski redar na kraju dogodka zadržati storilca prekrška do prihoda policistov, vendar najdlje eno uro. Če se oseba upira zadržanju ali želi pobegniti, sme redar uporabiti tudi sredstva za vklepanje in vezanje (2. odst. 14. člena ZORed). Istovetnost osebe, ki je izvršila prekršek, pa občinski redar ugotavlja tako, da od osebe zahteva na vpogled osebno izkaznico ali drugo veljavno listino, opremljeno s fotografijo, ki jo je izdal državni organ, tujo potno listino ali drugo javno listino, opremljeno s fotografijo, na podlagi katere je mogoče ugotoviti istovetnost (2. odst. 12. člena ZORed). Če občinski redar ne more ugotoviti istovetnosti osebe, jo zadrži in obvesti policijo, ki mora prevzeti nadaljevanje identifikacijskega postopka (5. odst. 12. člena ZORed).

9. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik parkiral svoje vozilo na mestu, kjer parkiranje ni bilo dovoljeno in je s tem naredil prometni prekršek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik redarju D. Š. ni bil pripravljen izročiti nobenega osebnega dokumenta in da ni res, da bi mu ponujal osebno izkaznico, ki je D. Š. ne bi hotel sprejeti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v točki 21 obrazložitve sodbe je prepričljiva in je pritožba ne omaje. Tudi vozniško dovoljenje je osebni dokument, zato ni nobenega nasprotja med izpovedbo D. Š. (ki je izpovedal, da je od tožnika zahteval kakršenkoli osebni dokument, da ga identificira - list. št. 69 spisa) in listinami v spisu (obrazložitvijo plačilnega naloga z dne 7.4.2016 in uradnega zaznamka Medobčinskega inšpektorata in redarstva ... z dne 7.4.2106), v katerih je navedeno, da je redar zahteval vozniško in prometno dovoljenje. ZORed redarju ne dovoljuje, da bi istovetnost osebe ugotavljal na podlagi registrske tablice vozila, zato je takšna pritožbena navedba neutemeljena. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta glede dejstva (ne)izročitve osebnega dokumenta izpovedala le tožnik in priča D. Š., nasprotna pritožbena navedba pa je neutemeljena. Ker tožnik osebnega dokumenta redarju ni želel izročiti, mu je ta odredil zadržanje na kraju do prihoda policistov in prepovedal vstopiti v svoje vozilo. Tožnik je kljub tej odredbi vstopil v avtomobil, zapeljal vzvratno in pri tem zadel redarja. Neutemeljene so navedbe pritožnika, da je želel vozilo le preparkirati, saj bi moral upoštevati odredbo redarja, ki mu je prepovedal vstopiti v avtomobil. Neutemeljena je torej pritožbena navedba, da se tožnik zadržanju ni upiral, saj njegova vožnja avtomobila kljub prepovedi redarja utemeljuje uporabo telesne sile redarja, usmerjene v pridobitev ključev vozila iz ključavnice z namenom preprečitve tožniku, da bi odpeljal s kraja. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP niso podane.

10. Sodišče prve stopnje res ni v celoti sledilo izpovedbi redarja, vendar to še ne predstavlja kršitve 8. člena ZPP. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje izpovedbo redarja v nekaterih delih ocenilo za prepričljivo, v drugih pa ne, ne predstavlja neskrbne dokazne ocene, kot to zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je izpovedbo redarja skrbno ocenilo in na tej podlagi sprejelo zaključke o dokazanosti posameznih dejstev.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP). Tožena stranka in stranski intervenient pa z odgovoroma na pritožbo nista prispevala k razjasnitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 139/2006