Jedro

Dogovor strank o višini pogodbene obveznosti, izražen v tuji valuti kot vrednostni osnovi v pogodbah med domačimi osebami, ni v nasprotju z zakonom.

Izrek

Pritožba prvih dveh tožencev in pritožba tretje toženke se zavrneta kot neutemeljeni ter se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Prva toženka in drugi toženec ter tožnica sami trpijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da so tožene stranke dolžne plačati tožeči stranki znesek 3.200 DEM, tretjetožena stranka M. K. pa še znesek 1.000 DEM, z zamudnimi obrestmi za čas od 31.12.1993 do plačila, v višini, kot se priznavajo za devizne vloge v DEM na vpogled pri Novi LB d.d., Ljubljana, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Odločilo je, da so tožene stranke dolžne povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožile vse tri tožene stranke.

Prvo in drugotožena stranka sta se pritožili iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da glede na to, da je plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji tolar, tožničin zahtevek v tuji valuti ni mogoč in ga je zato potrebno zavrniti. To, da bo denarna terjatev tožnice izplačana v tolarjih, pa ne spremeni dejstva, da je le-ta izkazana v tuji valuti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njuni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v 1. in 3. točki izpodbijane sodbe zavrne, ter odloči o pravdnih stroških prvo in drugotožene stranke, vključno s stroški pritožbe.

Tretjetožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prekoračilo zakonska pooblastila, saj je kljub temu, da v času oklica zadnje glavne obravnave ni bilo ne tožeče stranke in ne njenega pooblaščenca, pa tudi ne tretjetoženke in njenega pooblaščenca, ki sta sodišče zapustila misleč, da bo le-to izdalo sklep o mirovanju postopka, izvedlo postopek in tudi razsodilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Prvo in drugotožena stranka sta odgovorili na pritožbo tretjetoženke.

V odgovoru navajata, da so se zadnje glavne obravnave udeležili pooblaščenec tožeče stranke, prvo in drugotoženi stranki in njuna pooblaščenka, medtem ko tretjetoženka in njen pooblaščenec do konca glavne obravnave nista pristopila. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo tretjetoženke zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbi vseh toženih strank. V odgovoru na pritožbo tretjetoženke navaja, da iz razpravnega zapisnika izhaja, da je pooblaščenec tožeče stranke na narok pravočasno pristopil. V odgovoru na pritožbo prvo in drugotožene stranke pa navaja, da se podredni tožbeni zahtevek glasi na plačilo tolarske protivrednosti posojenega zneska in ne na devizni znesek.

Pritožbenemu sodišču predlaga da obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženim strankam pa naloži solidarno in nerazdelno plačilo stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba prvo in drugotožene stranke, da tožbeni zahtevek, izkazan v tuji valuti, čeprav naj bo izplačan v tolarjih, ni mogoč. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče ravnalo prav, kot je priznalo tožeči stranki povrnitev dolga v tolarski protivrednosti, saj za tak način plačila ni ovir.

Zakon o deviznem poslovanju (Ur. l. RS št. 1/91/I) je namreč sprostil možnosti zakonitega razpolaganja s tujimi valutami in uzakonil valutno klavzulo (čl. 5).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22.10.19998 izhaja, kot to pravilno navajata prvo in drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo tretjetožene stranke, da so ob oklicu zadeve na glavno obravnavo pristopili pooblaščenec tožeče stranke, prvo in drugotožena stranka in njuna pooblaščenka.

Glede na navedeno za trditve tretjetožene stranke v pritožbi, da na zadnjo glavno obravnavo ni pristopila ne tožeča stranka in ne njen pooblaščenec, ni opore v podatkih spisa in so zato neutemeljene.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe se je torej pokazalo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bila v postopku na prvi stopnji storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora sodišče v skladu z 2. odst. 365. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških prve in druge tožene stranke je posledica njunega neuspeha s pritožbo in temelji na 154. členu ZPP, odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbi pa temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj jih glede na vsebino pritožb ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, medtem ko tretja tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbenega postopka.