Jedro

Iz utrjene (ustavno)sodne prakse je razvidno, da pravici do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ustreza obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedbe zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi 395. člena ZKP sodišče druge stopnje dolžno, da v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi pritožbene navedbe in navedbe kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Da mora biti vsaka sodna odločba obrazložena, izhaja tudi iz vsebine 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj je obrazložena sodna odločba neločljiv del poštenega postopka. Ravnanje sodišča ne ustreza poštenemu postopku, če enostavno ignorira navedbe stranke, ki so takšne, da bi v primeru, če bi bile utemeljene, odločilno vplivale na izid postopka. Pravno jamstvo iz 25. člena Ustave je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (nepavšalen, abstrakten oziroma splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Če je obrazložitev pomanjkljiva, je lahko v Ustavi zagotovljeno pravno jamstvo do pravnega sredstva le navidezno.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A.

1.Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 30277/2024 z dne 29. 4. 2024 zoper obdolženega A. A. odredila pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v katerega je vštela čas obdolženčevega odvzema prostosti, ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku 324. člena KZ-1 in preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 30277/2024 z dne 2. 5. 2024 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2.Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani za odreditev pripora zavrne, osumljenca pa nemudoma izpusti na prostost.

3.Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo 423. člena ZKP predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da je izrek izpodbijanega sklepa razumljiv, da iz njega izhajajo vsi zakonski znaki obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, da se je sodišče ustrezno opredelilo do obdolženčevega zagovora, da v zahtevi uveljavljane kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, ker ne gre za prima facie nedovoljen dokaz, da je državno tožilstvo podalo ustrezno obrazložen predlog za odreditev pripora in da vložniki zahteve z nasprotovanjem obstoju pripornih razlogov uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4.Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili obdolženec in njegovi zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5.Obdolženčevi zagovorniki med številnimi kršitvami v zahtevi uveljavljajo tudi, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbenega očitka o neobrazloženosti tožilskega predloga za odreditev pripora. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da predlog državnega tožilca za odreditev pripora na tako imenovanem pripornem naroku ni bil obrazložen zlasti v delu, ki se nanaša na neogibno potrebnost odreditve omejevalnega ukrepa. Poudarjajo, da bi moralo sodišče takšen predlog državnega tožilca zavrniti, ker razlogov o neogibnosti pripora ne more in ne sme nadomeščati samo, ker s tem prekorači svojo ustavno pravico. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da je zaradi izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, do katerih se pritožbeno sodišče ni opredelilo, sklep sodišča druge stopnje nezakonit.

6.Iz utrjene (ustavno)sodne prakse je razvidno, da pravici do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ustreza obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedbe zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi 395. člena ZKP sodišče druge stopnje dolžno, da v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi pritožbene navedbe in navedbe kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Da mora biti vsaka sodna odločba obrazložena, izhaja tudi iz vsebine 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj je obrazložena sodna odločba neločljiv del poštenega postopka. Ravnanje sodišča ne ustreza poštenemu postopku, če enostavno ignorira navedbe stranke, ki so takšne, da bi v primeru, če bi bile utemeljene, odločilno vplivale na izid postopka. Pravno jamstvo iz 25. člena Ustave je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (nepavšalen, abstrakten oziroma splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Če je obrazložitev pomanjkljiva, je lahko v Ustavi zagotovljeno pravno jamstvo do pravnega sredstva le navidezno.

7.Načelo domneve nedolžnosti iz določbe 27. člena Ustave trditveno in dokazno breme nalaga tožilcu, ki mora zahtevati odreditev omejevalnega ukrepa, zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev in jih dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, kot to od njega zahteva zakonsko postavljeni dokazni standard.

8.V obravnavanem primeru so obdolženčevi zagovorniki v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora med drugim uveljavljali, da predlog državnega tožilca za odreditev pripora na pripornem naroku sploh ni bil obrazložen. Navajali so, da to velja predvsem glede neogibne potrebnosti odreditve pripora. Ker je sodišče kljub temu zoper obdolženca odredilo pripor, je s svojim ravnanjem kršilo določbe 19., 20. in 22. člena Ustave. Pritožbeno trditev so - enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti - sklenili z navedbo, da sodišče razlogov o neogibni potrebnosti pripora, ki bi jih moral predstaviti državni tožilec, ne sme nadomeščati, saj s tem prekrši svojo ustavno vlogo.

9.Iz razlogov sklepa zunajobravnavnega senata je razvidno, da je pritožbeno sodišče presodilo, da je pripor v obravnavanem primeru sorazmeren in neogibno potreben ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z nobenim od milejših ukrepov. Zunajobravnavni senat okrožnega sodišča pa se ni niti z besedo opredelil do jasne in ustrezno substancirane pritožbene navedbe, da predlog državnega tožilca za odreditev pripora ni bil ustrezno obrazložen in da je preiskovalna sodnica z vsebinskim dopolnjevanjem pomanjkljive obrazložitve predloga kršila obdolženčeva ustavna jamstva in načelo delitve oblasti.

10.Pritožbeno sodišče bi moralo v skladu z določbo 25. člena Ustave v pritožbi zatrjevano kršitev v zvezi z neustrezno obrazloženostjo predloga za odreditev pripora pretehtati. V obravnavanem primeru zunajobravnavni senat (kot že rečeno) presoje te pritožbene navedbe ni napravil, temveč je le pritrdil preiskovalni sodnici, da je pripor v obravnavanem primeru sorazmeren in neogibno potreben omejevalni ukrep.

C.

Op. št. (1)Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-259/04 z dne 8. 6. 2006.

Op. št. (2)Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-259/04 z dne 8. 6. 2006.

Op. št. (3)Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-259/04 z dne 8. 6. 2006.

Op. št. (4)Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-259/04 z dne 8. 6. 2006.

11.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pritožbeno sodišče po vsebini ni presodilo vseh pritožbenih navedb, s čimer je kršilo določbo prvega odstavka 95. člena ZKP v povezavi s pravnim jamstvom iz 25. člena Ustave. Zato je v skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in pravnomočni sklep razveljavilo. Čeprav je ugotovljena kršitev podana le v sklepu pritožbenega sodišča, je Vrhovno sodišče razveljavilo celoten izpodbijani pravnomočni sklep (torej tudi sklep preiskovalne sodnice), ker je bil v vmesnem času pripor že podaljšan in zadeve ni več mogoče vrniti zunajobravnavnemu senatu v novo odločanje. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev določbe 25. člena Ustave v zvezi z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, ki že sama po sebi terja razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ni presojalo ostalih trditev zahteve.

-------------------------------

Op. št. (1)Primerjaj na primer odločbo Ustavnega sodišča Up-206/96 z dne 10. 12. 1996.

Op. št. (2)Primerjaj na primer sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi XI Ips 59244/2020 z dne 1. 4. 2021 in številne druge.

Op. št. (3)Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-50/09-18, Up-260/09-17 z dne 18. 3. 2010 in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Kr 65494/2023 z dne 29. 2. 2024.

Op. št. (4)13. in 14. točka razlogov sklepa.

Zveza

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 395, 395/1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 25

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6

Pridruženi dokumenti

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.