Jedro

Darilo in njegov preklic nista pozitivnopravno urejena, zaradi česar je potrebno uporabiti bodisi pravna pravila občnega državljanskega zakonika (ODZ) bodisi analogijo predpisov dednega prava (zakon o dedovanju - ZD). Za hudo nehvaležnost se je po pravnih pravilih ODZ štelo dejanje, zaradi katerega je bil mogoč kazenski pregon (paragraf 948 ODZ). Tako opredelitev je kasnejša sodna praksa ožila po eni strani kakor po drugi strani tudi širila. Tako ni nujno, da je vsako storjeno kaznivo dejanje šteti kot hudo nehvaležnost, po drugi strani pa tudi ni mogoče šteti kot hudo nehvaležnost le tisto dejanje, ki je v zakonu določeno kot kaznivo. Kot veliko nehvaležnost je torej mogoče opredeliti ravnanja obdarjenca, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila. Primernejša od napotitve na kazenski pregon je zato napotitev na določbe zakona o dedovanju, ki urejajo vprašanje dedne nevrednosti ali vzrokov za razdedinjenje. Tako opredeljuje zakon, da je nevreden zakonito ali oporočno dedovati tisti, kdor je vzel ali je skušal naklepno vzeti življenje zapustniku, ga s silo ali grožnjo prisilil, da je napravil ali napisal oporoko oziroma jo preklical, jo uničil ali skril z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, ali kadar se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljanja zapustnika ali mu ni hotel dati potrebne pomoči (126. člen ZD). Med vzroke za razdedinjenje dediča pa uvršča zakon primere, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom, če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali njegove sorodnike ali če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju (42. člen ZD).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da se darilna pogodba, ki so jo 21.4.1987 sklenili tožnik kot darovalec in toženca kot obdarjenca, razveže ter da morata toženca izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik lahko vknjižil kot lastnik parcele št. 491/24 k.o. G. Ugotovilo je, da sta toženca ponudila v zameno drugo parcelo, da se ga izogibata, da sta se celo pripravljena odreči dela podarjene parcele, skratka, da ne gre za nehvaležnost. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo to sodbo. Zavzelo je stališče, da celo v primeru, da bi bil res sklenjen dogovor, da ostane darovana parcela še naprej v tožnikovi uporabi in uživanju, čemur sodišče v pravdi P 220/91 ni sledilo, bi šlo le za to, da toženca kršita pogodbo, ne pa izkazujeta veliko nehvaležnost. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bila le-ta v čem drugem.

Tožeča stranka izpodbija obe sodbi z revizijo zaradi kršitve materialnega prava, in to določila zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Element hvaležnosti je pogoj za veljavnost darilne pogodbe. Med pravdnima strankama je bila dogovorjena sklenitev navidezne pogodbe, da bi si lahko tožena stranka pridobila lokacijsko dovoljenje. Po sklenitvi obravnavane pogodbe si je tožena stranka začela prisvajati zemljišče, prihajalo je do sporov na meji fizičnega obračunavanja in sodnih postopkov, z dopisom z dne 23.1.1995 pa celo zahteva, naj se vzpostavi v naravi stanje, kot določa sporna darilna pogodba. Vse to so elementi velike nehvaležnosti in zlorabe zaupanja. Ko zahteva tožena stranka odstranitev ograje in nasada, ki sta bila že pred sklenitvijo darilne pogodbe, izkazuje veliko stopnjo brezobzirnosti. Predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revident prihaja sam s seboj v nasprotje, ko po eni strani zahteva razvezo darilne pogodbe zaradi nehvaležnosti, po drugi strani pa trdi, da takšna pogodba sploh ni bila sklenjena, ker da je šlo le za navidezno pogodbo, ki je prikrivala drugo in pravi namen pogodbenikov - tožencema omogočiti pridobitev gradbenega dovoljenja. Da ni šlo za navidezno pogodbo (ki pomeni njeno ničnost - prvi odstavek 66. člena ZOR), je bilo ugotovljeno že v pravdi med obema strankama II P 220/91, ki jo je tožnik izgubil. Ko revident znova načenja to vprašanje ga je potrebno napotiti na prepričljive razloge sodb obeh stopenj v omenjeni pravdi in tako tudi glede tega, da ni bilo dogovorjeno, da tožniku ostane še naprej pravica uporabe darovanega temveč, da prejme v zameno drugo parcelo.

V tu obravnavani pravdi je bila naloga sodišča le dognati, ali je tožena stranka storila kaj takšnega, kar je mogoče uvrstiti v pravni standard velike nehvaležnosti, ki je lahko razlog za preklic darila. Revizija se sklicuje na predpise ZOR, ki pa ne ureja ne darilne pogodbe ne njenega preklica. Ta zakon govori le o pogojih za izpodbijanje pogodbe sploh (111. člen ZOR) in tako tudi glede napake volje, v zvezi z le-to pa tudi o zmoti v nagibu. Tako določa, da se pri neodplačni pogodbi šteje za bistveno zmoto tudi zmota v nagibu, ki je odločilen za prevzem obveznosti (62. člen ZOR). Takšne zmote tožnik niti ne zatrjuje. Sam trdi, da je daroval zato, da bi tožencema omogočil gradnjo. Slednje se je tudi zgodilo in tako ni videti, v čem bi bila zmota. Revizijsko sklicevanje na predpise ZOR torej ni utemeljeno.

Darilo in njegov preklic torej nista pozitivnopravno urejena, zaradi česar je potrebno uporabiti bodisi pravna pravila občnega državljanskega zakonika (ODZ) bodisi analogijo predpisov dednega prava (zakon o dedovanju - ZD). Za hudo nehvaležnost se je po pravnih pravilih ODZ štelo dejanje, zaradi katerega je bil mogoč kazenski pregon (paragraf 948 ODZ). Tako opredelitev je kasnejša sodna praksa ožila po eni strani kakor po drugi strani tudi širila. Tako ni nujno, da je vsako storjeno kaznivo dejanje šteti kot hudo nehvaležnost, po drugi strani pa tudi ni mogoče šteti kot hudo nehvaležnost le tisto dejanje, ki je v zakonu določeno kot kaznivo. Kot veliko nehvaležnost je torej mogoče opredeliti ravnanja obdarjenca, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila. Primernejša od napotitve na kazenski pregon je zato napotitev na določbe zakona o dedovanju, ki urejajo vprašanje dedne nevrednosti ali vzrokov za razdedinjenje. Tako opredeljuje zakon, da je nevreden zakonito ali oporočno dedovati tisti, kdor je vzel ali je skušal naklepno vzeti življenje zapustniku, ga s silo ali grožnjo prisilil, da je napravil ali napisal oporoko oziroma jo preklical, jo uničil ali skril z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, ali kadar se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljanja zapustnika ali mu ni hotel dati potrebne pomoči (126. člen ZD). Med vzroke za razdedinjenje dediča pa uvršča zakon primere, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom, če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali njegove sorodnike ali če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju (42. člen ZD). Torej že na podlagi samih tožnikovih tožbenih trditev lahko sklepamo, da ni mogoče zatrjevanega ravnanja tožencev uvrstiti v nobenega izmed primerov nehvaležnosti, ki jih naštevajo bodisi pravna pravila bodisi zakonski predpisi. Pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, da celo, če bi bil ob pogodbi dogovorjen pogoj, da tožnik obdrži pravico uporabe darovanega zemljišča, kar se mu, kot rečeno, ni posrečilo dokazati, bi lahko tožnik to pravico uveljavil s tožbo za izpolnitev pogodbe, ne pa da neizpolnitev tega pogoja opredeli kot nehvaležnost v tako hudi obliki, da bi ta opravičevala preklic darila. Nadalje, tudi če bi sprejeli kot resnično kršitev načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in zlorabe pravic (13. člen ZOR), na kar se sklicuje revizija, ne bi mogli po opisanih merilih okvalificirati tega kot hujše nehvaležnosti. Kot je bilo že večkrat omenjeno, ni bilo nobeno izmed zatrjevanih dejstev, na podlagi katerih bi lahko sklepali o nehvaležnosti, dokazano v pravnomočno končanem postopku. Samih sodnih sporov bodisi v pravdnem bodisi v nepravdnem postopku, ki so tekli ali še tečejo med strankama, seveda tudi ni mogoče okvalificirati kot hujše nehvaležnosti.

Pokazalo se je torej, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker tudi ne gre za razloge, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je moralo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen zakona o pravdnem postopku).