11. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata 30. maja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 46/2006 z dne 16. 2. 2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 27/2006 z dne 18. 1. 2006 in s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem št. Ks 8/2006 z dne 13. 1. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjskim sklepom je Okrožno sodišče po izreku sodbe, s katero je pritožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let (prvi odstavek 183. člena Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ), odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po prvi točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo kot neutemeljeno, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik v laični ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z oceno begosumnosti, saj naj bi okoliščina, da se je vrnil iz Venezuele, pri čemer je imel povratno vozovnico, poveljstvo vojašnice, kjer je bil zaposlen, pa je uradno obvestil o odsotnosti, govorila proti begosumnosti. Pripor naj bi bil odrejen, ker naj bi s potovanjem izkoristil pravico iz prvega in drugega odstavka 32. člena Ustave. Prav tako naj bi bil pripor odrejen na podlagi domnev in predpostavk oziroma dvomljivih izjav informatorja varnostno obveščevalne službe, da je glede na podatke, ki naj bi jih informatorju dal njegov sin, imel namen v Venezueli kupiti hišo. Navaja, da takega namena ni imel in da naj ne bi tega nihče preverjal. Posledično naj bi mu bila s tem kršena pravica do svobodnega izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Zaradi pripora naj ne bi mogel izvrševati pravic in dolžnosti starša po prvem odstavku 54. člena Ustave. Pritožnik zatrjuje, da naj bi bil neenako obravnavan v primerjavi z drugimi obdolženci za enako kaznivo dejanje. S tem naj bi mu bila kršena pravica iz 14. člena Ustave. S priporom naj bi bil poslan dejansko na predčasno prestajanje kazni, čeprav naj bi drugostopenjsko sodišče zahtevalo v njegovi zadevi ponovno sojenje, kar naj bi pomenilo kršitev 27. člena Ustave. Vrhovno sodišče v izpodbijani odločitvi s sklicevanjem na osebne podatke, ki naj bi jih imelo pred seboj drugostopenjsko sodišče, opravičuje napake tega sodišča, ki naj ne bi odgovorilo na dokaze zagovornika in s tem zagrešilo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev tretjega odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS. št. 33/94, MP, št. 7/94 –EKČP). Predlaga, naj Ustavno sodišče odpravi pripor, v dopolnitvi pa navaja, da je sodišče že samo odpravilo pripor, kljub temu pa Ustavnemu sodišču predlaga, naj presodi, ali so sploh kdaj obstajali razlogi za odreditev pripora iz razloga begosumnosti.

B.

3.Veljavnost izpodbijanih pripornih odločb je v času odločanja o ustavni pritožbi že potekla. Pritožnik je v dopolnitvi ustavne pritožbe posebej navedel, da je sodišče pripor v tem času že odpravilo, vendar predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi, ali so v izpodbijanih odločbah obstajali razlogi za pripor.

4.Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko z ustavno pritožbo izpodbijani akti ne veljajo več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi št. Up-315/00 (odločba z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03 in OdlUS XII, 104).

5.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. V odločbi št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996 (OdlUS V, 186) je navedlo, da mora sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. Med take okoliščine spadajo poleg teže kaznivega dejanja predvsem okoliščine, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem. Nanje se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

6.Pripor je torej mogoče odrediti le ob izpolnjenih pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila in se tako izognila kazenskemu postopku.

7.Iz obrazložitve izpodbijanih sodnih odločb o odreditvi pripora je razvidno, da so sodišča o odreditvi pripora odločila v skladu z ustavnimi pogoji. Ugotovila so, katere so tiste konkretne okoliščine, na podlagi katerih so lahko v času odločanja z veliko verjetnostjo sklepala na pritožnikovo nevarnost bega. Sodišča so svojo odločitev oprla na številne okoliščine, zlasti na dejstvo, da je pritožnik po izreku prvostopenjske sodbe preživel letni dopust v Venezueli, da je za navedeno potovanje najel kredit, ki ga v primeru, da bo sodba, s katero je obsojen na štiriletno zaporno kazen, potrjena, ne bo mogel plačevati, ker bo izgubil zaposlitev ter da mu je bila izrečena precej visoka zaporna kazen. Za sodišča je bila prav tako pomembna okoliščina, da se je pritožnik zanimal za nakup nepremičnine v Južni Ameriki. Glede na tako ugotovljene okoliščine so sodišča sklepala, da si namerava pritožnik v tujini urediti prebivališče in zapustiti Republiko Slovenijo, s čimer bi bilo onemogočeno nadaljevanje kazenskega postopka, še posebej, ker z Venezuelo ne obstaja meddržavna pogodba o izročitvi. Glede na vse ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine, upoštevajoč tudi pritožnikovo zdravstveno stanje ter poklicno in družinsko življenje, kot je izhajalo iz pritožnikovih osebnih podatkov, so sodišča sklepala, da je nevarnost pobega podana. S takšno presojo, ki ji ni mogoče odreči razumnosti, in s takšnim tehtanjem so se sodišča opredelila do pogoja realne nevarnosti, da bi pritožnik pobegnil in se tako izognil nadaljnjemu kazenskemu postopku v Republiki Sloveniji ter tudi izvršitvi prostostne kazni. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so sodišča opravila tudi presojo neogibne potrebnosti pripora za potek kazenskega postopka ter v zvezi s tem ocenila, da je nevarnost pobega pritožnika tolikšna, da upravičuje pripor, ki ga prav tako ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Takšnemu sklepanju sodišč v času, v katerem so odločala o odreditvi pripora, ter glede na tedaj znane okoliščine, po mnenju Ustavnega sodišča ni mogoče odreči razumne presoje.

8.Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da so sodišča pri odločanju o odreditvi pripora ravnala v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave, zato z izpodbijanimi sodnimi odločbami pritožniku ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer