Jedro

Ker ni nobenega dvoma o tem, katerega oškodovanca je obsojenec udaril po roki, je očitno pravopisno napako glede priimka oškodovanca, do katere je prišlo že v obtožnem aktu in nato tudi v izreku prvostopenjske sodbe, mogoče odpraviti na podlagi 1. odstavka 365. člena ZKP bodisi na zahtevo strank, bodisi po uradni dolžnosti.

Odločbe o kazenski sankciji, izrečene v okviru predpisane kazenske sankcije, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Zahteva obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.M. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 60.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici z dne 8.1.2001 je bil obs. M.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v njej pa mu je bila po 146. členu KZ določena kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.4.2001 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. M.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta sodišči prekršili določilo 2. odstavka 5. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker nista zaslišali prič, katerih zaslišanje je predlagal, ki bi povedale, kako je potekal sestanek dne 1.12.1998, povedale pa bi tudi, da si je oškodovanec kazalec leve roke poškodoval, ko je z njim tolkel po mizi. Kršitev določb kazenskega postopka je po vložnikovem mnenju podana tudi zato, ker je bil spoznan za krivega, da naj bi grozil osebi z imenom D.L. in ji prizadejal sled poškodbe, saj se domnevni oškodovanec piše D.L. To pomeni, da je bil spoznan za krivega, da je storil kaznivo dejanje zoper neobstoječo osebo. Razen tega navaja, da je bil v bistvu spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj, uradno pa le za kaznivo dejanje po 146. členu KZ, čeprav je bila obtožba na glavni obravnavi modificirana, vendar pa je v opisu dejanja ostal stavek: "potem, ko mu je grozil, da ga bo pretepel". Končno še navaja, da mu je bila izrečena zaporna kazen, čeprav še ni bil kaznovan, za družbo pa je storil že marsikaj koristnega.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da sodba ni nezakonita, ker sta sodišči navedli, zakaj menita, da je bilo zbranih dovolj dokazov. Tudi ostale zatrjevane kršitve niso podane, čeprav je v izreku sodbe prišlo do napake, ko je navedeno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na škodo D.L., namesto D.L. Le iz tega razloga ni mogoče zatrjevati, da je bilo kaznivo dejanje storjeno proti neobstoječi osebi, saj gre za očitno pomoto in je povsem očitno, na katerega oškodovanca se dejanje nanaša. V zvezi z zatrjevanjem obsojenca, da je bil obsojen za dve kaznivi dejanji, pa navaja, da je bil obsojenec potem, ko je na glavni obravnavi državni tožilec obsojenčevo dejanje opredelil kot kaznivo dejanje po 146. členu KZ, obsojen le za to kaznivo dejanje. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenca za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva obs. M.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami, da oškodovanega D.L. ni udaril po roki, temveč da si je oškodovanec poškodoval kazalec leve roke, ko je z njim premočno udaril po mizi, obsojenec izpodbija dokazno oceno sodišča, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Sicer pa je treba v zvezi s takimi navedbami obsojenca pripomniti, da obsojenec ne pri zaslišanju v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, niti na glavni obravnavi ni zatrjeval, da si je oškodovanec na opisani način sam poškodoval kazalec leve roke, prav tako pa tega ni zatrjeval njegov zagovornik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Razen tega obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal zaslišanja prič, in sicer udeležencev sestanka, temveč je to predlagal šele njegov zagovornik v pritožbi, vendar mu je že pritožbeno sodišče v razlogih sodbe pojasnilo, da sta bila v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja obsojenec in oškodovanec sama v pisarni in zato predlagane priče ne bi mogle ničesar izpovedati v zvezi s samim kaznivim dejanjem. Sicer pa ugotovitev, da je oškodovanec utrpel udarnino sklepa kazalca leve roke, ko ga je obsojenec udaril po levi roki, ne temelji le na izpovedbi oškodovanca, temveč tudi na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. P.C. Tudi ni mogoče pritrditi, da je podana kršitev določb kazenskega postopka, ker je v izreku prvostopenjske sodbe navedeno, da je obsojenec grozil in nato z roko udaril D.L. po levi roki. Ni namreč nobenega dvoma o tem, katerega oškodovanca je obsojenec udaril po roki. Že v obtožnem aktu in nato tudi v izreku prvostopenjske sodbe je sicer res prišlo do očitne pravopisne napake glede priimka oškodovanca, saj je njegov priimek L., vendar pa je mogoče bodisi na zahtevo strank, bodisi po uradni dolžnosti, to pravopisno napako na podlagi 1. odstavka 365. člena ZKP odpraviti.

Tako kot je že vrhovna državna tožilka navedla v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, je sicer prvotna obtožba nepravilno očitala obsojencu storitev kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, saj bi bilo kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ podano le, če obsojenec svoje grožnje ne bi uresničil. Vendar pa je državni tožilec na glavni obravnavi obtožbo spremenil tako, da je obsojencu očital le kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in le tega kaznivega dejanja je sodišče obsojenca spoznalo za krivega. Ni torej utemeljeno zatrjevanje obsojenca, da je bil obsojen za obe kaznivi dejanji.

Čeprav odločbe o kazenski sankciji, izrečene v okviru predpisane kazenske sankcije, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati, je potrebno glede na zatrjevanje obsojenca, da mu je bila izrečena zaporna kazen, pripomniti, da ni utemeljeno, saj mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora. S tem ni kršilo kazenskega zakona, saj je za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ zagrožena denarna kazen ali zapor do 6 mesecev.

V zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obs. M.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.