Jedro

Za odločanje o začasnih odredbah zadošča verjetnost, vendar pa dokazni standard ni neka absolutna, vnaprej določena kategorija, ki bi lahko veljala za vse primere in vse mogoče življenjske situacije. Ravno različnost konkretnih primerov terja uporabo tega standarda, prilagojeno konkretni situaciji. Narava spora, v kateri je odredba predlagana, in njegov namen (preprečitev izigravanja upnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe.

Verjetnost obstoja terjatve je samostojen pravni standard, ki s sklepčnostjo tožbe ni neposredno povezan. Gre namreč za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ne pa meritorno razsojo, zato konkretnejši izračuni terjatve stopnje verjetnosti njenega obstoja ne bi povečali.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka sklepa se zavrže. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 8 dneh povrniti 1.702,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

I. Ugovor tožene stranke zoper sklep naslovnega sodišča, opr. št. VIII Pg 374/2017 z dne 15. 11. 2017, se zavrne in se sklep potrdi.

II. Zavrne se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev na podlagi njenega podrednega tožbenega zahtevka z vsebino, kot se glasi: „1. A. A., L., ali komu drugemu po njegovem pooblastilu oziroma v njegovem imenu se prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin: katastrska občina A stavba 9371 del stavbe 211 (ID znak: del stavbe A-9371-211, ID ...), v deležu do 1/2, ID osnovnega položaja nepremičnine: ..., katastrska občina B stavba 464 del stavbe 113 (ID znak: del stavbe B-464-113, ID ...), ID osnovnega položaja nepremičnine: ..., katastrska občina C parcela 1991/105 (ID znak: parcela C 1991/105, ID ....), katastrska občina C parcela 1991/175 (ID znak: parcela C 1991/175, ID ...), katastrska občina C parcela 1991/176 (ID znak: parcela C 1991/176, ID ....) in katastrska občina C parcela 1991/177 (ID znak: parcela C 1991/177, ID ...), in se pri teh nepremičninah v zemljiški knjigi zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve.

2. B. B., M., ali komu drugemu po njenem pooblastilu oziroma v njenem imenu se prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin: katastrska občina D stavba 3092 del stavbe 124 (ID znak: del stavbe D-3092-124, ID ...), ID osnovnega položaja nepremičnine: ... in ID osnovnega položaja nepremičnine: ..., katastrska občina E parcela 8/9 (ID znak: parcela E 8/9, ID ...), ID osnovnega položaja: ..., katastrska občina F parcela 2308 (ID znak: parcela F 2308, ID ...) in katastrska občina F parcela ... (ID znak: parcela F 2346, ID ...), in se pri teh nepremičninah v zemljiški knjigi zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve.

3. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do izteka 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, ki bo izdana v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. VIII Pg 374/2017. 4. Ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

5. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa plačati stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do dne plačila.“

III. Izrek o stroških postopka zavarovanja se pridrži za končno odločbo.

2. Zoper sklep sta pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija II. točko izreka sklepa in višjemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da ugodi tudi predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi njenega podrejenega tožbenega zahtevka, oziroma sklep v izpodbijani točki razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožena stranka sklep izpodbija v I. in III. točki izreka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in sklep v izpodbijanem delu potrdi, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka tožeče stranke.

5. Pritožba tožeče stranke je prepozna, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

**K pritožbi tožeče stranke:**

6. Iz povratnice v spisu, pripete k red. št. 32 spisa, je razvidno, da je tožeča stranka prejela pisni odpravek izpodbijanega sklepa 29. 1. 2018. Zadnji dan predpisanega osemdnevnega roka za vložitev pritožbe (tretji odstavek 9. člena v zvezi z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), ki je začel teči naslednji dan po vročitvi izpodbijanega sklepa, je potekel v torek, 6. 2. 2018. 7. Če je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek 112. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Za presojo pravočasnosti vloge, ki je stranka po pošti ni oddala priporočeno, kot velja za pritožbo tožeče stranke v tej zadevi (prim. dohodni žig na pritožbi in pisemsko ovojnico, red. št. 34, list. št. 191 spisa), je odločilno, kdaj je vloga prispela na sodišče (in ne kdaj je bila oddana). Iz pisemske ovojnice izhaja, da je tožeča stranka poslala pritožbo po pošti dne 6. 2. 2018 z navadno pošiljko, iz dohodnega žiga na pritožbi pa izhaja, da je bila pritožba prejeta pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 7. 2. 2018, torej dan po preteku pritožbenega roka.

8. Ker pritožba ni bila poslana po pošti priporočeno, uporaba drugega odstavka 112. člena ZPP ne pride v poštev in je zato pritožba tožeče stranke prepozna (drugi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato jo je višje sodišče na podlagi 346. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrglo, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa.

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ). Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Posledično tudi tožena stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.

**K pritožbi tožene stranke:**

10. Tožeča stranka je na podlagi sklenjenih zavarovalnih polic družbama M. in M. IP izplačala 5.155.327,78 EUR in 727.919,00 EUR zavarovalnine zaradi premoženjske škode in prvemu tožencu poslala regresna zahtevka, na katera se ta ni odzval. Zato je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru pa se o zahtevkih odloča v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II Pg 2184/2016 (sedaj XIV Pg 2184/2016). Po tožbenih trditvah v tem postopku pa so toženci po prejemu regresnih zahtevkov z namenom izigrati tožečo stranko opravili več pravnih dejanj, s katerimi je prvi toženec odsvojil celotno premoženje in ga prenesel na druge osebe, ki so z njim lastniško in osebno povezane. Tožeča stranka zato v tej zadevi s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja ničnost opravljenih pravnih poslov med toženci, podrejeno pa izpodbija njihova pravna dejanja. Z dopolnitvijo tožbe je tožeča stranka predlagala tudi izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin, ki jih je prvi toženec odsvojil drugemu in tretji toženki (nepremičnine C in F), tako po primarnem (ničnostnem) kot po podrejenem (izpodbojnem) tožbenem zahtevku.

11. Ob prvem odločanju je sodišče prve stopnje oba predloga za izdajo začasne odredbe zavrnilo, višje sodišče pa je na pritožbo tožeče stranke sklep razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem je sodišče prve stopnje dne 15. 11. 2017 ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatev tožeče stranke po primarnem (ničnostnem) tožbenem zahtevku in po katerem začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do izteka 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, izdane v pravdnem postopku. Zoper sklep je tožena stranka ugovarjala, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče odločilo tako, kot izhaja iz uvoda te obrazložitve.

12. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Pri izkazu verjetnosti drugih predpostavk (po drugem odstavku 272. člena ZIZ) pa mora, in sodišče prve stopnje je to storilo, upoštevati, da gre v tej zadevi za ureditveno začasno odredbo, katere bistvo naj bi bilo v varstvu obstoječega stanja pred grozečim nasiljem oz. nevarnostjo uporabe sile ali pred nevarnostjo nastanka nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode (prim. drugo alineo drugega odstavka 272. člena ZIZ).1

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je verjetno, da terjatev tožeče stranke po primarnem zahtevku obstoji. Prvi toženec je dolžnik tožeče stranke z visokim zapadlim dolgom (5.155.327,78 EUR in 727.919,00 EUR spp), prvi toženec in vse osebe, pooblaščene za njeno zastopanje (to je 2., 3. in 4. tožena), od prejema regresnih zahtevkov dalje vedo, da je premoženje prvega toženca obremenjeno z visoko obveznostjo in poplačilna pravica tožeče stranke ogrožena, premoženje prvega toženca pa ne zadošča za poplačilo. Ker so vsa v tožbi (in izpodbijanem sklepu) opisana dejanja tožencev usmerjena na prenos premoženja brez ustreznih protidajatev, je sodišče prve stopnje ocenilo, da taka dejanja lahko predstavljajo zavržna ravnanja z nedopustno poslovno podlago in utemeljujejo primernost ničnostne sankcije.

14. Glede nevarnosti, da bo uveljavitev nedenarnih terjatev tožeče stranke onemogočena ali precej otežena, in verjetnosti, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je začasna odredba potrebna zato, da tekom tega sodnega postopka ne bi prišlo do takšnih sprememb, ki bi povzročile, da tožeča stranka ne bi mogla več doseči namena sodnega varstva, ki ga uveljavlja, s čimer je podana tudi verjetnost, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode.

15. V zvezi s pravnim interesom za izdano začasno odredbo pritožnica trdi, da so ugotovitveni zahtevki v tej zadevi le vmesni ugotovitveni zahtevki, ki sami zase posledično nimajo nobenega praktičnega pomena, saj iz ničnega pravnega posla izhajajo samostojni dajatveni zahtevki zaradi odpadle podlage, za kar je predvidena izbrisna tožba in le izbrisni zahtevek lahko privede do spremembe v pravnem in dejanskem stanju stvari.

16. Vendar je pravni interes za ugotovitveno tožbo podan, če tožnik izkaže, da bi mu uspeh v pravdi odprl možnost, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon. V zvezi s to zadevo je pomembno tudi, da bo, če bo uspela z odškodninsko tožbo proti prvemu tožencu, tožeča stranka njegova upnica in bo imela na zakonu utemeljeno pravico poplačati se (tudi) z izvršbo na njegove nepremičnine. Že sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo tudi, da je v luči konkretnega primera, ko tožeča stranka s tem pravdnim postopkom dejansko želi doseči tudi, da ne bi bilo zmanjšano premoženje prvega toženca (ob dejstvu, da zaznamba izbrisne tožbe ne preprečuje tudi izvrševanja dejanskih sprememb na nepremičninah), tožeča stranka izpostavljena tudi nezemljiškim oziroma obligacijskopravnim obremenitvam nepremičnin, kar prav tako lahko pomeni, da zahtevano sodno varstvo ne bi bilo več učinkovito.

17. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je predmet spora vračilo denarnih zneskov in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in ne ohranjanje dejanske oblike premoženja, ki bo zadoščalo za poplačilo. Ne drži niti, da bi morala tožeča stranka, v kolikor bi želela, da se prvi toženec v celoti blokira, pravna sredstva doseči v postopku XIV Pg 2184/2016. Med strankama namreč niti ni sporno, da je do odtujitve premoženja prvega toženca že prišlo in to z dejanji, katerih ničnost oziroma izpodbojnost se ugotavlja v tem postopku.

18. S tem v zvezi pritožnica ponavlja, da se zahtevki zavarujejo z ustrezno zaznambo v zemljiški knjigi, kar je bilo tožnici ugodeno in so zemljiškoknjižni postopki v celoti pravnomočno zaključeni, zaznambe pa vpisane. Pritožnica v nadaljevanju razlaga razliko med zaznambo spora in prepovedjo odtujitve ali obremenitve dolžnikovih nepremičnin in trdi, da na zgornje očitke sodišče prve stopnje ni zadovoljivo odgovorilo, in sicer ne v smeri, da obrazložitev ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, ampak da so ti razlogi zgolj prepis tožbenih navedb in navedb iz sklepa sodišča o začasni odredbi.

19. O zmotnosti stališča, da zato, ker je tožeča stranka izposlovala zaznambo izbrisne tožbe in ima s tem zadostno zavarovanje, da izdaja začasne odredbe, kot je predlagana, avtomatično ni potrebna, se je višje sodišče že izreklo v svojem prvem sklepu. Tudi v primeru zaznambe spora (izbrisne tožbe) torej stranka lahko izkazuje pravni interes za zavarovanje svojega položaja z začasno odredbo. Stališče, ki ga je v novem postopku zavzelo tudi sodišče prve stopnje, je zato pravilno in izčrpno pojasnjeno, pritožbene trditve o pomanjkljivi obrazložitvi in nekritični presoji konkretiziranega ugovora pa neutemeljene. Ker pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, višje sodišče zato svojih razlogov ne bo ponavljalo. Le dodati gre, da je pomembna razlika med institutoma v tem, da zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve sploh ne dovoljuje nobenih vpisov, ki bi začeli učinkovati po trenutku, od katerega učinkuje ta zaznamba (kar v pritožbi priznava tudi pritožnica), medtem ko zaznamba spora za takšne vpise ne predstavlja ovire, le omejuje jih s pogojno veljavnostjo. Višje sodišče pa pritrjuje tudi že zgoraj povzetim razlogom sodišča prve stopnje, da začasna odredba varuje tudi pred morebitnimi izvenknjižnimi oziroma takimi obligacijskimi obremenitvami nepremičnin, ki bi lahko zmanjševale njihovo vrednost. 20. Pritožnica trdi, da sklep o verjetnem obstoju terjatev temelji izključno na splošnih in nekonkretnih trditvah tožnice, na njenih mnenjih, ugibanjih in sklepanjih. A so neutemeljene trditve, da je sodišče od četrtega toženca zahtevalo, naj pojasni in izkaže, od kod sredstva, ki so bila predmet posojilne pogodbe, in bi, ko so toženci dokazila o nakazilu posojila predložili, morali dokazovati še izvor svojih sredstev. Tožeča stranka je konkretno opisala sporne pravne posle toženk, da je prvi toženec po odsvojitvi nepremičnin drugi toženki te vzel nazaj v najem, pa je sodišče zaključilo iz listin tožene stranke, na katere se je ta v ugovoru sklicevala. Zato pritožnica neutemeljeno trdi, da ni konkretizirano, da bi toženci nepremičnine obremenjevali oziroma to želeli narediti. Posledično pa tudi ni res, da sodišče prve stopnje neutemeljeno trdi, da naj bi sklenitev najemnega razmerja pomenila obremenitev nepremičnine. Sodišče prve stopnje je te ugotovitve konkretno pojasnilo (prim. 18. točka obrazložitve).

21. S tem v zvezi pritožnica trdi še, da so toženci izkazali, da so bile vse kupnine plačane v denarju z nakazilom na transakcijski račun, da so bile vrednosti nepremičnin ocenjene s pomočjo sodno zapriseženega cenilca in vse transakcije izvedene transparentno. Pritožbeno neizpodbito je, da je leto dni po sklenitvi prodajne pogodbe za nepremičnine, ki jih je prvi toženec prodal petemu tožencu za 139.250,00 EUR, slednji te nepremičnine prodal tretji toženki za 430.355,00 EUR, kupnina po zadnji pogodbi pa z ničemer ni izkazana. Tudi na tem mestu zato višje sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je s tem v zvezi tožena stranka podala pavšalno in pomanjkljivo trditveno podlago, ki je priložene listine niti ne potrjujejo (glej izpodbijani sklep v točki 18.). Zato toženi stranki dvoma v verjeten obstoj terjatev tožeče stranke ni uspelo vzpostaviti.

22. Pri tem višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni nalagalo pretežkega trditvenega, še manj pa dokaznega bremena. Za odločanje o začasnih odredbah zadošča verjetnost, vendar pa dokazni standard ni neka absolutna, vnaprej določena kategorija, ki bi lahko veljala za vse primere in vse mogoče življenjske situacije. Ravno različnost konkretnih primerov terja uporabo tega standarda, prilagojeno konkretni situaciji. Narava spora, v kateri je odredba predlagana, in njegov namen (preprečitev izigravanja upnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe. Ugotovitve, da tožena stranka ni pojasnila ne kdaj ne kolikšen znesek kupnine naj bi prvi toženec za odtujitev sploh prejel, pritožnica konkretno ne izpodbija, saj se glede nepremičnin C sklicuje zgolj na to, da je bila plačana na način, kot je bilo določeno v pogodbi (enako velja za druge nepremičnine) in na verodostojnost cenilca; niti ne trdi, da bi v ugovoru kaj od tega konkretneje zatrjevala, sodišče pa ne bi upoštevalo. To pa pomeni, da so ugovorne trditve ostale na taki stopnji pavšalnosti, da gre še vedno pritrditi namenu tožeče stranke z začasno odredbo preprečiti nadaljnja sporna ravnanja tožencev, ki so posredno povezana tudi z dejstvom, da tožena stranka z zmanjševanjem premoženja ogroža poplačilno pravico iz subrogacijskega zahtevka tožeče stranke. Celoto pravnih dejanj tožencev, ki so se zgodila po vložitvi subrogacijskega zahtevka tožeče stranke, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu izčrpno popisalo, po tako konkretiziranem in ugotovljenem dejanskem stanju pa tudi višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da opisani prenosi premoženja z vidika posebnosti tega primera lahko predstavljajo ravnanja z nedovoljeno podlago in utemeljujejo ničnostne sankcije, zato je verjetnost obstoja ničnostnega zahtevka izkazana. Tožnica je po stališču višjega sodišča izkazala tudi konkretno nevarnost, da bo v primeru uspeha v tej pravdi kljub temu ostala brez ustreznega pravnega varstva svojega položaja. Terjatve namreč ne ogroža le nevarnost, da sodbe, izdane o regresnem zahtevku, ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, povezana s tem pravdnim postopkom, zaradi katerih bo sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena.

23. Posledično niso utemeljene pritožbene trditve, da se z zaključki, da naj bi imele nepremičnine v primeru prisilne izvršbe izrazito manjšo tržno vrednost, sodišče spogleduje z namenom zavarovanja po zavarovanju bodoče izvršbe in ne začasni ureditvi spornega razmerja, čemur je izdana začasna odredba dejansko namenjena ter da je obremenitev s pogodbeno zastavno pravico nižja od vrednosti nepremičnin. V tej zadevi potrebnost začasne odredbe utemeljuje že sam kronološki potek dogodkov: takoj, ko je tožeča stranka pričela z uveljavljanjem svojega subrogacijskega zahtevka, je na strani tožencev prišlo do vseh pravnih dejanj, ki jih tožeča stranka v tem sporu napada. Pritožnica ne trdi, da bi toženci z urejanjem medsebojnih razmerij pričeli že pred prejemom regresnega zahtevka. Zato v tej zadevi niti ni mogoče ostro ločevati med poplačilno pravico, ki je ogrožena v drugem sodnem postopku in pa zamrznitvijo spornega razmerja, ki jo tožeča stranka zasleduje v tem postopku.

24. Tak zaključek nenazadnje potrjujejo trditve tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, da je v času po izdaji izpodbijanega sklepa prvi toženec najprej spremenil poslovni naslov, dne 27. 12. 2017 pa je prišlo tudi spremembe pri družbenikih in je od tega dne dalje edini družbenik s 100% poslovnim deležem prvega toženca A. B. iz C. v BiH, kar, kot se je prepričalo tudi višje sodišče, izhaja iz podatkov sodnega registra pri Ajpes. Tudi četrta toženka ni več direktorica prvega toženca, kar vse potrjuje, da ugovorne in v pritožbi ponovljene trditve o urejanju družinskih razmerij med toženci po upokojitvi drugega toženca ne držijo, temveč je večja verjetnost, da se prvi toženec približuje stanju, ko bodo izpolnjeni pogoji za izbris iz sodnega registra brez likvidacije.2 Tak postopek pa ustreza standardu nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, saj tudi sodno varstvo tožeče stranke v tem postopku ne bi več moglo doseči svojega namena.

25. Zato so neutemeljene pritožbene trditve – pri čemer pritožnica ne zanika, da so bila sporna ravnanja tožencev dejansko opravljena, da njihova oprava nima nobene zveze s tožečo stranko ter da do zmanjšanja premoženja prvega toženca ni prišlo. Glede na udeležence na strani tožene stranke so pri tem nerazumljive pritožbene trditve, da sta druga toženka in tretji toženec bivša zakonca, tretji toženec pa je poročen z N. C., s katero ima dva otroka. Prepavšalne pa so tudi trditve, da je imel prvi toženec v času sklepanja pogodb številne reference, dobro ime in ugled ter je stabilno posloval in bil dobičkonosen.

26. Glede na zadnjo spremembo družbenika se tudi pritožbene trditve, da je bil znesek kupnine za poslovni delež oblikovan za rezerve za lastne poslovne deleže in kapital, ki si ga družbeniki ne morejo izplačati, s čimer se je kapital ohranil, izkažejo kot prirejene za potrebe tega postopka. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožene stranke niso pojasnile, kako naj bi bila kupnina za poslovne deleže drugi in tretji toženi stranki sploh izplačana, pa tudi sicer ne ovržejo verjetnosti, da so bili posli opravljeni z namenom prikrajšanja tožeče stranke. Ker že iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka z izdano začasno odredbo dosegla zgolj prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin C in F, ki so prešle na družbo R. I., d.o.o. (in kasneje na B.B.) ter A. A., ostali zahtevki pa v postopku niso zavarovani, pa so neutemeljene pritožbene trditve, da bi glede na vpis zaznamb sodišče moralo opraviti oceno sorazmernosti izrečenega posega, dodatno zavarovanje pa ni več potrebno, zato gre za prekomeren ukrep.

27. Glede verjetnosti obstoja subrogacijske terjatve do prvega toženca pritožnica trdi, da je to šele prva stopnica presoje utemeljenosti nedenarnega primarnega tožbenega zahtevka, nadalje pa mora biti izkazana še verjetnost ničnosti vsakega izpodbijanega pravnega posla. O slednjem je bilo zgoraj že pojasnjeno. Pritožnica se ne strinja, da naj bi verjetnost terjatve potrjevalo že dejstvo, da je tožnica zavarovankama izplačala zavarovalnino, da je del povračila slednje predmet postopka zoper prvega toženca in da je tožeča stranka toženi posredovala dva regresna zahtevka. Vendar tudi po stališču višjega sodišča tak verjeten izkaz terjatve v tej zadevi zadostuje. Ni namreč mogoče pritrditi stališču, da sodišče za verjetnost izkaza terjatve ni zahtevalo vseh dejstev, ki jih materialno pravo zahteva za utemeljitev zahtevka (sklepčnost tožbe), ker naj trditvena podlaga, ki ne zadošča za sklepčnost tožbe, že pojmovno ne bi mogla utemeljiti verjetnosti zahtevka. Verjetnost obstoja terjatve je samostojen pravni standard, ki s sklepčnostjo tožbe ni neposredno povezan. Gre namreč za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ne pa meritorno razsojo, zato konkretnejši izračuni terjatve stopnje verjetnosti njenega obstoja ne bi povečali. Pritožbene trditve, da bi morala tožeča stranka za verjetnost terjatve ne le zatrjevati in izkazati kaj, kdaj in koliko je svojemu zavarovancu izplačala, temveč tudi, kako je prišla do konkretnih izračunov izplačane vsote, na kateri podlagi in za kakšno obliko škode, so zato neutemeljene.

28. Pritožnica ne more uspeti niti s trditvami, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za vložitev ničnostnih in izbrisnih zahtevkov, saj ne razpolaga z nesporno terjatvijo niti do prvega toženca, sploh pa ne do preostalih tožencev. Pravice tožeče stranke do tistega, ki je odgovoren za škodo, so nanjo prešle z izplačilom odškodnine iz zavarovanja (prim. 963. člen OZ), s čimer je tožeča stranka postala tudi upnik zapadle terjatve, kar je pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, storjenih v njeno škodo (prim. 255. člen OZ). Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožnica nima aktivne legitimacije, ker da obstoj njene zatrjevane terjatve ni ugotovljen s sodno odločbo.

29. S tem je višje sodišče odgovorilo na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

30. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ), tožeči stranki pa je v 8 dneh dolžna povrniti EUR stroškov z odgovorom na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT), in sicer priglašenih 3.000 točk po 6. točki tar. št. 27 OT in 40 točk kot pavšalni znesek po tretjem odstavku 11. člena OT, kar z 22% DDV znaša 1.702,00 EUR, ki jih mora tožena stranka v primeru zamude povrniti tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

1 Upoštevaje tudi odločbo US RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. 2 Prim. 427. člen ZFPPIPP.