Jedro

Uporabnik storitev dimnikarske službe je oseba, ki nadzoruje in uporablja malo kurilno napravo, pomožno napravo, dimni vod ali zračnik. Šele, če takšne osebe ni mogoče ugotoviti, je uporabnik storitev dimnikarske službe, lastnik nepremičnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. odstavku izreka delno spremeni tako, da se znesek 866,60 EUR nadomesti z zneskom 485,64 EUR, sicer se pritožba zavrne in sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. I 2006/354 z dne 16.6.2006, ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka in je tako toženec dolžan plačati tožeči stranki v roku 8 dni po prejemu sodbe znesek 24,20 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2006 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 86,90 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi 16.6.2006 dalje do plačila (1. odstavek izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 866,60 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakoniti zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka).

Proti sodbi se toženec pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je bila dikcija določbe 6. člena Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov, zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, v spornem času nejasna in neprimerna, zato je bila v mesecu maju 2005 dopolnjena prav glede vprašanja, kdo se šteje za uporabnika storitev dimnikarske službe. Povsem logično je, da je v primeru nejasnosti to lastnik stavbe, ne pa tisti, ki v njej zgolj stanuje. V veliki večini stavb, kakor je to tudi v konkretnem primeru, je uporabnikov več. Zato ne more biti prepuščeno izvajalcu dimnikarske službe, da bo sam med njimi določal tistega, ki ga vežejo obveznosti navedene uredbe. Sklicevanje toženca na lastnike stavbe je bilo zato razumljivo. Stroški pravdnega postopka so bili tožeči stranki odmerjeni v očitno previsokem znesku. Sodišče je prezrlo, da gre za spor majhne vrednosti, v katerem so stranke omejene pri vlaganju pripravljalnih vlog, priznani so ji bili stroški za opravila, ki so po logiki stvari zajeta že v tarifi za zastopanje (posvet s stranko, pregled spisov, končna poročila stranki).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec uporabnik storitev dimnikarske službe (kar tudi sicer ne bi bilo sporno), to je oseba, ki nadzoruje in uporablja malo kurilno napravo, pomožno napravo, dimni vod ali zračnik, v smislu 3. odstavka 6. člena Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije (Ur. l. RS, št. 129/2004 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Uredba). V tem delu Uredba ni bila spremenjena. Le v 5. odstavku 6. člena je določeno, da če ni mogoče določiti uporabnika storitev dimnikarske službe (v skladu z določbami prejšnjih odstavkov tega člena), je uporabnik storitve dimnikarske službe lastnik nepremičnine. V konkretnem primeru do uporabe te določbe ni prišlo, saj je bilo uporabnika (toženca) mogoče določiti. Vsak uporabnik mora omogočiti neovirano in varno opravljanje storitev dimnikarske službe (1. odstavek 29. člena Uredbe). Tega toženec ni omogočil (26.11.2005 in 24.1.2006 tožeči stranki ni omogočil rednega letnega pregleda kurilnih naprav in meritev emisij dimnih plinov). V takšnem primeru mora nastale stroške zaradi prihoda oziroma prevoza ter porabljenega časa delavcev koncesionarja te državne gospodarske javne službe (v konkretnem primeru tožeče stranke), plačati uporabnik (4. odstavek 28. člena Uredbe). Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je toženec takšne stroške v višini 24,20 EUR dolžan plačati, zaradi česar je sodišče izdani sklep o izvršbi obdržalo v veljavi, je zato pravilna in zakonita.

Pač pa je pritožba delno utemeljena glede odmere pravdnih stroškov tožeči stranki. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), vsaka stranka pa lahko vloži še po eno pripravljalno vlogo (2., 3. in 4. odstavek 452. člena ZPP). Ker se je postopek začel s predlogom za izvršbo, ima upnik, sedaj tožeča stranka, v postopku dve pripravljalni vlogi, ena predstavlja „tožbo“, druga pa prvo pripravljalno vlogo. Ravno tako ima dolžnik, sedaj toženec, pravico do dveh pripravljalnih vlog, do „odgovora na tožbo“ in do prve pripravljalne vloge. Tožeči stranki gre tako iz tega naslova le 200 točk za dve pripravljalni vlogi. Za narok dne 2.7.2008 100 točk, za odsotnost iz pisarne 80 točk, za narok dne 26.11.2008 50 točk, za odsotnost iz pisarne 80 točk in za urnino 50 točk. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo še 50 točk za pregled sodbe in 20 točk za končno poročilo stranki. Skupaj gre tako tožeči stranki 630 točk, 2 % materialnih stroškov (12,6 točke) in 20 % DDV (126 točk), skupaj torej 768,60 točk ali 352,78 EUR. Skupaj s takso za sodbo 49,26 EUR in kilometrino 83,60 EUR, je to 485,64 EUR.

V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v odločitvi glede plačila pravdnih stroškov ustrezno spremenilo, sicer pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (358. člen v zvezi s 166. členom ZPP, 353. člen ZPP).