Jedro

V kazenski zadevi zoper tožnico je postala obtožnica pravnomočna. Ob takem dejanskem stanju je minister imel v 1. točki drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP pravno podlago za to, da je začasno ustavil imenovanje tožnice za upraviteljico v novih zadevah.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Minister za pravosodje je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnici, upraviteljici v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja, ki ji je bilo 6. 12. 2001 pod številko L 26/2001 izdano dovoljenje za opravljanje funkcije upraviteljice v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije, zaradi pravnomočnosti obtožnice Kt 1585/2012 z dne 30. 1. 2015, vložene pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu v kazenski zadevi II K 58711/2012, zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika, iz razloga po drugem odstavku 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), začasno ustavi imenovanje za upraviteljico v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije (1. točka izreka). Obdobje začasne ustavitve imenovanja za upraviteljico v novih zadevah začne teči z vpisom tega pravnega dejstva v seznam upraviteljev in traja do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku (2. točka izreka), stroški postopka pa niso nastali (3. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila takšna odločitev sprejeta na podlagi določb 112. člena ZFPPIPP po tem, ko je Ministrstvo za pravosodje 24. 8. 2015 prejelo obvestilo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 21. 8. 2015, da je obtožnica v navedenem kazenskem postopku zoper tožnico postala pravnomočna 5. 6. 2015. 2. Tožnica v tožbi navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe nejasna in v nasprotju z izrekom, predvsem v delu, kjer povzema vsebino posameznih odstavkov 112. člena ZFPPIPP. Obrazložitev vnaša dvom v samo „sporočilo“ izreka odločbe. Taka obrazložitev je imela za posledico dejstvo, da je večina slovenskih sodišč tožnico razrešila funkcije upraviteljice v vseh insolvenčnih postopkih, tudi v starih zadevah, namesto zgolj v zadevah, v katerih je bila imenovana po vpisu dejstva začasne ustavitve imenovanja v seznam upraviteljev. ZFPPIPP v 112. členu že v svojem naslovu sporoča, da ureja primere, ko se imenovanje upravitelja začasno ustavi v novih zadevah. V izpodbijani odločbi pa je v obrazložitvi povzet tudi deveti odstavek 112. člena, ki določa, da mora sodišče upravitelja razrešiti v vseh postopkih zaradi insolventnosti, zaradi česar vsebina ni nedvoumna. Sodišču tožnica predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo ministru v ponovno odločanje, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in pojasnjuje, da je materialna podlaga za odločitev, to je 1. točka drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP, vključena v 1. točko izreka izpodbijane odločbe. Tožnica priznava obstoj pravnomočne obtožnice, s tem pa tudi obstoj dejanske podlage za začasno ustavitev njenega imenovanja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti (suspenz). Z odločbo ministra je ustavljeno imenovanje tožnice za upraviteljico v novih zadevah in kot posledica tega je v devetem odstavku 112. člena ZFPPIPP sodiščem naložena obligatorna razrešitev tožnice v vseh postopkih, v katerih je bila imenovana za upraviteljico. V obravnavani zadevi so bili tudi izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe v skrajšanem postopku po 144. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču toženka predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev ministra za pravosodje o začasni ustavitvi imenovanja tožnice za upraviteljico v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja. Pri tem dejanski razlog za odločitev, to je nastop pravnomočnosti obtožnice v kazenskem postopku, ki je proti tožnici uveden zaradi suma storitve kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 108. člena ZFPPIPP, ni sporen.

6. Po 1. točki drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP mora minister, pristojen za pravosodje, začasno ustaviti imenovanje posamezne osebe za upravitelja v novih zadevah, če je proti njej uveden kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 108. člena tega zakona, in je v tem postopku obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga razpisana glavna obravnava. Minister mora o tem odločiti v treh delovnih dneh po dnevu, ko izve za razlog iz drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP (2. točka šestega odstavka 112. člena ZFPPIPP). Obdobje začasne zaustavitve imenovanja za upravitelja v novih zadevah začne teči z vpisom tega pravnega dejstva v seznam upraviteljev (osmi odstavek 112. člena ZFPPIPP). To obdobje skladno s 1. do 3. točko tretjega odstavka 112. člena ZFPPIPP traja, če je kazenski postopek pravnomočno ustavljen ali izdana zavrnilna oziroma oprostilna sodba, do pravnomočnosti te odločitve v kazenskem postopku; če je v kazenskem postopku oseba pravnomočno obsojena, do pravnomočnosti odločbe o odvzemu dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja; če pa je pripor odpravljen in niso izpolnjeni pogoji iz 1. ali 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP, do pravnomočnosti odločbe o odpravi pripora.

7. Po že navedenem ni sporno, da je 5. 6. 2015, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, v kazenski zadevi zoper tožnico v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu postala pravnomočna obtožnica Kt 1585/2012 z dne 30. 1. 2015, zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Ob takem dejanskem stanju, ki ga tožnica v tožbi ne izpodbija, je tako minister imel v 1. točki drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP pravno podlago za izpodbijano odločitev. Razloge za odločitev je v obrazložitvi odločbe tudi navedel; obrazložitev namreč vsebuje ugotovljeno dejansko stanje in tudi navedbo določb predpisov, na katere se opira; njeno pravilnost in zakonitost je sodišče lahko preizkusilo.

8. Sodišče ne pritrjuje navedbam tožnice, da je obrazložitev izpodbijane odločbe nejasna oziroma nekonsistentna ter da je v nasprotju z izrekom. Sporni deveti odstavek 112. člena ZFPPIPP, citiran v obrazložitvi izpodbijane odločbe, določa naslednje: „Upravitelja, katerega imenovanje v novih postopkih je začasno ustavljeno po drugem ali četrtem odstavku tega člena, mora sodišče razrešiti v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je bil imenovan za upravitelja, v treh delovnih dneh po prejemu obvestila o vpisu tega pravnega dejstva v evidenco upraviteljev. Za to razrešitev se smiselno uporabljajo peti in šesti odstavek 119. člena ter prvi in drugi odstavek 120. člena tega zakona.“ To pomeni, da ne predstavlja pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe o začasni ustavitvi imenovanja tožnice za upraviteljico v novih zadevah, pač pa daje podlago pristojnim sodiščem (ne ministru za pravosodje), da v posamičnih in konkretnih primerih odločijo o razrešitvi upravitelja (pri čemer lahko upravitelj zoper takšno odločitev sodišča vloži pritožbo). Razlaga in uporaba devetega odstavka 112. člena ZFPPIPP je tako v pristojnosti sodišč, ki poznajo pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia). Tako je očitno, da posamezne razrešitve tožnice (kot so razvidne iz predloženih sklepov o njenih razrešitvah v posameznih postopkih) temeljijo na okoliščini, da je bila s strani ministra izdana izpodbijana odločba, in na devetem odstavku 112. člena ZFPPIPP. Ali drugače: posamezne razrešitve tožnice predstavljajo „posledico“ izpodbijane odločbe, ki ima podlago v zakonu. Za sámo odločitev ministra o začasni ustavitvi imenovanja tožnice za upraviteljico v novih zadevah pa je deveti odstavek 112. člena ZFPPIPP pravno irelevanten. Zato je tudi tožbeni očitek o obstoju nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe kot bistveni kršitvi pravil postopka brez podlage in mu sodišče ne more pritrditi. Četudi v obravnavani zadevi obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje več, kot je potrebno za utemeljitev odločitve, vsebovane v izreku, ne gre za nejasnost, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe oziroma ki bi lahko povzročila nedopusten poseg v pravni položaj tožnice. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe v delu, kjer je citiran deveti odstavek 112. člena ZFPPIPP, namreč nedvoumno izhaja, da določbe tega odstavka zadevajo pristojnosti sodišč in ne ministra za pravosodje.

9. Po presoji sodišča tako tožnica neutemeljeno ugovarja (bistvene) kršitve postopkovnih pravil v povezavi z vsebino obrazložitve ter zatrjuje nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe.

10. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit ter da je pravilna in na zakonu utemeljena tudi izpodbijana odločba.

11. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.