Jedro

Le če sodišče prve stopnje ustrezno obrazloži svojo odločitev o izključitvi javnosti z (dela) glavne obravnave, je mogoče ugotoviti oziroma preveriti, ali je bila javnost izključena zaradi posebej utemeljenih okoliščin konkretnega primera, ali pa je bila izključena v nasprotju z zakonom (in je zato podana kršitev iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

Dejstvo, da se preberejo vse listine v spisu, je bilo v zapisnik vpisano avtomatično, pro forma, dejansko pa dokazi na glavni obravnavi niso bili pretreseni. Sodišče prve stopnje je tako kršilo določbe 355. člena ZKP, s tem pa poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe.

Sodišče prve stopnje je izvedenko postavilo zaradi „ugotovitve verodostojnosti oškodovanke na sodišču“, čeprav izvedencu takšne naloge ni dopustno naložiti, ker verodostojnost presoja le sodišče samo.

Obdolženec je podal pisne pripombe na izvedensko mnenje, ki pa jih kljub njegovi izrecni zahtevi sodišče prve stopnje izvedenki ni posredovalo v odgovor.

Obdolženec je tekom predmetnega kazenskega postopka podal vrsto vlog in tri pisne zagovore, na katere se je vseskozi skliceval tudi na narokih pred sodiščem. Vendar se izpodbijana sodba niti z besedo ne dotakne obdolženčevih navedb iz omenjenih pisnih vlog oziroma zagovorov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, v odmerjeni višini, pri čemer bo sodišče o stroških iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki še niso v celoti priglašeni, odločilo s posebnim sklepom. Oškodovano B. B. je sodišče v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se iz vseh pritožbenih razlogov pritožili obdolženčevi zagovorniki. Predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v „ponovno odločanje“.

3. Pritožba je utemeljena.

**Glede izključitve javnosti**

4. Sodišče prve stopnje je na naroku glavne obravnave dne 3. 4. 2019 (l. št. 356) zaslišalo oškodovanko, mladoletno B. B., ki je bila tedaj stara 13 let. Sodišče prve stopnje je, skladno s predlogom oškodovankinega pooblaščenca, na predmetnem naroku obdolženca na podlagi 327. člena ZKP odstranilo iz dvorane, hkrati pa na podlagi 295. člena ZKP izključilo javnost glavne obravnave.

5. Pritožniki v zvezi z zgoraj opisano izključitvijo javnosti glavne obravnave z naroka dne 3. 4. 2019 sodišču prve stopnje očitajo, da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, saj je javnost glavne obravnave izključilo brez obrazložitve.

6. V prvem odstavku 294. člen ZKP določa, da je glavna obravnava javna. Javnost sojenja oziroma glavne obravnave je eno najpomembnejših načel slovenskega kazenskega postopka, ki izhaja že iz 24. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Tako je, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave, podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 4. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Javnost glavne obravnave varuje tudi 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), kot enega od mehanizmov za zagotavljanje pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) namreč javnost sodnega postopka državne organe postavlja pod drobnogled javnosti, s čimer se preprečuje arbitrarnost odločanja.1

7. Izjeme od načela javnosti sojenja ESČP sicer dopušča, a mora organ izkazati, da je odločitev, da izključi javnost sojenja, nujno potrebna glede na okoliščine konkretnega primera.2 Podobno tudi ZKP v 295. členu predvideva, da sme senat od začetka zasedanja pa do konca glavne obravnave izključiti javnost vse ali dela glavne obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obdolženca, oškodovanca ali priče ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti.

8. Od temeljnega načela javnosti sojenja je torej v skladu z EKČP in ZKP mogoče odstopiti le izjemoma, v posebej utemeljenih primerih, ko to terjajo okoliščine konkretnega primera. Pri tem prvi odstavek 297. člena ZKP določa, da sodišče prve stopnje o izključitvi javnosti odloči s sklepom, ki mora biti obrazložen in javno razglašen. Z navedbo razlogov za svojo odločitev o izključitvi javnosti namreč sodišče izkaže, da je bila izključitev nujno potrebna glede na okoliščine konkretnega primera. Le če sodišče prve stopnje ustrezno obrazloži svojo odločitev o izključitvi javnosti z (dela) glavne obravnave, je mogoče ugotoviti oziroma preveriti, ali je bila javnost izključena zaradi posebej utemeljenih okoliščin konkretnega primera, ali pa je bila izključena v nasprotju z zakonom (in je zato podana kršitev iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje glede sporne izključitve javnosti z dela glavne obravnave na naroku dne 3. 4. 2019 v zapisniku naroka navedlo: „Sodnik naznani sklep, da se predlogu mld. oškodovanke ugodi in se del glavne obravnave, ki se nanaša na zaslišanje mld. oškodovanke izključi za javnost.“ V izpodbijani sodbi izključitev javnosti ni omenjena, čeprav bi moralo sodišče prve stopnje že v uvodu zapisati, da je bila javnost izključena.3 Takšen, sicer javno razglašeni sklep o izključitvi javnosti, nikakor ne zadosti standardu obrazloženosti, saj sodišče prve stopnje v ničemer ni pojasnilo, na katerih razlogih in okoliščinah temelji odločitev o izključitvi javnosti, niti ni mogoče razbrati, katerega od zakonsko dopustnih ciljev iz 295. člena ZKP je sodišče prve stopnje z izključitvijo javnosti varovalo.

10. Posledično je izpodbijana sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj neobrazloženega sklepa o izključitvi javnosti ni mogoče preizkusiti, niti ni mogoče ugotoviti ali je bila, kot trdi pritožnik, javnost izključena v nasprotju z zakonom in tako kršena določba 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

**Glede izvajanja dokazov**

11. Pritožniki nadalje trdijo, da je sodišče prve stopnje kršilo tudi določbe 339. člena ZKP, ker ni prebralo listin, ki se nahajajo v spisu in na katerih temelji izpodbijana sodba, niti listin, ki jih je obdolženi vložil v spis.

12. V prvem odstavku 339. člen ZKP določa, da se na glavni obravnavi preberejo vse listine, ki se uporabljajo kot dokaz. Načelo neposrednosti sojenja namreč veleva, da lahko sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (prvi odstavek 355. člena ZKP). V skladu z drugim odstavkom 339. člena ZKP lahko sicer predsednik senata, če stranke temu ne nasprotujejo, odredi tudi, da stranke vsebino teh listin na kratko povzamejo ali da se listine ne preberejo, če se je senat seznanil z besedilom pisanj, drugi pa so z razpoložljivostjo pisanj v spisu imeli možnost, da to storijo.

13. Iz zapisnika naroka glavne obravnave dne 16. 9. 2020 (l. št. 500) izhaja, da se je narok začel ob 12.45 uri in končal ob 13.55 uri. Na omenjenem naroku se je glavna obravnava zaradi poteka časa začela znova. Obdolženec je vztrajal pri svojih dosedanjih zagovorih. Zaslišani sta bili priči C. C., ki se je pričanju odpovedala, ter D. D., ki je vztrajal pri svoji prejšnji izpovedbi in odgovarjal na vprašanja. Nato iz zapisnika izhaja, da so se v sporazumu s strankami prebrali zapisniki o zaslišanju ostalih prič in ostale listine v spisu, izvedensko mnenje, ter ponovno, da so se prečitale vse ostale listine v spisu. Na prebrano stranke niso imele pripomb. Dodatnih dokaznih predlogov ni bilo.

14. Nadalje iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 7. 10. 2020 (l. št. 512) izhaja, da se je narok začel ob 12.45 uri in končal ob 13.35 uri. Zapisano je, da so se prečitale vse listine v spisu, na katere ni bilo pripomb in da ni bilo novih dokaznih predlogov. Nato so se izvajale končne besede strank.

15. Kot pravilno navaja pritožnik iz nobenega od zapisnikov v spisu ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje poslužilo izvajanja dokazov na način, predviden v drugem odstavku 339. člena ZKP.

16. Iz opisanega poteka narokov torej izhaja, da naj bi sodišče na obeh zaporednih narokih kar trikrat prebralo vse listine v spisu. Pri tem je prvi omenjeni narok trajal 70 minut, drugi pa 50 minut. Celoten spis sicer obsega nekaj več kot 500 listovnih številk, v njem pa se nahaja obsežna listinska dokumentacija. Glede na vse pojasnjene okoliščine pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da na naroku dne 16. 9. 2020 v 70 minutah sodišče prve stopnje, poleg izvedbe drugih (personalnih) dokazov, ni moglo prebrati vse obsežne listinske dokumentacije, ki se nahaja v spisu, še manj pa na naroku dne 7. 10. 2020, ki je trajal le 50 minut. Takšna ocena pritožbenega sodišča je dodatno podkrepljena z dejstvom, da naj bi sodišče prve stopnje vse listine v spisu prebralo kar trikrat, saj je v zapisnikih o narokih glavne obravnave kar trikrat navedeno, da se „preberejo/prečitajo vse/ostale listine v spisu“. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje gotovo ni trikrat prebralo vseh listin v spisu, saj za to ni bilo nobene potrebe, niti to glede na obseg dokaznega gradiva v omenjenem kratkem času ni bilo mogoče. Očitno je torej, da je bilo dejstvo, da se preberejo vse listine v spisu, v zapisnik vpisano avtomatično, _pro forma_, dejansko pa dokazi na glavni obravnavi niso bili pretreseni. Sodišče prve stopnje je tako kršilo določbe 355. člena ZKP, s tem pa poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe, kar je, skladno z drugim odstavkom 371. člena ZKP, moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Šele če so vsi dokazi tudi dejansko izvedeni na glavni obravnavi namreč obdolženec lahko efektivno uveljavlja svoje pravice, zlasti v smislu kontradiktornosti (16. člen ZKP), torej se obdolženec lahko seznani z dokazi in izjavi o izvedenih dokazih.4

17. V zvezi z zgoraj omenjenim načinom „izvajanja“ dokazov na glavni obravnavi se je treba dotakniti tudi pritožbenih trditev, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh dokaznih predlogih obrambe. Sodišče mora namreč že na glavni obravnavi vselej odločiti o vseh dokaznih predlogih strank (tretji odstavek 299. člena ZKP) in morebitne razloge za zavrnitev dokaznega predloga s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče tudi v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo dokaznim predlogom strank. Če sodišče ne odloči o dokaznem predlogu ali če ne navede razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ter svoje odločitve ne pojasni v razlogih sodbe, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim oziroma četrtim odstavkom 299. člena ali sedmim odstavkom 364. člena ZKP.5

18. Obdolženec je tekom postopka aktivno izvajal svojo pravico do obrambe tudi na način, da je vlagal več pisnih vlog, katerim je kot dokaz priložil vrsto listin, prav tako je nekajkrat predlagal, da naj sodišče prve stopnje pribavi in vpogleda v določene pravdne spise pa tudi, da naj sodišče prve stopnje od CSD X pridobi zapisnike iz inšpekcijskega nadzora.

19. Glede na način izvajanja dokazov, ko sodišče prve stopnje listinskih dokazov v spisu ni pretreslo na glavni obravnavi, pravzaprav ni mogoče ugotoviti, katerim dokaznim predlogom obrambe naj bi sodišče prve stopnje ugodilo in katerim morebiti ne. Je pa vsaj glede dokaznih predlogov v smislu pridobivanja pravdnih spisov ter dodatne dokumentacije CSD jasno, da teh dodatnih dokazov sodišče prve stopnje ni pridobilo. Kljub temu niti iz spisa niti iz sodbe ne izhaja obrazložitev glede zavrnitve dokaznih predlogov obrambe.

20. Glede na to, da torej sodišče prve stopnje ni odločilo o (vseh) dokaznih predlogih obrambe, je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Ker, kot pojasnjeno zgoraj, dokazno gradivo ni bilo pretreseno na glavni obravnavi, ni povsem jasno, na katerih dokazih temelji izpodbijana sodba. Tako niti ni mogoče presoditi, ali je ugotovljena kršitev dejansko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, vsekakor pa bi lahko vplivala. V vsakem primeru bo moralo tako sodišče prve stopnje v novem sojenju posebej paziti ne samo, da bo pravilno izvedlo vse relevantne dokaze, temveč tudi na to, da bo odločilo o vseh dokaznih predlogih strank, svojo odločitev pa tudi ustrezno obrazložilo.

**Glede izvedenstva oziroma nalog, odrejenih izvedenki**

21. Sodišče prve stopnje je z odredbo z dne 26. 9. 2019 (l. št. 404) v obravnavani zadevi postavilo izvedenko za klinično psihologijo otrok in mladostnikov, dr. E. E. Izvedenki je sodišče v omenjeni odredbi postavilo nalogo, naj po pregledu dokumentacije ter osebnem pregledu in razgovoru z mladoletno oškodovanko poda „pismeno strokovno mnenje o stopnji verodostojnosti izpovedovanja oškodovanke na sodišču oz. o stopnji eventualne verjetnosti vplivanja tretje odrasle osebe (zlasti matere) na otrokovo izpovedovanje v konkretnem kazenskem postopku zoper obdolženega. Znotraj tako podanega strokovnega menja naj izvedenka navede vse tiste strokovne kriterije, ki so pomembni za oceno verodostojnosti izpovedbe mladoletne oškodovanke. Izvedenka naj odgovori tudi na druga vprašanja svoje stroke, ki bi se pokazala za pomembna pri obravnavani zadevi.“

22. Pritožniki v zvezi z izvedenstvom v obravnavanem primeru navajajo, da je sodišče prve stopnje izvedenko postavilo zaradi „ugotovitve verodostojnosti oškodovanke na sodišču“, čeprav izvedencu takšne naloge ni dopustno naložiti, ker verodostojnost presoja le sodišče samo.

23. Izvedenstvo urejajo določbe 248. do 267. člena ZKP. Sodišče izvedenstvo odredi, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje in izkušnje. Naloga izvedenca je, da sodišču pomaga pri ugotavljanju pomembnih dejstev. Vendar je izvedenec sodišču pomočnik zgolj pri reševanju dejanskih strokovnih vprašanj, s področja svoje ekspertize. Izvedenec namreč ne sme nadomestiti sodne presoje in ne more razbremeniti sodišča njegovih pristojnosti. Zato sodišče od izvedenca ne sme zahtevati pravne presoje dejstev ali ocene dokazov.

24. Ocena verodostojnosti izpovedb posameznih prič spada v sklop dokazne ocene (prvi odstavek 18. člena ZKP). Dokaze pa lahko ocenjuje zgolj sodišče, saj le slednje poseduje ustrezno znanje in zakonsko podeljene pristojnosti. Navedeno izhaja že iz prvega odstavka 17. člena ZKP, ki določa, da morajo sodišča in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe.

25. S tem, ko je sodišče prve stopnje izvedenki naložilo, naj oceni verodostojnost izpovedbe mladoletne oškodovanke v predmetnem postopku, čeprav presoje o verodostojnosti oškodovanke ne bi smelo delegirati, je torej kršilo določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče oceno o oškodovankini verodostojnosti utemeljevalo pretežno na mnenju izvedenke. Pritožbeno sodišče ob navedenem še pripominja, da sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenke ni razreševalo tistih strokovnih vprašanj, o katerih bi mnenje lahko podala le izvedenka, saj sodišče ne poseduje potrebnih strokovnih znanj. Tako sodišče prve stopnje izvedenki ni naložilo, naj poda strokovno mnenje o posledicah, ki naj bi zaradi obdolženčevih ravnanj nastale pri oškodovanki, in katere je sodišče prve stopnje pretežno presojalo kar samo (11. točka izpodbijane sodbe), na podlagi sicer obširne zdravstvene dokumentacije v spisu, za presojo katere pa sodišče prve stopnje ne razpolaga s primernim strokovnim znanjem.

**Glede pripomb na izvedensko mnenje**

26. Pritožniki navajajo tudi, da je obdolženec podal pisne pripombe na izvedensko mnenje (l. št. 449), ki pa jih kljub njegovi izrecni zahtevi sodišče prve stopnje izvedenki ni posredovalo v odgovor.

27. Načelo kontradiktornosti (drugi odstavek 5. člena ZKP) je eno temeljnih načel pravičnega postopka, saj zagotavlja enakost orožij in učinkovito izvrševanje pravice do obrambe.6 Ob upoštevanju načela enakosti orožij na eni strani in načela materialne resnice, ki zavezuje sodišče na drugi strani, se za izvedbo dokaza z izvedencem primarno zahteva njegovo neposredno zaslišanje na glavni obravnavi v navzočnosti strank. Četudi izvedenec ni zaslišan, mora biti obdolžencu v vsakem primeru dana ustrezna možnost, da se sooči z izvedencem, zlasti takšnim, ki je izdelal zanj obremenilno izvedensko mnenje, ter v kontradiktorni razpravi predstavi svoj dvom in izpodbija verodostojnost ugotovitev izvedenca.7 Takšno stališče ima oporo v zakonskih določbah prvega odstavka 334. člena ZKP, da se izvedencu, ko poda svoj izvid in mnenje, lahko postavljajo tudi vprašanja.

28. V obravnavanem primeru pritožniki utemeljeno opozarjajo, da obdolžencu sodišče prve stopnje ni omogočilo, da učinkovito izpodbija in izzove izvedenkine zaključke, saj sodišče prve stopnje izvedenke ni niti zaslišalo, da bi obdolženec lahko njene ugotovitve preveril oziroma izpodbijal z vprašanji na ustnem zaslišanju, niti ji ni v pisni odgovor posredovalo obdolženčevih pripomb na izvedensko mnenje. Še več, kot utemeljeno navajajo pritožniki, se sodišče prve stopnje do obdolženčevih pripomb na izvedensko mnenje sploh ni opredelilo. Z navedenim je sodišče prve stopnje neposredno poseglo v obdolženčevo pravico do kontradiktornega sojenja, s tem pa je kršilo obdolženčeve pravice obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kar je nedvomno moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Izvedenčev položaj je namreč specifičen, ker izvedenec o tistem, kar je zaznal, napravi sklep in ima tako tudi aktivno vlogo, saj bo sodišče na podlagi njegovega strokovnega znanja ugotavljalo pravno pomembna dejstva.8 Zato je še toliko bolj pomembno, da ima obdolženec primerne možnosti, da te sklepe izvedenca izpodbija ali da izvedenčeve zaključke izzove, s tem pa zagotovi, da se pravilno in v celoti razišče dejansko stanje.

**Glede razlogov o odločilnih dejstvih**

29. Pritožniki na več mestih v pritožbi navajajo še, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Obdolženec je tekom predmetnega kazenskega postopka podal vrsto vlog (l. št. 364, 474, 364, idr.) ter tri pisne zagovore (l. št. 91, 166 in 226), na katere se je vseskozi skliceval tudi na narokih pred sodiščem. Vendar se izpodbijana sodba niti z besedo ne dotakne obdolženčevih navedb iz omenjenih pisnih vlog oziroma zagovorov. Pritožniki sodišču prve stopnje tako utemeljeno očitajo, da se ni opredelilo do vseh obdolženčevih bistvenih navedb iz njegovih pisnih zagovorov ter odločilnih dejstev iz njegovih ostalih pisnih vlog. Posledično je obrazložitev izpodbijane sodbe tudi v teh delih pomanjkljiva do te mere, da se je ne da preizkusiti in obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

**Sklepno**

30. Glede na vse zgoraj pojasnjeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da je izpodbijana sodba obremenjena z več bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je postal preizkus ostalih pritožbenih navedb brezpredmeten.9

31. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno izvesti glavno obravnavo in pri tem upoštevati določbe o (izključitvi) javnosti sojenja, na glavni obravnavi izvesti in pretresti vse relevantne dokaze, ugotoviti vse bistvene okoliščine, ob tem paziti na zakonske določbe o izvedenstvu, ter se do vseh odločilnih dejstev tudi ustrezno in prepričljivo opredeliti. Šele na tej podlagi bo lahko sodišče prve stopnje ponovno odločilo, ali je obdolžencu očitano kaznivo dejanje z gotovostjo dokazano.

1 Sodba ESČP Riepan v. Avstrija z dne 14. 11. 2000, tč. 27. 2 Sodba ESČP Kilin v. Rusija z dne 11. 5. 2021, tč. 111-112. 3 Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 644. 4 Sodba VSRS I Ips 383/2008 z dne 27. 11. 2008. 5 Sodba VSRS I Ips 14205/2013 z dne 1. 3. 2018. 6 Guide on Article 6 of the European Convention of Human Rights, Right to a fair trial (criminal limb), Updated on 31 December 2021, str. 33. 7 Odločba URS Up-657/2013 z dne 12. 11. 2015; odločbi ESČP Matytsina v. Rusija z dne 27. 3. 2014 in Balsyte-Lideikiene v. Litva z dne 4. 11. 2008. 8 VSRS Sodba I Ips 39161/2012 z dne 1. 6. 2017, tč. 7. 9 Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 827.