Jedro

V konkretnem primeru po presoji sodišča ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito.

V konkretni zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v tem primeru vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel povsem drugačen status, kot ga je imel, ko so ga hrvaški policisti prijeli po prečkanju bosansko-hrvaške meje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, ker je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je odločila, da se predaja izvrši kakor hitro je to izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela tožnika, to je od 10. 8. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov tožnika iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 15. 7. 2023 kot prosilec v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem tožnika in 10. 8. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor. Na njem je med drugim povedal, da so ga hrvaški policisti prijeli na avtobusni postaji, vzeli so mu prstne odtise in da ni vedel zakaj so mu jih odvzeli. Dali so mu nek papir in ga odpeljali 30 kilometrov stran ter dejali, da ima 48 ur časa, da zapusti državo. Nato je odšel z avtobusom do Zagreba, kjer je kupil vozovnico za vlak za Slovenijo, 15 kilometrov pred mejo je izstopil in v Slovenijo vstopil peš. Na Hrvaškem ni nikoli dejal, da tam želi zaprositi za mednarodno zaščito. V Republiki Hrvaški mu niso nič rekli, da je zaprosil za mednarodno zaščito, ampak so mu prinesli kup papirjev, ki jih je moral podpisati. Na Hrvaškem je imel stik samo s policisti, oseba, ki mu je vročila papirje, pa je bila v civilu. V Zagrebu je šel do železniške postaje, ne pa do azilnega doma. Ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško ga skrbi, da bi ga tepli in da ga ne bi obravnavali kot človeka ter da bi ga vrnili nazaj v Srbijo ali Makedonijo.

5. Tožena stranka je tožnika seznanila s pridobljenimi informacijami o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško in mu dala osem dni časa za posredovanje komentarja v zvezi s temi informacijami. A. je toženi stranki posredoval komentar na te informacije ter nove „Informacije o stanju na Hrvaškem“. Tožena stranka je preučila vso zadevno dokumentacijo, vključno z informacijami, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec.

6. Tožnik je tekom razgovora večkrat omenil, da je hrvaška policija z njim ravnala nečloveško. Kot edino slabo izkušnjo s hrvaško policijo je navajal dogodek, ko je deset ur moral preživeti v policijskem avtomobilu po tem, ko je ilegalno vstopil na hrvaško ozemlje in ga je prijela hrvaška policija. Njegove trditve o grdem ravnanju temeljijo na izkušnjah s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. To pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. V primeru predaje Republiki Hrvaški bodo tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija. Ob prihodu bo nastanjen v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje. Ob vrnitvi bo imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, če bo to želel. Tožnik bo predan Republiki Hrvaški v okviru dublinskega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan.

7. Tožena stranka se nadalje v obrazložitvi sklepa sklicuje na sodno prakso upravnega sodišča, po kateri je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Četudi je bilo ravnanje hrvaške policije neprimerno, po mnenju upravnega sodišča to ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Tožnika hrvaška policija ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito, ampak kot tujca, ki se je na ozemlju Republike Hrvaške nahajal ilegalno. V Republiki Hrvaški se za tožnika postopek za priznanje mednarodne zaščite ni niti začel. Na Hrvaškem je bival le en dan, v azilnem domu pa sploh ni bil. 8. Tožena stranka je preučila „Informacijo o stanju na Hrvaškem“. Spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, kar za tožnika niti ne velja, saj je sam izjavil, da je uspel priti v Republiko Hrvaško v prvem poskusu. Iz poročila Asylum Information Database (v nadaljevanje AIDA) izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Nato so nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Poleg tega iz sporočila Agencije Evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe naj ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. V zvezi z zdravstveno oskrbo je ugotovilo, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem primeru je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pa pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije. Članek, ki navaja, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v individualnem konkretnem primeru, kar pa ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Slovenji, zato vrnitev v to državo Evropske unije v konkretnem primeru ni sporno. Republika Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo.

9. V nadaljevanju obrazložitve sklepa se tožena stranka obsežno opredeljuje do sodb različnih sodišč evropskih držav, ki se nanašajo na azilne postopke v Republiki Hrvaški. Glede na poročili AIDA in EUAA je jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Posamezne sodbe sodišč raznih evropskih držav se nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, zato pri tem ne gre posplošiti na vse primere predaj. Med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir.

10. Tožena stranka je tožnika seznanila s pridobljenimi informacijami o dublinskih povratnikih, tožnik pa je preko pooblaščenca podal še komentar na posredovane informacije. Pooblaščenec tožnika je zaprosil Hrvaški pravni center za informacije o dublinskih povratnikih. Iz njegovega odgovora izhaja, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki. Osebe, ki so v dublinskem postopku vrnjeno v Republiko Hrvaško, so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Hrvaški pravni center novih informacij o situaciji na terenu nima. Osebe, ki so bile vrnjene v dublinskem postopku, so nameščene v sprejemne centre, v njih pa Hrvaški pravni center ni prisoten skoraj tri leta, zato ne more potrditi, ali te informacije še vedno držijo. Iz odgovora Hrvaškega pravnega centra torej ne izhaja, da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, saj njegova neprisotnost v sprejemnih centrih ne pomeni, da se je v tem času karkoli spremenilo. Tožnikov pooblaščenec primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino ali v Srbijo, ni nikjer omenil niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Kot izhaja iz spletnih strani Ministrstva za notranje zadeve Hrvaške in javno dostopnih podatkov, je Republika Hrvaška do 31. 3. 2023 sprejela že 170 oseb po dublinskih postopkih, največ iz Avstrije, Nemčije in Belgije. V skladu s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev v Republiko Hrvaško ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, te pa izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Tožena stranka na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob predaji Republiki Hrvaški podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

11. Tožnik v tožbi navaja, da je upravno sodišče toženo stranko že večkrat opozorilo, da se ne more opreti na strogo in popolno ločnico med azilnim in policijskih postopkom. Ločnica med tema dvema postopkoma je do neke meje relevantna, ne more pa biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstva temeljnih človekovih pravic tožnika. Tožnik nadalje navaja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi I U 333/2023-4. Nadalje se sklicuje še na sodbi Upravnega sodišča RS I U 136/2022-8 in I U 1222/2022. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi odločbo ustavnega sodišča v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016, kjer je ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Nadalje se sklicuje tudi na odločbo Sodišča EU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji ter sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP ter na nekatere sodbe Vrhovnega sodišča RS. Sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne morejo biti pogoj za to, da tožnik prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe. Tožnik se ponovno sklicuje na informacije o stanju na Hrvaškem, ki so bile že predložene v upravnem postopku. Sklopi teh informacij prikazujejo informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite, sodbe pred nacionalnimi sodišči raznih držav glede nedopustnosti vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško in postopki pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil, informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci in informacije glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko pomoč. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma naj ga odpravi in vrne zadevi toženi stranki v ponovni postopek.

12. Hkrati s tožbo predlaga tožnik tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odredi, da se tožnika do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu ne preda Republiki Hrvaški. Zatrjuje, da bo izvrševanje ukrepa, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo, ker je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna. Tožnik mora imeti učinkovito pravno sredstvo zoper izpodbijani upravni akt. Poleg tega, če bi tožnik s tožbo uspel, sodišče ne bi moglo odrediti njegove izpustitve, kršena bi bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev v Republiko Hrvaško ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo sam azilni sistem oziroma nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evropa ali Združenih narodov. Tožnik se je v Republiki Hrvaški nahajal le dober dan, v tem času je bil izveden predhodni policijski postopek, nato pa je takoj odšel v Slovenijo. Izjave tožnika v zvezi z ravnanjem hrvaških policistov so brezpredmetne, saj gre za opis dogodkov, ki so se zgodili v povezavi z ilegalnim vstopom tožnika v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca. Pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem, je bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožena stranka je sprejela zagotovilo hrvaških oblasti, da so prosilci za mednarodno zaščito obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP in 4. členu Listine EU. Sklicevanje na informacije, ki so bile posredovane toženi stranki s strani tožnikovega pooblaščenca in ki kažejo na to, da Republika Hrvaška sistematično ovira možnost zaprositi za mednarodno zaščito, je brezpredmetno, saj je bil tožniku omogočen dostop do postopka in je bil z njim opravljen predhodni postopek na policijski postaji. Tožnik bo vrnjen v dublinskem postopku in bo s strani uradnih organov pristojnega ministrstva Republike Slovenije predan organom pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne policiji. Imel bo možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka poudarja, da določeni primeri prakse sodišč držav članic EU ne morejo veljati posplošeno za vse primere predaje Republiki Hrvaški v dublinskem postopku. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in naj ne ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

14. Sodišče je v navedeni zadevi dne 13. 10. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

K točki I izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnjo za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Slovenji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikove trditve o ravnanju hrvaške policije temeljijo na izkušnjah s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, to pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški v okviru dublinskega postopka in ne policijskega postopka, bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, pa je, kakšno je ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko imajo ti status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da se posamezne sodbe sodišč raznih evropskih držav nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, zato tega ne gre posploševati na vse primere predaj.

17. Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi v azilnem postopku je vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v eni od zadnjih sodb I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilcev ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (9. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe sodišče navaja, da sta tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS (točka 11. obrazložitve citirane sodbe).

18. Obravnavana zadeva je po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 216/2023. Tožbene navedbe v obravnavanem primeru se med drugim nanašajo na to, da ni mogoče delati razlikovanja med obravnavo hrvaške policije s tujci in obravnavo oseb, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito in so vrnjene po Dublinski uredbi Republiki Hrvaški. Iz navedenih razlogov so navedene tožbene navedbe neutemeljene, saj bo imel tožnik v primeru vrnitve Republiki Hrvaški povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko-hrvaško mejo. Obravnavali ga bodo drugi organi in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito in ne hrvaška policija. V konkretnem primeru po presoji sodišča iz zgoraj navedenih razlogov ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

19. Tožeča stranka v tožbi, sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 ter Sodišča EU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Sodišče se strinja z navedenim stališčem, vendar pa meni, da v konkretni zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v tem primeru vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel povsem drugačen status, kot ga je imel, ko so ga hrvaški policisti prijeli po prečkanju bosansko-hrvaške meje. Tožena stranka je namreč po presoji sodišča dovolj argumentirano pojasnila, na primer s sklicevanjem na poročili AIDA in EUAA, da v tem primeru ni bojazni, da bi bile tožniku kršene pravice iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU. Vrhovno sodišče tudi v sodbi I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni imelo drugačnega stališča. V točki 17. obrazložitve, na katero se sklicuje tožeča stranka, je zavzelo stališče, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, neupoštevajoč kakovost sprejema in oskrbe v odgovorni državi članici. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tožnika, ki bi imel hude zdravstvene težave in bi se lahko izpostavilo tako vprašanje. Vsak primer je treba obravnavati v zvezi z vsemi okoliščinami konkretnega primera. Prav tako Vrhovno sodišče RS ni zavzelo drugačnega stališča v sodbi I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, na katero se tožeča stranka prav tako sklicuje.

20. Tožnik se v tožbi med drugim sklicuje tudi na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 333/2023-22 z dne 17. 3. 2023, vendar je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 navedeno sodbo Upravnega sodišča RS spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Tudi v tej sodbi je zavzelo stališče, da je iz vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito, tožnik pa v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je v zvezi z ravnanjem policije opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito (točka 14 obrazložitve).

21. Tožnik se v tožbi ponovno sklicuje na iste informacije, kot so bile predhodno že priložene v upravnem postopku, do katerih pa se je tožena stranka že opredelila v izpodbijanem sklepu in se sodišče z njenimi razlogi strinja, kar je že navedlo v tej obrazložitvi sodbe.

22. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

23. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

24. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

25. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi mu v primeru izvršitve sklepa nastala nepopravljiva škoda, ker je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna ter da mora imeti tožnik učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt, poleg tega pa še zatrjuje, da če bi uspel s tožbo, sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, kršena bi mu bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

26. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo. Poleg tega sodišče tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva ali pravnega sredstva. Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva.

27. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.